Tečaj intelektualne samoobrambe

Ko je Noam Chomsky govoril na srečanju z naslovom Howard Zinn Memorial Lecture Series at Occupy Boston, je nekdo rekel tole: Don't ever die Noam. You are one of the best persons in the history of humankind. Naš tečaj intelektualne samoobrambe črpa moč in ideje predvsem iz tega, kar je doslej rekel in naredil Noam Chomsky.

Kdor spremlja medije v zadnjem času, zlahka ugotovi, da ljudje, ki naj bi reševali Kapital, nimajo nobene ideje, kako to narediti. Vzeti hočejo ljudem, in jim jemljejo, kar imajo, da bi dali bankam, to pa je bolj ali manj vse. In to bi znal narediti vsak bedak. Ali pa rešujejo Kapital ravno s tem, saj Kapital vselej nastopa proti ljudem.

Ameriški ekonomist Richard Wolff nam pomaga razumeti, zakaj danes politiki in ekonomisti nenehno poudarjajo, v kakšni krizi smo, čeprav se pri tem popolnoma motijo. Dobro je zato vedeti, kaj današnja domnevna kriza ni, preden začnemo modrovati, kaj je in komu je treba vzeti, da bodo dobile banke in bo rešen Kapital.

Prvič. Wolff pokaže, da današnja kriza ni finančna, čeprav je hočejo prikazati kot tako. Ni se začela z bankami, niso je sprožili bankirji, ne bodo je rešile banke ali finančne institucije. Vzroki za krizo kratko malo ne prihajajo iz bank, ampak jih je treba iskati drugje.

Drugič. Kriza ni niti začasna niti omejena na nekaj področij sveta ali vsakdanjega življenja. Upravičeno jo primerjamo s krizo iz 30-ih let 20. stoletja. Ki pa se ni končala zaradi pametnih ekonomistov in politikov, pravi Wolff, temveč zaradi radikalne družbene spremembe, ki jo je prinesla druga svetovna vojna. Torej se lahko zgolj nasmehnemo ob preprostih izjavah ekonomistov, da bo vse čisto drugače že naslednje leto ali morda najkasneje čez dve leti, če bomo le malo zategnili pas.

Tretjič. Krize ne moremo rešiti z milijardami dolarjev ali evrov, ki jih damo bankam in drugim korporacijam oziroma Kapitalu. Do tega trenutka (april 2012) so vsi poskusi reševanja krize propadli. To je preprosto in zlahka ugotovljivo dejstvo. Zgoditi se bo moralo nekaj večjega in obsežnejšega, kar bo delovalo na dolgi rok.

Za potrebe intelektualne samoobrambe, za katero se zavzemam na tem kraju, je treba vedeti, kako je kriza nastala in kaj v resnici pomeni. Prav zaradi tega je koristno prisluhniti ekonomistom, ki imajo dovolj znanja in so dovolj pogumni, da javno povedo, kaj se v resnici dogaja. Wolff nadaljuje takole.

Poznati moramo zgodovinski okvir, znotraj katerega je nastala kriza, saj smo brez takega zgodovinskega vpogleda povsem bosi in nam ostajajo zgolj klišeji. Kakšen je torej zgodovinski okvir?

V obdobju od leta 1820 do leta 1970 je standard delavcev počasi naraščal. Rasle so plače, rasla je produktivnost, povečevalo se je število dobrin, razvijale so se tehnologije. Ameriške sanje niso bile le ameriške, ampak so privlačile ljudi z vsega sveta. Videti je bilo, da je svet eno samo prizorišče nenehnega napredovanja, rasti in boljšega življenja.

Spoznanje je zelo pomembno: navadni ljudje so resnično verjeli, da se svet počasi spreminja na bolje, čeprav so se dogajali tudi padci.

Tu se moramo ustaviti. Pomembno je bilo, kar so verjeli ljudje, toda enako pomembno je bilo, da so verjeli, da se bo trend nadaljeval, da bodo otroci živeli bolje kot njihovi starši. A redki so vedeli, da je rast eksponencialna in da se kratko malo ne more nadaljevati v neskončnost. Na delu je bila torej zmota ali iluzija: ljudje so narobe verjeli, da je kapitalizem sam po sebi sistem rasti, verjeli so, da je za kapitalizem rast isto, kot je za travo zelena barva ali za voda dejstvo, da jo sestavljata vodik in kisik.

V tej zgodovinski perspektivi je postalo normalno, razumno in logično, da ljudje vse okoli sebe merijo z vatlom, ki se imenuje uspeh. Ta je merljiv in predstavlja ključno merilo za presojanje življenja. Boljše življenje zato nenadoma pomeni več dobrin, večjo plačo, pomeni več vsega. Uspešen je, kdor ima več vsega, neuspešen je, kdor ima manj. Zadeva je ekstremno preprosta.

Ljudje so torej verjeli, da je kapitalizem naraven, logičen, razumen, naraščajoč in seveda večen. Tega sicer niso verjeli vsi, toda verjetje se je kljub izjemam vgrajevalo v samo kapitalistično življenje, zato je bilo videti še bolj naravno, da je kapitalizem preprosto najboljši možni svet ever.

Potrošništvo je, kar logično sledi iz zapisanega, naravna značilnost kapitalističnega življenja. Boljši potrošnik ima več in je uspešnejši. Kdo lahko dvomi v to?

Zadeva vendarle ni bila enostavna, zato je morala množična proizvodnja dobrin na začetku 20. stoletja izumiti piarovstvo ali propagando, kajti ljudje vendarle niso bili naravni potrošniki, zato jih je bilo treba nekako prisiliti v vse večjo potrošnjo, saj bi imele v nasprotnem primeru korporacije resne probleme z velikanskimi zalogami dobrin; ki jih je bilo torej treba porabiti, pa naj stane, kolikor hoče.

Freudov nečak je zato zavihal rokave, izumil propagando in – ljudje so nasedli. Proizvodnja je rasla, potrošnja je rasla in spet so bili vsi v sedlu, saj se je zdelo, da vse raste.

Seveda ni bilo tako. Ni bilo niti približno. Kapitalizem preprosto ni to, kar verjame večina ljudi, verjamejo pa tudi politiki & ekonomisti. Preprosto ni in pika.

Kapitalizem je nekaj drugega. Zgodovina se je zato nekega dne preprosto obrnila proti razmišljanju, da vse lahko večno raste. Wolff omeji kapitalistične sanje z letnico 1970. Kaj se je tedaj zgodilo? Plače ameriških delavcev, prebivalcev daleč najbolj razvitega kapitalizma, so takrat preprosto nehale rasti. In kaj so naredili ljudje? To je ključno vprašanje.

So se odrekli stoletnim sanjam? Seveda ne. In če nimam dovolj denarja, da bi še naprej sledil svojim sanjam, mi ostane samo ena možnost.

Zopet se moramo ustaviti. Zakaj se ljudje ne bi odrekli iluzijam? Odgovor je že davno tega ponudil Freud: ker so pripravljeni ljubiti iluzije celo bolj kakor sebe. Kaj pa sedaj?

Pojdimo še nekoliko v preteklost. V sedemdesetih je namreč začelo izgubljati delo veliko ljudi, zlasti v ZDA. Zakaj? Zaradi računalnikov, ki so jih nadomeščali, zaradi novih tehnologij. Ljudje so postajali v odnosu do razvitih tehnoloških čudes vse manj pomembni.

Ljudje, ki se niso hoteli odreči potrošniškim iluzijam, so imeli eno samo možnost, da povečajo prihodke – delali so dlje, veliko dlje in več.

Toda v resnici obstaja še ena možnost – kredit. Američani in drugi ljudje začnejo na veliko jemati kredite. Kreditne kartice, pravi Wolff, so postale vzvod, ki je bankam omogočal sanjati lastne sanje. Zaradi česa? Zaradi obresti.

Krediti so segali v nebo in njihov obseg je naraščal v bilijone dolarjev. In tu je meja. Ljudje ne morejo delati več ur na dan, ker jih ima dan samo 24 – tu je tudi Kapital povsem nemočen. Dolgove bo treba odplačati, vendar so velikanski, novih pa enostavno ni mogoče ustvariti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik