Tečaj intelektualne samoobrambe

Ko je Noam Chomsky govoril na srečanju z naslovom Howard Zinn Memorial Lecture Series at Occupy Boston, je nekdo rekel tole: Don't ever die Noam. You are one of the best persons in the history of humankind. Naš tečaj intelektualne samoobrambe črpa moč in ideje predvsem iz tega, kar je doslej rekel in naredil Noam Chomsky.

Zgodba o dolgovih se seveda ne konča pri delavcih, ki najemajo kredite in uporabljajo kreditne kartice. Povedati moramo še zgodbo o korporacijah, ki se vedejo kot osebe, in profitih, ki se obnašajo, kot bi bili živi.

Delavci torej v zadnjih nekaj desetletjih proizvajajo bistveno več in garajo kot črna živina, toda plače se nikakor ne premaknejo navzgor, čeprav bi se morale. Kaj se dogaja?

Odgovor je preprost. Wolff ga označi z eno samo besedo: profiti. Razlika med produktivnostjo delavcev in njihovimi plačami je seveda profit, ki ga ne dobijo delavci. In to je vedel že Marx.

Zakaj ga ne dobijo? Ker jim ga lastniki kapitala preprosto ne izplačajo. Profiti se torej namesto k delavcem stekajo k lastnikom kapitala, v korporativne roke. Dosegajo že trilijone dolarjev. Sanje delodajalcev se uresničujejo s svetlobno hitrostjo: delavci naj imajo ves čas enake plače, profiti rastejo, razliko poberemo mi. Preprosto kot pasulj.

Nastaja novi družbeni razred ekstremno bogatih ljudi, ki brezmejno uživajo v socializmu, medtem ko vsi drugi garajo, da bi sploh preživeli, saj so stroški vsak dan višji.

Banke seveda dobivajo gigantske vsote denarja, saj ga korporativisti ne hranijo doma v nogavicah. A denar se mora premikati, drugače ni produktiven. Banke začnejo posojati delavcem njihov lastni denar – za obresti. Česa podobnega svet menda še ni videl – v tako velikem obsegu zagotovo ne.

Delavci so trenutno zadovoljni, saj dobivajo posojila, bankirji so zadovoljni, saj dobivajo velikanske obresti in ustvarjajo denar iz niča. Logika je torej preprosta: delavcem najprej vzamete, kar jim pripada, nato pa jim njihov denar posojate za obresti. Tako vam bodo končno vrnili svoj denar plus obresti. To je Kapitalizem in taka je Kapitalistična miselnost par excellence.

Wolff je prepričljiv: zakaj bi delavcem dvigovali plače, če jim lahko posojate njihov denar, obenem pa poberete še obresti? In ko se znajdejo v veliki stiski, ko nazadnje le priznate, da je ves sistem ena sama kriza, ki v resnici traja že nekaj desetletij, ne pa nekaj let, jim vzamete še tisto malo, kar imajo.

Samo pomislite, v kakšnem svetu živite! Ko se znajdete v krizi, v kateri se gotovo niste znašli po lastni krivdi, vam država začne jemati, češ da morate zategniti pas, ker ves kapitalistični sistem kljub bilijonom dolarjev potrebuje natanko vaš denar, da si bo opomogel. Ko najbolj potrebujete državo, ker ste res v stiski, vam taista država začne jemati, češ da mora reševati kapitalizem. In potem se nekateri pritožujejo nad besedo psihopatsko!

Načelo reševanja kapitalizma je sedaj povsem jasno: če je le mogoče, spremenite problem, ki je problem kapitalizma in njegove izkoriščevalske narave, v družbeni ali psihološki problem. V prvem primeru boste lahko za težave krivili družbe, v drugem pa posameznike.

Ko boste krivili družbe, jih boste obsojali, da so preveč zapravljale, da so preveč socialne in premalo disciplinirane, da so naredile premalo tega ali onega, ko se boste spravili na posameznike, boste govorili o njihovi lenobi, egoističnosti, o njihovem pohlepu. Strategije so dobro preizkušene. Nekoč so bili vsega krivi pohlepni Judje, danes so krivi leni Grki.

Toda resnica je, da se kapitalizem podira, kot se je podiral pred sedmimi, osmimi desetletji. Kljub desetletjem nenehnega zaklinjanja in zagotavljanja, da je neoliberalizem dober in najboljši sistem življenja, se ta podira pred našimi očmi. Kako se lahko podira, če je tako neverjetno dober? Zakaj ga morajo reševati države, upokojenci in matere z majhnimi otroki, če je tako uspešen, svoboden in sposoben preživeti? Očitno je, da ni sposoben preživeti brez države in brez delavcev, če si mora sposojati od njih, potem ko jim je že pobral vse profite.

Vse skupaj je seveda igra. Sistem namreč je dober, a le za nekatere. Obenem je zelo učinkovit, pretkan, pohlepen in zahrbten. Ima celo vrsto značilnosti, ki jih imajo sicer tudi psihopati. Kapital se zato boji ljudi, saj jih potrebuje vsaj kot potrošnike, če jih že ne potrebuje kot delavce, vendar obenem ve, da bodo vlade vselej popustile pod težo dolgov in groženj, da ne bodo dobile novih. Država, paradoksno, v neoliberalnem svetu nikakor ni izginila. Daleč od tega. Še vedno je tam, le da je podrejena Kapitalu, za katerega mora skrbeti. Ne sme se vtikati vanj, kar je povsem logično, zato pa ga mora podpirati in reševati. Namesto za ljudi skrbi za Kapital in Kapitalizem, zato se v krizah ne odloča za ljudi, temveč za strukturno prilagajanje, kar pomeni, da se odloča za Kapital, ki se ne more nikamor več širiti, saj je Zemlja končno velika; ker se ne more širiti, se mora nenehno reorganizirati.

Igra je neverjetno preprosta: država skrbi za good business climate, medtem ko se morajo delavci odpovedovati in se prilagajati razmeram na sicer svobodnih trgih. Pomemben je namreč razvoj, pomembna je rast. Niso pomembni ljudje, pomembno je ozračje, ki mora biti dobro za biznis, zato so aktivirali še psihologe, psihoterapevte in sociologe.

Tudi delavci vedo, da gre za igro, saj niso neumni, zato se organizirajo in si obljubljajo, da ne bodo popustili, kajti jasno jim je, da jih Kapital potrebuje, saj mora nekdo navsezadnje vsaj potrošiti dobrine, čeprav je danes zelo jasno, da bo Kapital čez nekaj let morda že v celoti virtualen, tako kot je danes virtualnega 98 % denarja.

Prednost je kajpak vendarle na strani delavcev, kajti niso si izmislili kapitalizma, niso ustvarili dolgov in ni jim jih treba vračati, če se tako odločijo, odločiti pa se tudi morajo, če ne želijo še sami postati odpadek na smetišču zgodovine ali pogrešljivi predmet v totalitarnem svetu, kakršnega zgodovina še ni videla.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik