Tečaj intelektualne samoobrambe

Ko je Noam Chomsky govoril na srečanju z naslovom Howard Zinn Memorial Lecture Series at Occupy Boston, je nekdo rekel tole: Don't ever die Noam. You are one of the best persons in the history of humankind. Naš tečaj intelektualne samoobrambe črpa moč in ideje predvsem iz tega, kar je doslej rekel in naredil Noam Chomsky.

Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.

Stereotip pa pravi še tole. Mlade naj danes ne bi kaj dosti zanimalo – njihovo zanimanje naj bi bilo omejeno na vsebino zaslonov na njihovih mobilnikih, čvekanje o srečanjih na spletnih klepetalnicah, zabavah ob koncih tedna, medtem ko naj bi tisto, kar je nekoliko zahtevnejše, pri njih ne vzbudilo nobenega interesa. Mladi naj ne bi poznali nobenih vrednot: ne vejo več, kar je prijateljstvo, ne vejo, kaj je ljubezen in kaj so dolžnosti … – To je nekaj mnenj, ki jih mladi ljudje danes neredko slišijo in ki domnevno govorijo o njih, pogosto pa ta mnenja reciklirajo tudi mediji. To pa so tudi mnenja, ki jih je nemara imela v mislih mladenka, ko je nekoliko jezno, pa vendar zelo premišljeno nastopila zoper govorjenje o mladih, ki slednje zapira v kalupe in se nato nad njimi zgraža, namesto da bi se poskusilo spraševati o tem, kako takšni stereotipi nastanejo in v čigavem interesu se ohranjajo pri življenju. Dijakinja je namreč dodala, da so nekateri mladi v resnici takšni, kot pravi stereotip, vendar pa, le kdo bi lahko trdil, da je vedenje starejših v mnogih primerih kaj bistveno drugačno.

Z mladimi se poklicno srečujem približno deset let. Bil sem še študent, ko sem v pedagoški vlogi prvič stopil v razred. Od takrat sem v različnih šolah (pa tudi drugih ustanovah) delal kot učitelj, organizator delavnic za otroke in mladino, asistent hendikepiranih oseb. Delal sem v osnovnih šolah, v zavodu za usposabljanje invalidne mladine, kot prostovoljec na centru za socialno delo (kjer sem pomagal pri izvajanju delavnic za socialno ogrožene otroke) in kot učitelj na dveh gimnazijah.

In kakšni so mladi, ki sem jih srečal in jih srečujem v teh zelo različnih prostorih? Četudi mi ni blizu posploševanje, saj s tem, ko nekaj razglasimo za splošno, preusmerimo svojo pozornost stran od vseh tistih detajlov in razlik, ki so tvarina naših izkušenj in srečanj z drugimi, pa vendar lahko rečem, da pri svojem delu srečujem zlasti ljudi, ki so radovedni, odprtega duha, zvedavi in dovzetni za vse tisto, kar jim je bilo ponujeno v razmislek, premišljujoči in pripravljeni prisluhniti drug drugemu (če so le ustvarjeni pogoji za to – kar je pogosto prav naloga učitelja). Ko se srečujem z mladimi, sem v družbi inteligentnih in dobronamernih ter skrbnih ljudi, ki jim ni vseeno za njihovo usodo, kakor jim tudi ni vseeno za usodo soljudi. Srečujem ustvarjalne mlade, ki jih zanimajo poezija, ples, fotografija, filozofija … (in o takšnih mladih vse premalo izvemo iz množičnih medijev).

Izkušnja, ki je pravo nasprotje temu, čemur smo praviloma priče takrat, ko se »najvišji« državniki pogajajo o prihodnosti našega planeta (in ne dosežejo niti nekega minimalnega konsenza, ki bi bil prvi drobcen korak k temu, da bi morda vsaj nekoliko omilili katastrofalne učinke, ki se obetajo zaradi globalnega segrevanja ozračja). Nekaj čisto drugega kot malomarnost in nezainteresiranost, s katero povprečen državljan spremlja dogodke, od katerih se počuti bolj ali manj odtujen, čeprav pomembno zaznamujejo njegov vsakdan. Med mladimi nisem nikoli opazil niti sledi tistega zlonamernega in ciničnega nastopaštva, ki ga za nas zganjajo »veljaki« političnih strank (še posebno odurno v predvolilnem času). Zlasti pa nisem opazil niti trohice napuha in brezbrižnosti, ki vejeta iz ljudi tistega kova, ki so zase pripravljeni trditi, da so pripadniki nekakšnih elit (in naj bi bili torej vredni več od »navadnih ljudi«).

Od kod torej omenjeni stereotip, ki vse mlade poskuša vreči v isti koš, v katerem so domnevno vsi že bolj ali manj izgubljene duše? Morda je eden od izvirov tudi v strahu pred uvidom, da so mladi ljudje pogosto inteligentnejši, bistrejši, zlasti pa pripravljeni videti stvari, ki jih marsikateri starejši od njih ni (več) pripravljen videti – ker se je miselno polenil, ker je pokleknil in se vdal, izdal svoje mladostne ideale ter sprejel načelo, da je treba biti malo pokvarjen, če hočeš uspeti v tem svetu … Mar niso tisti, ki mladim pripisujejo, da ne poznajo več nobenih vrednot, da se hočejo samo zabavati, da poznajo samo pravice ne pa tudi dolžnosti in kar je še takih klišejskih opazk, najpogosteje isti ljudje, ki so najprej pripravljeni slediti prvemu ideološkemu nagovoru, ki večino svojega prostega časa preživijo tako, da bodisi gledajo televizijske zaslone, ali pa zabijajo čas v nakupovalnih središčih, ki se s svojimi prijatelji pogovarjajo o vsebini tv oddaj in tega, kaj je Janez rekel in kaj mu je Ljudmila odgovorila? Mar ni eden od poglavitnih razlogov, zakaj to naredijo pač ta, da se jim ne bi bilo treba nekoč postaviti pred zrcalo, nameniti dolg pogled podobi v njem in se končno vprašati, kje so zašli in kaj so še pripravljeni narediti za to, da bi morda v svojem življenju kaj popravili?

Nemara pa je eden od izvorov takšnega označevanja mladih tudi v tem, da otroci in mladostniki (skupaj z odraslimi) vse bolj živijo v družbenem okolju, v katerem se od njih pričakuje zlasti to, da bodo ubogali – nikakor pa ne, da bodo razmišljali. Pričakuje se, da bodo ubogljivi potrošniki česarkoli že (dobrin, ki jih proizvaja in ponuja trg, izjav in podob, ki krožijo v medijih, zabavnih oddaj in dogodkov, ki v času govorjenja o krizi dobivajo že groteskne razsežnosti).[1] Obenem pa v sodobnem svetu nastaja nekaj, kar je Henry Giroux v eni svojih zadnjih knjig imenoval a suspect society. Nastajajo nove oblike družbene kontrole in spreminjanja vse večjega števila ljudi v odvečno populacijo. Število ljudi, ki živijo na margini družbe, v t. i. »demokratičnih občestvih« namreč narašča. Države se spreminjajo v področja, kjer so ljudje vse bolj pogrešljivi.[2] Mar nismo priče temu procesu tudi v naših krajih, kjer v časopisju dnevno zasledimo, da so ljudje, ki so ostali brez vsega, prikrajšani še za tisto malo državne pomoči – razlog pa naj bi bil vpeljava novega birokratskega postopka, ki je pridobitev denarne socialne pomoči samo še dodatno zapletel (zaradi česar ljudje, ki že tako trpijo pomanjkanje, čakajo na denar več mesecev)? Državni aparat se ne zgane, pa čeprav je življenje številnih državljanov in državljank zgolj še vsakdanji boj za golo preživetje. Ko ljudje postajajo pogrešljivi, pa le še stežka govorimo o demokraciji (kar je v svojih analizah delovanja totalitarnih režimov prepričljivo pokazala Hannah Arendt).

Obstaja pa še en stereotip o mladih, v katerem pa je celo več kot zgolj zrno resnice. Mladi naj bi bili zlasti uporniški (kar jim tisti, ki že dolgo niso več mladi, pogosto štejejo v slabo) – ko sprašujejo in niso zadovoljni s poceni odgovori tipa »tako pač je«, ko niso »pridni« in se ne vedejo, kot »se spodobi«. Uporniški so, dokler jih dokončno ne zatrejo: pogosto so to že starši s svojimi pripombami (»Pa da boš priden!«, »Ne kriči, le kaj bodo mislili sosedje!« ipd.), nato vzgojitelji in učitelji, župniki, tete in strici, nazadnje pa še konformistični »zvezdniki« z zaslonov, ki jim cinično sporočajo, da je smisel življenja pač dober žur in to, da se imaš »fajn« in da zlasti »dogaja«.

Ideja o uporništvu pa je mnogo bolj pomembna, kot se morda zdi na prvi pogled. Upornik namreč ni človek, ki zanikuje in ruši, temveč je zlasti človek, ki nekaj potrjuje. Upor je s te perspektive zlasti afirmativen in kreativen (ustvarjanje kot sveti DA, kot bi temu rekel Nietzsche). Kreativno delovanje je upiranje v najvišjem pomenu besede in kreativnost je znak večne, neusahljive mladosti. Je torej tisto, po čemer prepoznamo mladost.

Dobro bi torej bilo, da bi mladi ostali uporniški, saj biti uporniški pomeni biti ustvarjalen in ne hoteti sprijazniti se z ustaljenimi mnenji in miselnimi navadami, s klišeji in stereotipi, ki siromašijo simbolne prostore in jih spreminjajo v puščavo (o takšnem upiranje priča tudi izjava dijakinje, ki sem jo navedel na začetku).

Upiranje te vrste (ki jo denimo zastopa že otrok, ko neutrudno sprašuje »zakaj«) namreč ni kaprica tega ali onega posameznika, ni naključni dogodek v življenju tistih, ki se ne znajo ali pa se nočejo podrediti in postati taki, kakršni so domnevno »vsi ostali«. Upor, razumljen na ta način, je ontološki, kar pomeni, da ga ni mogoče preprosto izbrisati ali uničiti (čeprav si zastopniki in zastopnice oblasti že od nekdaj prizadevajo narediti prav to, kar je sicer nemogoče). Upor bo obstajal, dokler bo obstajalo razmišljanje.

Ko obstaja zmožnost za razmišljanje, obstaja tudi nujnost upiranja. Vsak upor, vreden svojega imena, se namreč zgodi v imenu inteligence. Tako je zapisal Albert Camus, ki je pred malo več kot šestimi desetletji objavil svoje delo Uporni človek. Človek je po svoji naravi (kolikor je umno, razmišljujoče bitje) tudi upornik. In čemu in kdaj se upira? Upira se zlasti absurdnostim in brezbrižnosti, ki se pojavljajo v človeških občestvih. Upira se tedaj, ko med ljudmi začneta prevladovati resignacija in cinizem, ko se denimo pojavi politični voditelj, ki med ljudi hoče zasejati strah in nezaupanje, solidarnost in sočutje pa začenjata zamenjevati boj vsakega proti vsakemu in tekmovalnost, ki vselej pušča za sabo poražence, za katere kmalu nikomur ni več mar. Upornik se vselej upira v imenu drugega, ki zastopa razliko. V tem procesu pride do svojega izraza medčloveška solidarnost. Noben človek ni odveč, saj je upor kolektiven in je ključni pogoj za demokracijo.[3]

V delu z mladimi srečujem zlasti voljo do upora takšne vrste: vselej, ko je na delu mišljenje, ki se ne pusti pokoriti in ustaliti, ki se poskuša ohraniti kot večno mlado …



[1] O tem glej še delo Zygmunta Baumana Does Ethics Have a Chance in a World of Consumers? (Harvard University Press 2008).

[2] Henry A. Giroux, Youth in a Suspect Society: Democracy or Disposability?, Palgrave-Macmillan (2009).

[3] »V izkustvu absurda je trpljenje individualno. Brž ko pa se upiranje začne, se trpljenje zave, da je kolektivno, da ga doživljajo vsi. Prvi napredek duha, ki se ga je polastila tujost, je potemtakem v tem, da spozna, da tujost deli z vsemi ljudmi in da vsa človeška stvarnost trpi zaradi razdalje, ki jo ločuje od nje same in od sveta. Zlo, ki ga je okušal posameznik, postane kuga vseh. V vsakdanjem poskusu, ki je naša usoda, ima upor isto vlogo kakor 'cogito' v misli: je prva evidenca. Toda ta posameznika iztrga njegovi samoti. Je skupni prostor, ki na vseh ljudeh utemeljuje prvo vrednoto. Upiram se, torej smo.« (A. Camus, Uporni človek, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980, str. 163-164)

Komentarji  

0 #1 Anton 11:37 22-09-2018
Zapisano je vse popolnoma res. Sam imam podobne izkušnje z mladimi in imam le pozitivne izkušnje.
Res pa je, da so mladi drugačni, kar starejši razumejo (kot) napačno. Tudi časi so drugačni in ljudje tega ne upoštevajo.
Vse pove Baz Luhrman v pesmi Sunscreen song

Lp
Anton
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži