In kako vedeti, katere posebne ljudi je treba ubogati in jim slediti, katere pa je treba ustaviti že na začetku, da ne uničijo vsega okoli sebe? Do odgovora pridemo zgolj z razmišljanjem, ki pa nam paradoksno postreže s spoznanjem, da nihče ni poseben, dokler se ne začnemo vesti do njega, kot da je.
Od kod tudi ideja, da morajo ljudje poslušati same prijazne & vedre & vesele zamisli, da se ne smejo srečati z drugačnimi idejami, da ne smejo PREVEČ misliti? Kaj se dogaja? Kako je možno verjeti, da so ideje, ki jih pred nas stresajo mediji in ljudje, ki imajo srečo, da jih pač lahko stresajo, vse po vrsti dobre in vredne, da jih sprejmemo in se z njimi ukvarjamo? Kaj je z nami narobe?
Nikakor ne smemo pozabiti, da so Sokrata obtožili tudi blasfemije, ne le kvarjenja mladine. Obtožili pa so ga natanko zato, ker je znal misliti – saj pravzaprav ni znal ničesar drugega, za potrošne dobrine pa se tako ali tako ni zmenil. Očitno je, da se usoda vedno znova ponavlja z železno nujnostjo, ki bi bila lahko celo svojevrstni zakon. Vedno znova se namreč javljajo ljudje, ki trdijo, da opravljajo božja dela na Zemlji, in ljudje, ki trdijo, da je treba mladino vzgajati PRAVILNO. Posledice so navadno katastrofalne; vsi vemo, da je moral Sokrat umreti, ker so ga obsodili na smrt. Pomislite: na smrt ga niso obsodili, ker bi bil zločinec, obsodili so ga, ker je mislil.
A tu so še ekonomisti, ki se nenehno sklicujejo na zakonitosti trga, ki to sploh niso, in celo na človeško naravo, češ da je sebična, pohlepna in tudi sicer čudna. Zakaj ne razmišljajo bolje in več?
Zelo preprost vpogled v naravo človeških eksistenc nam namreč pove, da obstajajo pomembne ideje, o katerih velja razmišljati, in niso povezane ne s sebičnostjo ne s pohlepom; to so ideje dobrega, lepega, resničnega, pravičnega, ideja svobode, ljubezni, prijateljstva. Namesto da bi ljudje razmišljali o njih in se pogovarjali, se bolj ali manj molče prilagajajo zakonitostim trga, ker verjamejo ekonomistom, religioznim voditeljem in politikom; res pa je, da imajo ob tem tudi mnenja & stališča & teze. Opravljajo ti božja dela na Zemlji, so kaj posebnega? In kakšne bodo tokrat posledice?
Kot človek, ki je zmožen za razmišljanje, sem že dolgo tega prišel do osnovnega spoznanja, prvega, temeljnega, najpomembnejšega, neizogibnega spoznanja: nikoli ne bom vedel dovolj, moje življenje je prekratko, da bi vedel kaj več kot droben drobec. In to velja za vsakega človeka, saj ni nihče večen. Sklep je zato zelo jasen: dobro je biti skromen, dobro je vedeti, kako malo vemo, kot je trdil tudi Sokrat.
Vemo torej malo, zelo malo, pa če nam je všeč ali ne. O tako kompleksnih zadevah, kot je družbeno življenje ljudi, znamo povedati toliko kot nič, zato nas vedenje ljudi vedno znova preseneča. Očitno je zelo nepredvidljivo, zato presenečamo celo sami sebe. In to je dobro: ne obstaja pravilno življenje, obstaja samo nepredvidljivo, kaotično življenje.
A nekateri se kljub vsemu ne dajo. Nenehno trmasto trobijo, da jim moramo verjeti, češ da vedo in da so nekaj posebnega. Tako te dni na primer trdijo, da vedo, kaj je VEČJA PROŽNOST pri zaposlovanju in odpuščanju delavcev. Enako zatrjujejo, da vedo, za kaj je dobro VARČEVANJE. In potem samozavestno rečejo, da nikakor ne bodo odpuščali delavcev, temveč bodo poskrbeli ZGOLJ za večjo prožnost na trgu in varčevanje, ki je nujno potrebno, ker smo bojda zapravljali preveč.
Mi smo največje avtoritete, odgovorijo, če jih povprašate, ali sploh vedo, o čem govorijo, saj ljudje niso neumni in jim je popolnoma jasno, da se lastniki kapitala skušajo znebiti vseh mogočih stroškov, med katere sodijo tudi delavci. Jasno jim je, da so živi ljudje za kapitaliste zgolj strošek, motnja, nebodigatreba, ki ne bi smel biti tam, kjer je.
Delavce zato prestavljajo kot figure, na koncu pa jih še odstavijo in jim rečejo, da so poskrbeli zgolj za prožnost. In brez avtoritet ljudje nikakor ne bi vedeli, kaj je prav in kaj ni, kakšne so zakonitosti trgov in kaj je prožnost pri odpuščanju delavcev, kajne? Še dobro, da imamo avtoritete, ki so tako prijazne in ustrežljive, da nam, ubogim nevednežem, vedno znova povedo, kaj je prav in kaj ni.
Življenje z iluzijami je lahko tudi zabavno in zanimivo. O tem ne smemo imeti iluzij. Toda če bi vidno vesolje ta hip izginilo, nihče v celotnem vesolju tega ne bi niti zaznal, kajti tako majhen delček celote je. Da ne govorimo o živih bitjih, ki živijo v drugih vesoljih. Torej v odnosu do celote vemo čisto malo več kot nič.
Zdravi razum nam zato pravi čisto nekaj drugega. Najprej nas sprašuje. Od kod prepričanje, da nekateri ljudje vedo več od drugih že samo zato, ker so na določenem položaju ali pa imajo pred svojim imenom čačko? Zdravi razum namreč ve: ljudje v najboljšem primeru znajo misliti, kar pa je nekaj drugega kot imeti v glavi podatke, informacije ali formule.
Skrajni čas je zato, da se nehamo vesti kot verniki in odvisniki od avtoritet ter tudi v Sloveniji organiziramo FESTIVAL NEVARNIH IDEJ. Predlagam, da traja vsaj teden dni, poteka pa naj na najrazličnejših krajih. Na njih se bodo zbirali ljudje in se med seboj pogovarjali. O nevarnih idejah. Ali pa o čemer koli.