Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

V razmislek politikom in še bolj analitikom, komentatorjem ter novinarjem, ki neuspešno iščejo razloge, da bi pojasnili zakaj nas je Bruselj tako poniževalno pustil na cedilu, ko je bilo potrebno stopiti na stran spoštovanja prava EU, spoštovanja arbitražnega sporazuma. Vsi odgovori na s tem povezana vprašanja so takorekoč pred našimi očmi in nosovi! Posnetek na katerem dajeta izjavi za javnost generalni sekretar NATO in Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je več kot zgovoren, 14.7.2018.

Učiteljice in učitelji! Učenke in učenci! Preostale dame in gospodje, ki berete! Pred nami je dvoboj dneva v Areni Ivan Cankar!

Vsi poznamo Ivana Cankarja – mojstra besed, ki udarijo v dno duše. Kolikim sodobnikom so se od njegovih izjav strgali živci? Kolikim šolarjem so njegove besedne akrobacije sesirile možgane? Še 100 let po smrti nas drži v klinču …

Pozornost javnosti, ki jo pomembno oblikujejo številni mediji (TV, časopisi, svetovni splet in še posebej družbena omrežja), je v zadnjih mesecih osredotočena predvsem na tako imenovano migrantsko krizo. Čeprav ne gre za nepomembno krizo, pa jo mediji tako zelo napihujejo, da se zdi, kot da ni drugih pomembnih vsebin oziroma problemov, s katerimi bi se morali ukvarjati tako na ravni držav kot na globalni ravni. Tako je danes v »drugem planu« okoljska kriza, v »tretjem planu« vse večja globalna neenakost in še kaj. Popolnoma v ozadju pozornosti javnosti pa je grozeča finančna kriza, proti kateri je migrantska kriza le »šibek piš vetra«.

Če resnično želimo poznati svet v katerem živimo; svet, ki ga “obvladujejo” ekonomska, družbena, okoljska, migrantska in še kakšna kriza, moramo poznati vsaj nekaj številk. Številke so resda suhoparne in zagotovo ne tako dramatične kot medijsko napihovanje migrantske in teroristične nevarnosti, nam pa lahko precej natančno pokažejo “sliko” pravih vzrokov za vse prej naštete krize. Poglejmo si te številke.

Kaj je bila prelomna točka v prazgodovini, ko smo postali ljudje? Prvi prižig ognja? Prva kapa, gate ali čevlji? Prva borša, skleda, sulica ali frulica? Prva slika, skladba ali zgodba? Prvo žrtvovanje bogovom? …

Kakorkoli že, od preostalih živali nas loči vztrajno kopičenje znanja in spretnosti, pa tudi neumnosti in odvečnega garanja. Starodavna ljudstva naj bi na podlagi tega kopičenja premogla neko silno modrost.

Vsekakor so premogla obilico uporabnega znanja o preživetju v naravi. Prav to znanje je človeštvu pomagalo, da je velike zaplate te narave ukrojilo po svoji volji ali uničilo. Po zaslugi tega znanja je narava danes tako drugačna in za večino ljudi nepomembna, da je tudi to znanje odveč.

Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo. Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Počilo mi je. Najprej Trumpovo ločevanje otrok od staršev, potem madžarski parlament, ki je prepovedal pogovarjanje med ljudmi in begunci, po tejle češnjici pa še tretja plast torte – odgovor Gorana Lukića na užaljeno bluzenje Irene Likar o tem, kako je Ministrstvo za notranje zadeve do beguncev dobro kot kruh. Tik pred zdajci pa še posladek na posladek – poboj ukrajinskih Romov na lastno pest, kot v »dobrih starih časih« …

Čudim se sama sebi, da sem tako brezbrižna in hladnokrvna do vsega na videz razburljivega političnega dogajanja na slovenski sceni. Praviloma bi to zame moralo biti najbolj strastno in razburljivo obdobje, čas pričakovanja ali upanja na politične spremembe; a kaj, ko je vse tako pritlehno in prozorno, nizkotno in žaljivo, poniževalno do inteligence državljank in državljanov. Sama se niti približno od nobene stranke nisem počutila interpelirano, a ostala trdno prepričana, da tokrat že ne bom glasovala po principu manjšega zla. Spraševala sem se za katere namišljene idiote uprizarjajo to tragikomedijo, ki vodi v jezo in brezup?

Že v času kampanje sem s težavo in velikim odporom sledila nebulozam, očitnim lažem ter nakladancijam političnih strank, ki so se še prejšnji dan med seboj »zravsale« za kar se je »uradno« razpustila vladajoča koalicija. Drugi dan, pa so ti isti veljaki (bedaki) pred kamerami obljubljali povsem nove in drugačne čase. Židan, ki je predstavljal svojo SD kot nekakšen prenovljen politični fenomen, za pravičnost in enakost, s popolno amnezijo na številne afere, naveze in zveze, ki sežejo do polpretekle zgodovine komunističnega režima, z vsemi pripadajočimi načini obračunavanja in diskreditacije (drugače) mislečih.

Hm, zelo podobno kar se te dni očita SDS in predvsem Janezu Janši kot ključni razlog, da se ga a priori bojkotira-ignorira, ali se motim? Še ljudi z demenco in alzhaimerjevo diagnozo ne bi mogli prepričati, da mislijo ali govorijo resno. Nizka volilna udeležba je s tega vidika zlahka razumljiva. Nenazadnje je DeSus, upajmo tudi (do)končno, izgubil svojo volilno bazo, iz katere se je že leta posebno Karel Erjavec dobesedno delal norca. Starejše in bolne bo zelo verjetno tudi Alenka Bratušek pripeljala dehidrirane in shirane do svojega spokojnega »britofa« (v kolikor so si ga sploh uspeli »našparati«); Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč še zelo dolgo ne bo ugledal luč sveta. Miro Cerar pa si je, po mojem skromnem mnenju, uspel dokončno diskreditirati dolga leta grajeno pravniško kariero, saj se je v vlogi premiera izkazal nič več »kot za pokvarjeno kremšnito«; zdi se kar mamljiva, a ko jo poješ, so posledice za prebavo...

Ko sem takole sama pri sebi premišljevala, kaj hujšega bi se nam lahko še zgodilo, kar že v tem mandatu nismo doživeli, preživeli ter bili prisiljeni požreti, v primeru, da naš novi premier postane relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ob tem, ko mnogi samoproglašeni intelektualci in vidni posamezniki strašijo in svarijo pred to grožnjo, je edino kar mi pade na misel, da v Cerarjeve »tehnične ovire« alias ograje, Janša napelje električni tok.

Res ne razumem razsvetljenske logike, ki na vsak način želi in hoče izsiliti levosredinsko vlado, po vsej sili in za kakršnokoli ceno? Samo miselni eksperiment z vsemi deklariranimi levosredinskimi strankami, pa k temu prištejemo še Šarca (nisem še uspela vstopiti v njegovo logiko razmišljanja, a nikakor mi ne deluje kot levičar), pa s(t)lačimo še Mateja Tonina; saj ni mogoče in ni možno, če si vsaj malo še pri zdravi pameti.

Verjetno mislite, da sem svoj glas na letošnjih parlamentarnih volitvah oddala za Levico? Ne, tokrat ne, saj sem jim že prvič oddala bolj v smislu priložnosti kot pa prepričanja, a so v svojih dejanjih pokazali, da so prav tisto, kar sem upala, da niso; glasovali so proti Zakonu o osebni asistenci. Tudi sama še vedno prebiram Marksa, kajpak vedno aktualnega, a zgolj načelna stališča proti zlobnemu kapitalu, brez alternativne politike in zgolj spomina na rdeče zvezde, so zame daleč premalo. Po duši ostati in obstati mlada partizanka, je v teh krajih in ve teh časih, res pravi boj za obstoj.

Kdorkoli bo že sestavil vlado pa si res želim videti Zmaga Jelinčiča kot ministra za kulturo. To bi pa bil izziv in prevetritev sedanje zatohlosti.

“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118)