Ko poslušam kak koncert, na katerem nastopa Joss Stone, Alanis Morrisette ali Katie Melua, in ko slišim priredbo znamenite On the Road Again, ki jo izvaja prav slednja, se za kratek čas ustavi čas in se okrepi občutek, da je še upanje. Obstajajo še nekateri drugi trenutki, ki potrjujejo take občutke in misli, ki jih človek zelo potrebuje, in če ima za preživetje, jih potrebuje celo bolj kakor denar. Prav tako so potrebne utopične misli kot protiutež utopičnih zamisli zastopnikov kapitalizma, s katerimi nas nenehno zasipavajo, kot bi se bali, da bomo preveč mislili, če nas ne bodo vedno znova ustavljali. Potrebno pa je tudi to, kar zastopa Matthew McConaughey v filmu Gold, ki me je resnično navdušil. Vse skupaj je treba povezati v celoto ob gledanju filma z naslovom The Other Side (2015, Roberto Minervini).

Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Strokovnjaki, mainstream ekonomisti, bankirji, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za kapitalizem, ne popuščajo, empirična dejstva pa prav tako ne: zgornji procent elite v Ameriki odnese vsako leto domov okoli 20 % družbenega proizvoda, medtem ko so leta 1978 odnesli le 12 %; v istem času je zgornji procent Kitajcev podvojil svoj prihodek. Vsi drugi se morajo pač zadovoljiti s preostankom. Spregovoriti pa nameravam še o nečem drugem. Obstaja namreč bogastvo študij o revščini ljudi, o razkošju elit ter o absurdni logiki, da je zapravljanje in brezmejno trošenje, neskončno potrošništvo in povečevanje dolgov nekaj naravnega, skoraj esencialnega, če hočemo obdržati kapitalistično mašino v dobri kondiciji, češ da je kopičenje profitov zaradi samih profitov nekaj intrinzično dobrega, da je torej treba obrniti logiko askeze, ki vodi samodiscipliniranje ljudi v stanje krivde in kopičenje dolga, ki ga ni mogoče nikoli poplačati. Torej: rešitev iz nemogočega položaja je hedonizem, rešitev je potrošništvo – rešitev je ekonomija dolga! Bizarnosti kapitalizma so res brezmejne. Z neverjetnim užitkom sem prebral: Elettra Stimilli, Il debito del vivente. Ascesi e capitalismo (Quodlibet, 2011). Takih knjig je zares malo. Kapitalizem se zaradi knjig sicer ne bo spremenil, sem se pa spremenil jaz.

Otrok je prejšnji teden doma poročal, kaj jih je učila (…). Pogovarjali so se o aktualnih dogodkih, tudi o pretepu onega fanta do smrti in kaznovanju. Mladež se je v tem primeru zavzela za dosmrtno ječo ali smrtno kazen kot edino pravično za tako hudo dejanje, ko nekdo zaradi objestnosti storilca, izgubi življenje, obenem pa je bila kritična do obstoječega milega sistema kaznovanja, v katerem jo storilci najhujših kaznivih dejanj odnesejo z nekajletnimi zapornimi kaznimi, pogojnimi izpusti in podobno, kar ne odraža teže storjenega dejanja, učiteljica pa jim je dopovedovala, da je potrebno v obstoječi sistem zaupati, sodbe spoštovati, jih jemati kot pravične in verjeti, da je tako, kot je, že prav. Ker sem pravnica, sem seveda morala doma vse to korigirati. In sicer: Sistema (konkretno pravnega) ne smemo jemati kot nekaj statičnega, samoumevnega, nekaj za vselej danega. Če ga doživljamo kot nepravičnega, moramo o njem razmišljati, zlasti s spraševanjem, kako bi lahko bil boljši, pravičnejši, zakaj je tak, kot je, in s kakšnimi mehanizmi deluje. Nikakor ne smemo na sistem gledati kot na delo nekega božanstva, saj je sistem delo človeka, ki ni nezmotljivo bitje. Tudi v srednjem veku, ko so žgali ljudi na grmadah, je obstajal sistem. Sodbam se je seveda treba podrediti. Podrejanje pa ni enako kot spoštovanje. Spoštujem lahko tisto sodbo, ki je pravična. Nepravične sodbe ne morem spoštovati, čeprav se ji podredim. Toda ne smemo pozabiti, da so tudi sodbe rezultat dela ljudi. Nikakor ni nujno, da so pravilne in pravične. Otrok je vse to predal učiteljici in se skliceval na referenco, na mamo, ki je študirala pravo, pa je odvrnila, da se s tem 'ne strinja', da ne ve, 'kako lahko kdo sploh tako razmišlja' in 'da je že prav tako, kot je, in da sodbe nastajajo z uporabo pravil, ki so delo znanstvenikov, so znanstveno preverjena in kot taka pripeljejo do pravičnega rezultata.' Kaj meniš?

Po včerajšnjem predavanju v Ljubljani sem preprosto moral narediti refleksijo lastnega delovanja. Že v dvorani sem se spraševal, kaj delamo, po predavanju pa sem nadaljeval z razmišljanjem in se odločil, da ga na tem mestu tudi priobčim. Kaj torej delamo iz meseca v mesec, iz leta v leto?

Ima književnost smisel? Vsaka umetnost ima smisel. Bruhotvori 'umetnikov' nam res lahko skrajšajo življenje. A te je treba ločiti od umetniških del, tako kot je treba ločiti bajonete od kuhinjskih nožev. Kuhinjski noži posredno in na dolgi rok hranijo našo kri, bajoneti pa jo neposredno in na kratki rok puščajo …

In kakšen je smisel književnosti? Književnost je oče sočutja (mati je pač mati).

Nekdo mi je prijazno poslal povezavo do spletne strani, kjer lahko preberemo tole: pred nekaj tedni so se v Budimpešti mestni svetniki odločili, da bodo odstranili kip filozofa Györgyja Lukácsa. Pred kratkim je še stal v Parku Szent István, čez čas pa bo tam stal nov kip svetega Štefana. Zamisel o odstranitvi kipa je prišla iz ust mladega nacionalista Marcella Tokodyja iz neonacistične stranke Jobbik in dobila dovolj podpore med svetniki. Še kot študent sem prebral knjigo z naslovom Zgodovina in razredna zavest, ki še danes stoji na pomembnem mestu v moji knjižnici; njen avtor je kajpak Lukács. Filozof je ob koncu svojega življenja, umrl je leta 1971, dejal, da je njegova intelektualna kariera moja pot k Marxu (mein Weg zu Marx). Kako to razumeti? Takole: vse svoje življenje sem skušal dojeti, kaj je povedal Marx. Zakaj? Ker je povedal nekaj, kar me zadeva v samem jedru eksistence in je zame zelo pomembno.

Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.

Danes je precej nevarno in malodane škandalozno javno govoriti o krizi kapitalizma oziroma neoliberalizma ali o njegovih temnih plateh, saj je izjemno plastičen, hiter, dinamičen, aktiven, produktiven in ponuja nekaterim ljudem neverjetne in tako rekoč čudežne možnosti za življenje, delo, razmišljanje, druženje in vse drugo, zato ni čudno, da je takega govorjenja izjemno malo, v medijih pa ga tako rekoč ni mogoče niti zaslediti, saj bi bilo res presenetljivo, če bi kdo tak način življenja, ki temelji na mladosti in ponuja večno mladost, če lahko uporabim to metaforo, problematiziral, postavljal pod vprašaj in kritiziral. Ne mislim le na splošno prepričanje tako strokovnjakov kot navadnih ljudi, da je sistem daleč najboljši od vseh sistemov, kar jih je kdaj izumil človek, in da bo trajal večno ali pa vsaj nedoločeno dolgo, kar je prav tako zelo dobro, saj so tako problematični cilji, na katere bi vendarle lahko pomislili, zelo oddaljeni, mislim bolj na pritlehne, skoraj trivialne vsakdanje zadeve, kakršno je na primer življenje različnih posameznikov v coni udobja, znotraj katere ljudje na splošno in zelo samodejno doživljajo svet kot naravno danost, sebe pa kot privilegirance, ki lahko v miru uživajo svoj vek in se veselijo vse lepše prihodnosti, rasti, napredka in blagostanja za vse, spreminjanja, novih priložnosti, drobnih presenečenj, prijaznosti in zlasti udobja, da o sreči niti ne izgubljam besed. V resnici se vam lahko pripeti, da vas vsaj začudeno ali nekoliko zabodeno in postrani gledajo, če odprete usta in začnete govoriti o krizah, dolgi depresiji, padanju kakovosti življenja, zniževanju standardov, neenakosti, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah, ekoloških katastrofah, politični infantilnosti voditeljev, odsotnosti realnih načrtov za življenje v družbah izobilja, družbeni (ne)pravičnosti, egalitarnosti in emancipaciji, vojnah, nasilju, terorizmu in vzpenjanju ekstremne desnice, strahu pred tujci, novi arabski pomladi in podobnem. Meni se to dogaja vsak dan, zato razmišljam, ker sem tako rekoč prisiljen razmišljati; ne preveč, kot mi očitajo nekateri, ampak ravno prav. In ugotavljam: čisto mogoče je, da je z menoj nekaj narobe, kajti tamle zunaj je resnično veliko znakov gospodarske rasti, ki jih mediji obešajo na veliki zvon, znamenj, ki pričajo, da ljudje vse bolj optimistično zrejo v prihodnost, hodijo v trgovine in zapravljajo denar, da raste BDP, da gre Ameriki dobro oziroma iz dneva v dan bolje, čeprav ima za predsednika Trumpa, da se Evropska unija pobira, da je vse enotnejša, trdnejša in samozavestna, da ne govorimo o Kitajski, pa o Indiji in celo Afriki. Vsepovsod so znamenja vsesplošnega, globalnega napredka, progresa, optimizma, sreče in zadovoljstva, le Rutar nekaj nori in govoriči v tri krasne, kar seveda pomeni, da ga ni treba jemati resno in da je verjetno že prestar za ta mladi svet, ki je poln moči, energije, notranje motivacije in jasnih ciljev pred seboj. Kaj je torej narobe z menoj?

Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).