OPOZORILO! Ta kolumna je namenjena mojemu občinstvu in ljudem, ki jim narodnozabavna glasba povzroča duševne bolečine. Če imaš rad narodnozabavno glasbo, je pač ne beri, če bereš, pa ne gnjavi!

Vse velike vere imajo isto zapoved

– zapoved ljubezni, spreobrnjenja,

odpuščanja, sprejemljivosti do drugih ver

in lastne discipline.

Dalaj Lama

Ema Kurent bi lahko predvidela usodo svoje kolumne v zvezdah. Predvidela bi jo lahko brez zvezd. Zato ti ni treba biti jasnoviden; dovolj je, da si socializiran.

Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?

9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Astrologinja Ema,

le kaj je tebi bilo tistega dne,

da nad uboge invalide tako brezsramno spravila si se.

Slovenska bralna kultura je v krizi. Zanimivo: slovenska bralna kultura je v krizi, odkar imamo državo, v kateri je slovenščina bolj ali manj edini uradni jezik. Slovenščina je očitno krizni jezik: dokler so jo izrivali in prepovedovali, ji je šlo odlično, zdaj, ko ji gre odlično, pa je v krizi.

Ob veliki noči, kakor ta praznik židovsko ali judovsko še naprej imenujejo katoliki, čeprav je to praznik vstajenja ali veliki ali največji dan za Jezusovo pričo, je Družina s 05. 05. 2019 zapisala besede (nad)škofov ob tem praznovanju. Po vrsti jih bom navedel tako, kot so navedeni v časopisu.

Vedno bolj mi je kristalno jasno, da živimo v času, ki je pogoltnil človeka, mu izmaknil dušo, ga obral do kosti in mu nazadnje ukradel še dostojanstvo.

Zakaj še vedno bogokletno: »Ne vpelji nas v skušnjavo«, namesto kot posinovljeni božji otroci ponižno do svojega Očeta: »Ne daj da pademo v skušnjavo«?

Zdi se, da je vsako opozarjanje, da Boga molijo bogokletno, skoraj brezzvezno. Molijo vsak dan in vedno samo bogokletno. Si v cerkvi, gledaš katoliško televizijo, kjer celo nadškofje molijo, pa vedno zgolj bogokletno, tako da ne vemo, kdo je z molitvijo res pri svojem Očetu in ne pri satanu… Ne srečaš nobenega človeka več, da bi začel misliti, kako in kaj moli. Se mi zdi, da se dogaja tako, kot so nas starši včasih opozarjali, da naj kaj naredimo, pa četudi so zahtevo večkrat ponovili, tega nismo takoj naredili, morda pozneje ali pa nikoli. Tako je na žalost tudi s tem, ko jim poveš, da narobe molijo, pa molijo tako bogokletno še naprej: bodisi po katoliški televiziji, bodisi pri mašah ali pa doma, seveda tam, kjer še molijo. Žalostno.