Aleš Praprotnik

Dipl. socialni pedagog, osebni asistent, prostovoljec, predavatelj in avtor knjige DENAR - Nedolžna prevara?

V spodnjem intervjuju namestnik direktorja Inštituta Fields (inštituta za raziskave v matematičnih znanostih) Matheus Grasselli pojasnjuje, zakaj prevladujoča neoklasična ekonomska doktrina uporablja zastarele matematične pristope in na nek način zlorablja matematiko za potrjevanje nerealnih domnev o ekonomski stvarnosti. Grasselli, doktor matematične fizike, je med drugim deset let delal na področju matematičnih financ v polju izvedenih finančnih instrumentov, vendar so ga v krizi pričeli zanimati predvsem stabilnost bančnega mrežnega sistema, likvidnost, sistemska tveganja in plauzibilni ekonomski modeli.

Ko je iskal primerne modele, ki bi pojasnjevali dinamičnost in nestabilnost, je naletel predvsem na kritike obstoječih, t.i. DSGE modelov, kot najbolj primeren in zanimiv alternativni model pa se je izkazal model Minsky avstralskega ekonomista Steva Keena. Grasselli poudarja, da prevladujoči ekonomisti povečini uporabljajo zastarele matematične prijeme, ki pritičejo analizi iz 19. stoletja, med tem ko je matematika sama napredovala in po njegovem mnenju ni nobenih potreb po določenih omejujočih (in bizarnih) predpostavkah, ki spremljajo neoklasične modele (npr. da vsi ljudje kupujejo samo eno vrsto dobrine in živijo večno). Veliko bolj se mu zdijo smiselni modeli, ki temeljijo na denarju in dogajanju na računovodskih knjigah, torej na zalogah kapitala in pretakanju med posameznimi deležniki (t.i. stock-flow modelling). Njegov raziskovalni namen je zato postaviti konsistenten okvir dinamičnim modelom, predlagati izboljšave in nadgradnje in raziskati, za katere dele ekonomske analize bi bili najbolj uporabni.

Njegovo mnenje je, da je ekonomski sistem primarno dinamičen (nanj naenkrat vpliva veliko med seboj povezanih spremenljivk) in da zato potrebuje drugačen pristop in drugačna matematična analitična orodja kot se jih v splošnem uporablja sedaj. Neoklasična struja je svoje ideološke predpostavke o ekonomiji zamaskirala v zapletene matematične enačbe, kar je dajalo vtis naprednosti ekonomske znanosti in obenem izgovor, da se lahko vse drugače misleče ekonomiste ignorira in zasmehuje. Vendar, pojasnjuje Graselli, je v resnici neoklasična doktrina ta, ki uporablja zastarele pristope in s tem omejuje resnični napredek v ekonomski znanosti. Kriza je razgalila vso omejenost in neuporabnost neoklasičnih predpostavk in modelov ter vzbudila zanimanje za alternativne razlage in poglede. Zato bo zanimivo spremljati razvoj bolj realnega ekonomskega modeliranja (in teorij) v prihodnjih letih, kar bo v končni fazi nedvomno imelo vpliv tudi na praktične ukrepe gospodarskih politik.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži