Aleš Praprotnik

Dipl. socialni pedagog, osebni asistent, prostovoljec, predavatelj in avtor knjige DENAR - Nedolžna prevara?

V spodnjem intervjuju namestnik direktorja Inštituta Fields (inštituta za raziskave v matematičnih znanostih) Matheus Grasselli pojasnjuje, zakaj prevladujoča neoklasična ekonomska doktrina uporablja zastarele matematične pristope in na nek način zlorablja matematiko za potrjevanje nerealnih domnev o ekonomski stvarnosti. Grasselli, doktor matematične fizike, je med drugim deset let delal na področju matematičnih financ v polju izvedenih finančnih instrumentov, vendar so ga v krizi pričeli zanimati predvsem stabilnost bančnega mrežnega sistema, likvidnost, sistemska tveganja in plauzibilni ekonomski modeli.

Kot sem omenjal v prejšnjem članku, se na nekaterih ekonomskih fakultetah po svetu dogajajo revolti študentov, ki zahtevajo prevetritev ekonomskega kurikuluma. Ena takšnih univerz je Univerza v Machestru, kjer so se študentje ekonomije, združeni v apolitični Post-Crash Economic Society, stvari kot kaže lotili resno. Organizirajo tako predavanja, kjer drugače misleči ekonomisti predstavljajo posamezne heterodoksne pristope, kot tudi skupne bralne ure, njihova stran pa zbira tudi heterodoksno literaturo in vire za študente. Kot zanimivost prilagam video prvega dela zadnjega dogodka – predavanje enega največjih kritikov neoklasične smeri Steva Keena, ki v kratki predstavitvi oriše, zakaj je neoklasična smer spregledala bližajočo krizo, Minskyjev pogled na ekonomijo in zakaj so finančni aspekti kapitalizma (denar) pomembni ter zakaj je potrebno reformirati poučevanje ekonomije.

Zanimivo bo videti tudi drugi del: predavanje Petra Backusa, profesorja z Univerze v Manchestru in debato med obema predavateljema, ki je sledila. Nekaj podobnega pogrešam tudi pri nas.

V medijih ne beremo velikokrat, da je ekonomija zelo razdeljena znanost, v kateri že 30 let dominira ortodoksen pogled neoklasične smeri. Na večini ekonomskih fakultet po svetu poučujejo povečini samo ta pristop in to je eden izmed ključnih razlogov za zadnjo krizo, kot tudi za to, da so jo ekonomisti spregledali. Vendar so se študentje začeli upirati takšni 'intelektualni monokulturi'.

Kdo predstavlja glavni motor za inovacijami? Konvencionalna modrost meni, da je to nujno zasebni sektor, vendar Martin Wolf v (sicer starem) komentarju v Financial Timesu piše, da je to v resnici država. Pri tem povzema knjigo Mariane Mazzucato The interpreneurial state, v kateri avtorica dokumentira inovacije in razvoj nekaterih tehnologij in ugotavlja, da jih je v večini primerov financirala in podpirala država in ne zasebni sektor:

Je kaka rešitev?

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje.

Mehanika zadolževanja, dolg in monetarna suverenost v evroobmočju

Mehanika nakupa obveznice (zamenjave) je za primer države evroobmočja (npr. Slovenije) enaka kot v primeru ZDA: preknjižba evrskih rezerv za slovenske obveznice (denominirane v evrih), vendar pri nacionalni centralni banki (Banki Slovenije), saj so le-te decentralizirano odgovorne za monetarne operacije evrosistema (ni centralne izpostave, ki bi skrbela za operacije odprtega trga, kot je to v primeru Fed). Toda v tem primeru je beseda 'dolg' ustrezna, saj med Slovenijo in ZDA obstaja ključna razlika: monetarna suverenost. Papadimitriou, Wray in Nersisyan jo razložijo takole:

Kaj pa evroobmočje?

V teh delih članka si bomo na kratko ogledali zasnovo in bistvene napake evrobmočja, pri čemer se bomo bolj podrobno ustavili pri mehaniki zadolževanja, monetarni suverenosti in evropskem plačilnem sistemu Target2 ter se na kratko dotaknili predlaganih reform.

Pomembnost monetarne suverenosti

Sedaj se pomudimo pri Newmanovi trditvi, da izdaja obveznic v domači valuti ne bremeni prihodnjih rodov. Zakaj bi bilo temu tako? Bill Mitchell v članku Will we really pay higher taxes? obrazloži:

Evropa si je mukoma priborila relativno stopnjo nekonfliktonosti in medsebojnega sodelovanja, ki pa jo, kot kaže ogroža trenutna suverena finančna kriza, ki se vleče že kar nekaj časa in ki izhaja iz same zasnove evroobmočja.

Wall Street Journal (WSJ) je lansko leto poleti objavil zapis o tem, kdo naj bi prvi napovedal probleme in krizo v evroobmočju. Pri tem citira poročilo Inštituta Levy o napakah v dizajnu evrosistema, v katerem navaja citate nekaterih heterodoksnih ekonomistov, ki so opozarjali na bližajoče probleme. Glavni problem so videli v ločitvi fiskalne in monetarne politike. Tako je Wynne Godley, do sedaj malo poznani angleški ekonomist, že leta 1997 dejal: