Bogdan Kristofer Meško

22 Mar 2012

Ljudovlada

Najprej na kratko ponovimo, kaj ugotovihomo o pojmu Velika Slovenija. Ta pojem torej obstajaše še vsaj pred 150 leti, pomeniše pa združitev vseh slovensko govorečih narodov, s čimer beho mišljeni tisti narodi, katerim pravimo danes slovanski. Takšno gibanje beše v sredi 19. stoletja eno izmed ključnih velikih družbenih dogajanj in njegovi največji sovražniki beho v Vatikanu ter na evropskih dvorih, poleg tega pa še v nemškem komunističnem gibanju. Središčna politična osebnost tega velikoslovenskega gibanja v 19. stoletju beše Rus Bakunin, središčna jezikoslovna osebnost pa naš - karantanski Matija Majar Ziljski. Velikoslovensko gibanje namreč vsebovaše svojo politično in svojo jezikoslovno težišče. To gibanje iz srede 19.stoletja pa beše dejansko potomec reformnega gibanja iz 16. stoletja, ko beše jezikoslovno težišče zbrano v Trubarjevem moštvu, politično težo pa nosiho kranjski, štajerski in koroški deželni zbor. Največji sovražnik velikoslovenskega gibanja v 16. stoletju beše katoliška cerkev, ki književno dejavnost prepovedaše in knjige zažigaše. . . Tudi to velikoslovensko gibanje pa beše potomec cerkvenoslovenskega gibanja iz 9. stoletja, ko kot jezikoslovno težišče delovaho učenci Cirila in Metoda, politično težo pa nosiho Moravski knez Rastislav, Karantanski knez Kocelj ter do neke mere tudi bizantiski cesar Mihael II, ...in začuda celo papež Leon II.! Zdi se torej, da Rim takrat še ne beše tako neusmiljen nasprotnik Velike Slovenije, a to seveda beše zgolj iz političnih odnosov z Bizancem, saj ob prvi priložnosti – ob Metodovi smrti, ukazaše brezpogojen odpoklic njegovih učencev in v Pragi namesto slovenske, ustanoviše katoliško škofijo. In že v 11. stoletju pa spodbujaše Bretislavovo sekanje svetih dreves stare vere in izgon pravoslavja. Še toliko jasneje se Rim opredeliše v 19. in 20. stoletju, in sicer ostro nastopiše proti socializmu Bakuninovega tipa ter se v tem konfliktu odločno postaviše na fašistično stran.

In če poskušamo ugotoviti, zakaj ima pojem velike Slovenije že tako dolgo časa tako velike sovražnike, namreč Rim, mnoge kronane glave Evrope ter tajne in na pol tajne lože in organizacije, je dovolj, da se zamislimo, kaj predstavljajo Sloveni ostalim narodom. Že od prastarih časov o Slovenih pisaho, da so svobodni ljudje, kjer se o pomembnih zadevah razpravlja na zborovanjih vseh svobodnih posameznikov, ter da si po potrebi ( predvsem v politično nevarnih časih) na takšnih zborovanjih tudi sami izvolijo svojega kralja ali vojskovodjo, ki ga lahko tudi kadarkoli spet sami odstavijo. Ta značilnost za nas, karantanske Slovence, z našim predzgodovinskim obredom ustoličevanja na Koroškem seveda ne velja nič manj, kot za druge slovenske narode. Po drugi strani pa rimska cerkev ni le geografsko dedinja rimskega cesarstva, temveč beše njen pogled na vlogo in svobodo posameznika v družbi v zgodovini večinoma silno podoben rimskemu imperialnemu pravu, ter ravno obraten staroslovenskemu, saj papež še leta 1866 izrecno dovoljevaše prodajo ljudi...pod določenimi pogoji, katoliška cerkev pa v zgodovini beše lastnica nemalo sužnjev iz celega sveta. Zanimivo je, da ruski carski zgodovinar Venelin razlaga podobnost latinske besede sclavus (suženj) z imenom slovenskega naroda z rimskim zasužnjevanjem velikega števila antičnih Slovencev v Iliriku. Venelin smatraše Slovence namreč za staroselce na Helmu. S čimer se približaše tudi najnovejšim zgodovinskim razlagam, kot je recimo Paleolitska teorija kontinuitete, s katero pred kakšnim desetletjem razburiše mednarodno jezikoslovno srenjo italijanski jezikoslovec Mario Alinei, ki dokazuje vpliv Slovenščine na Latinščino in germanske jezike. Do podobnih sklepov po povsem drugi poti pred nedavnim prideše zgodovinar Curta, katerega v Slovenščini že komentiraše Petrič. Da pri nas staroselsko razlago uradni zgodovinarji prezirajo, ni nekaj samo po sebi umevnega, saj recimo Slovaki takšen pogled na zgodovino sprejemajo. Na turistični predstavitveni strani je zapisan podatek, da so Slovaki potomci antičnih Vendov, ki beho evropski staroselci, preden jih Madžari presekaho na pol in ločiho Slovake od Slovencev. Vendi beše namreč skupno ime narodov, ki se povezaho v Samovo plemensko zvezo leta 623, kot je zapisano v virih in enako je tudi zapisano, da govoreho slovenski jezik.

In če gremo samo še malo nazaj v zgodovino, lahko še bolje razumemo stara nasprotja med Rimom in našimi kraji. Na začetku ilirske vojne leta 35. pred štetjem cesar Oktavijan oblegaše neko večje mesto na Kraški planosti z imenom Metul, kjer se osramotiše, saj padaše iz lestve ter si zlomiše nogo. Mesta mu ne uspejaše zavzeti z vojsko, pač pa s prevaro. Metulcem ponujaše premirje pod pogojem, da v mestu Rimljani lahko pustijo majhno vojaško posadko. Metulci pristaneho, saj še ne beho vajeni 'političnih' laži iz vladarskih ust, kar pa se jim hudo maščevaše, saj Rimljani takoj, ko vstopiho v mesto, snedaho svojo besedo, pobijaho prebivalce vključno z otroci in ženskami, mesto porušeho in ga požigaho. Kasneje sicer govoreho, da se Metulci zažigaše sami. Potem Oktavijan nadaljevaše z osvajanjem naših krajev, predvsem, kakor sam izjaviše, zato, da bi preizkusil svojo vojsko, pa tudi zato, da bi jo z vsem naropanim lahko plačeval. Pri Sisku se lotiše trdnjave Panoncev, zaradi katerih daše pripeljati ladje po Donavi do Kolpe. O Panoncih sicer Rimljani znaho povedati, da živijo ob Donavi od Alp do Karpatov ter da so najpogumnejši izmed vseh narodov, kar jih poznajo, predvsem zato, ker živijo v tako trdih pogojih z mrzlimi zimami ter brez sredozemskih rastlin. Oktavijan premagaše Panonce v Sisku in opleniše deželo. Po desetih letih plenjenja, od leta 35 do 25 pred našim štetjem, Oktavijan v Rim poleg velikega števila sužnjev in vsega drugega prinesaše tudi tako veliko število knjig, da daše za njih zgraditi največjo javno knjižnico v Rimu, Oktavijano. Kljub temu pa ne moraše popolnoma pokoriti dežele, saj beše že leta 16. pred našim štetjem prisiljen poslati v Emono zaradi lokalnih uporov svojo najboljšo legijo Gemino. Proti koncu Oktavijanove vladavine nastajaše v naših krajih spet velik upor in Oktavijan se bojaše, da bodo uporniki prodrli v Italijo, zato proti upornikom nemudoma poslaše vse glavne čete. Upornike vodišeta dva moža, oba imenovana Bato. Dolgo beše Rim nemočen, po treh letih pa prideše med obema Batoma do spora in Rimljani upor zadušeho, vendar si prebivalci naših krajev prislužeho sloves nepopravljivih upornikov. Rimljani tudi kmalu uvideho, da Vipavska dolina ne beše brez vzroka že od pradavnine uporabljana kot povezava med Jadranom in Baltikom, znana kot Jantarna pot, temveč da je tudi izrednega strateškega pomena, saj se prav tukaj odločiše državljanjska vojna med leti 68 in 70 našega štetja, pa tudi vojna med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom v 4. stoletju našega štetja.

In če ob vsem tem pomislimo še na Sama, ki v 7. stoletju povezaše dvanajst venetskih rodov, pa na Ljudevita Panonskega, ki iz Siska začenjaše proti Frankom združevati Panonce in Karantance, Dalmatince iz Bosne ter Timočane iz Kosova, lahko počasi že vidimo, da se stari Rimljani ne beho tako zelo motili, ko govoreho o tukajšnjih prebivalcih kot nepopravljivih upornikih. Če k temu prištejemo še kasnejše kmečke upore, nam mora počasi biti jasno, kaj je tisto, zaradi česar Sloveni kot celota že od vedno tako zelo motimo rimsko cerkev in razne kronane glave, da je ena izmed njihovih zgodovinskih dejavnosti odkrito ali tajno nasprotovanje vsem možnim oblikam velike Slovenije. Danes sicer ne moremo več govoriti o kronanih glavah enako kot pred 150 leti, a Rim si zna pridobivati močne vojaške zaveznike. Tako danes poznavalci vidijo osnovno zahodno zavezništvo v osi Rim, London, Washington. Vse troje so namreč mestne državice s komaj predstavljivo družbeno močjo.

Vatikan naj bi imel vlogo duhovnih strategov, Buckinghamska palača in London finančnih ter Washington vojaških. Čeprav tudi vojska in orožje Vatikanu nista popolnoma tuja, saj načeljuje vojaškemu redu malteških vitezov, poleg tega pa je tudi večinski delničar orožarskega velepodjetja Berreta. Niti niso Vatikanu preveč tuje finančne špekulacije, a njihova največja moč je v organizaciji vojaško ideoloških, na pol tajnih redov, ki so v skladu s svojimi nalogami zagrešili komaj predstavljive zločine nad človeštvom in na naših koncih celo ene najhujših. Večini ljudi, ki se vsaj malo spoznajo na zgodovino, pa deluje takšno rimo-anglo-ameriško zavezništvo nemogoče, saj se vendar anglikanska cerkev odcepaše od rimske v času znanega Henrika osmega, Združene države Amerike pa dosegaho svojo neodvisnost od angleške krone med ameriško revolucijo. A danes, v dobi hiperinformiranosti se ne more skriti dejstvo, da se bistveni členi odvisnosti angleške krone od Rima po eni strani ter ameriške države od angleške krone po drugi strani, iz meddržavnih sporazumov sploh ne beho črtali. Počasi postaja jasno, da beše ameriška revolucija bolj slepilni manever, kot karkoli drugega in podobno velja za angleške 'moderne reforme'. Še več. V Združenih državah ugotavljajo celo, da postopki na njihovih sodiščih večinoma ne temeljijo na občem pravu, kjer o zadevah razsoja porota, temveč na civilnem pravu, ki izvira na pomorskem pravu kot ostanku kolonializma, kjer sodnik predstavlja kapitana s popolno oblastjo nad ladjo - sodiščem. V tem smislu so vsi, ki kot posamezniki stopijo pred ameriško sodišče s svojimi osebnimi podatki, zgolj nosilci neke dobrine, o katere vrednosti se na sodišču razpravlja. Za legalnost postopka zadostuje, da se posameznik poistoveti s svojim imenom in priimkom ter matično številko, izdano s strani države. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je tudi naše pravo temelji na rimskem, in ne na karantanski 'stari pravdi'.

Kot kaže, je glavni nasprotnik velike Slovenije danes to globalno tromestje in sporne točke postajajo vedno bolj jasne. Če poskusimo pogledati tako na široko, kot gledajo iz Rima, lahko morda celo razumemo, da v svoji dolgoročni politiki s svojimi zavezniki vred ne izbirajo sredstev za ohranjanje popolne kontrole nad prebivalstvom. In tako nam počasi postane jasno, da Rimu slovenstvo, tako kot indijanstvo in vsako drugo staroselstvo, v resnici predstavlja človeštvo v smislu naravnega in svobodnega rodu, ki ima v nasprotju z dediči rimskega cesarstva raje druženje, kot držanje ljudi na vrvici, raje družbo, kot državo, raje dogovor, kot diktaturo.

Prva točka spora je torej nasprotje med slovenskim naravnim pravom svobodnih posameznikov, ki se o pomembnih zadevah odločajo na skupnih zborovanjih ter si volijo skupnega sodnika – kneza, katerega lahko tudi sami odstavijo, po eni strani, ter po drugi strani med rimskim imperialnim pravom, ki že skoraj 2000 let nastopa skupaj s rimskim cerkvenim pravom, kjer je družba vodena s strani bogatih elit. Rimsko pravo že v svojih republikanskih začetkih uzakoniše razliko med elito in rajo, ter popolnoma podrediše člane družine očetom. Kasnejše faze rimskega prava vedno bolj izpostavljaho hierarhijo in centralizirano diktaturo. Rimsko cerkveno pravo se navezuje na cesarsko in ima glede svobode posameznikov in diktature sistema docela podobno stališče. Kot v cesarskem pravu obstajaše z zakoni določena elita, ki upravljaše z ostalimi ljudmi kot s svojimi podrejenimi državljani in sužnji, tako tudi cerkveno oziroma papeška bula Unam sanctam papeža Bonifacija VIII. iz leta 1302 določa papeža kot hierarhično nadrejenega vsem ljudem vključno z vsemi posvetnimi oblastmi.

Druga točka spora pa je, da Sloveni v pomenu velike Slovenije napolnjujemo ogromno ozemlje, ki danes šteje okoli 400 milijonov ljudi in smo torej dejansko ena večjih naravnih protisil osnovnim načelom rimskega (sedaj tromestnega) cesarstva. In to ne da bi se tega prav zavedali, saj nimamo neke skupne družbe, temveč smo povsem razdrobljeni v svoje male pokrajine in narečja. In ni čudno, da pri tem razkosavanju igraše Rim že vseskozi pomembno vlogo.

Jezuit Samuel Timon na primer izjaviše, da beše najboljša stvar v slovaški zgodovini ravno vpad Madžarov v 10. stoletju, ki, kot vemo, presekaše naravno povezavo Čehov in Slovakov s Slovenci, Hrvati in Srbi. V tem pa ni daleč od pogleda Madisona, pristaša evgenike in vzornika Adollfa Hitlerja, ki leta 1916 narisaše zemljevide, ki kažejo, kako germanska kultura v zadnjih 5000 letih osvajaše in postopno 'kultiviraše' alpske Slovene, ki jim poleg nam znanega ozemlja v najstarejši pradavnini pripisuje tudi poseljevanje Francije. Čeprav se nam to danes lahko zdi čudno in celo neverjetno, pa se moramo zavedati, da to ni trdil nek slovenoljub, temveč nasprotno, eden največjih nasprotnikov 'velikoslovencev'. Dejansko pa ga v pogledu tako obsežne slovenske poselitve Evrope s strani Slovenov podpirajo najnovejše raziskave Serafimova, ki ugotoviše jezikovne povezave francoskih Keltov –Galov, ter Slovenščine. Na poljski, irski in več ameriških univerzah obstaja smer Celto-slavica, ki se ukvarja ravno z odkrivanjem mnogih vzporednic slovenske in keltske kulture na vseh področjih. Od jezika, preko praznovanj, običajev in navad, pregovorov in ustnega izročila itd. Iz tega bi bilo moč sklepati, da je večji del državno politične sheme v Evropi plod spletkarjenja peščice izredno bogatih parazitov, ki med seboj načrtno ločujejo narode ter jih izkoriščajo ter hujskajo druge proti drugim.

V tem smislu lahko opazimo vzporednice med odnosi Rima do Frankov ter do Madžarov. Franki beho najemniški bojevniki, ki jih Rimljani najemaho za čuvanje cesarstva pred vpadi sosednjih sorodnih 'barbarov'. Ko pa Rim propadaše, Franki enostavno obdržaho rimske uniforme, še naprej uporabljaho popačeno latinščino kot uradni jezik in z vojaškimi osvajanji širiho svoje ozemlje. Papež jih razglasiše za 'sveto rimsko cesarstvo' in s katoliškim blagoslovom podžigaše njihova ropanja in vojaška osvajanja. Frankovska popačena latinščina se 'razviše' v pariško francoščino, ter se bolj ali manj sočasno s katolištvom nasilno počasi razširiše po vsem ozemlju današnje Francije. V Provansi tako na primer šele konec 60. let 20. stoletja zaradi študentskih nemirov dovoleho uporabo domačega galskega jezika v osnovnih šolah. Tudi proti slovenskemu vzhodu Franki predvsem vojaško šireho katolicizem in uporabo latinščine ter hkrati zatiraho ne-katoliško arijansko krščanstvo, staro domačo vero in bolj ali manj tudi uporabo domačega slovenskega jezika, vzpodbujaho pa nemška narečja, saj s tem omejevaho osebno ter hkrati obvladaho javno sporazumevanje. Tako na vzhodu in zahodu spodrivaho domačo vero in jezike s katolicizmom, latinščino in nemščino. Z vero, državo in jezikom.

Madžari pa beho podobno bojevit narod, ki pred Mongoli pribežaše konec 9. stoletja v Braslavovo Panonijo, ter 100 let ropaše po Evropi od Grčije, Italije, Francije, Španije do Belgije in Nemčije, dokler se naposled kralj Ištvan okoli leta 1000 ne pokatoličiše in poročaše s hčerjo Frankovskega cesarja. Takrat Madžari postaneho veliki zaveznik Rima in Frankov, ter tudi sami začeneho širiti latinščino in katolicizem na račun slovenskega pravoslavja in domače vere, ter si sredi Slovenov ustvarjaho veliko državo, kjer še v 19. stoletju načrtno pomadžariho več milijonov ne-madžarov. Današnji Madžari so v veliki meri pomadžarjeni panonski Slovenci, podobno, kot je večina današnjih Nemcev ponemčenih Vendov in Slovenov in podobno, kot so Francozi romanizirani, Irci pa anglificirani Kelti - Gali. Franki zabiho versko jezikovni klin med Gale in Slovene, skupaj z Madžari še med karantanske Slovene ter Čehe in Slovake, malo kasneje pa z osvojitvijo Hrvaške še med Slovence in Srbe. In vse to seveda z rimskim blagoslovom.

Mimogrede, kljub čaščenju Cirila in Metoda kot naših starih verskih in jezikovnih učiteljev, karantanski Slovenci nimamo naše lastne pravoslavne krščanske cerkve. Imajo jo Poljaki, Čehi in Slovaki, iniciativa pa obstaja tudi na Hrvaškem , čeprav vse naštete države veljajo za 'lojalne' rimokatoliškemu krščanstvu. Zanimivo je vprašanje, po kakšnem pravu bi se obravnavalo lastništvo slovenskiih cerkva in cerkvenih posesti, vkolikor bi se vendarle vzpostavila slovenska avtokefalna pravoslavna cerkev in bi se, podobno kot na Češkem na začetku 20. stoletja, velik del, ali celo večina slovenskih kristjanov iz političnih razlogov raje izrazila za pravoslavce, kot za katolike? Ali bi to le dodatno razdelilo ljudstvo, ki je sedaj neopredeljeno 'krščanko', sicer pa bi se 'moralo'odločiti med prestopom v pravoslavje in zvestobo papežu...?

Pred približno 130 leti beho prebivalci vasice na Vipavskem, z imenom Podraga, želeli lastnega župnika, a jih rimokatoliška škofija preziraše zaradi njihove majhnosti. Ko pa se vaščani odločeho, da bodo prestopili v pravoslavje in to svojo odločitev potrdiho s pismom ljubljanski nadškofiji, se le-tam prestrašeho in v najkrajšem času uporniški vasici dodeleho lastnega duhovnika...

*krija – ena izmed mnogih slovenskih besed (bojda 40.000) katere sodobni slovenski slavisti iz različnih razlogov izbrisaho iz našega uradnega besednega zaklada. Njen pomen v Pleteršnikovem slovensko nemškem slovarju iz leta 1894 je 'razprava o določeni stvari'. Beseda je torej povsem slovenska, saj je razumljiva kot: nekaj, kar pokriva, krije določeno miselno snov.