Borislav Kosi

Skozi literaturo ter filozofijo sem poskusil odkriti resnico, pa nekako vsaj meni ni šlo. Resnico lahko po moji izkušnji najdemo samo s pomočjo srca v naši notranjosti. Nosilec srčne energije je po mojih izkušnjah lahko samo Kristus. S tem pa nikakor ne mislim na maščevalnega in krutega katoliško-luteranskega "boga" večnega prekletstva.

Ivan Tavčar (slovenski pisatelj, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana) je leta 1899 napisal:

"V politiki se ničesar ne pripeti naključno. Vsakokrat, ko se kaj zgodi, smo lahko prepričani, da je bilo predvideno, da se bo tako dogajalo." – Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA od 1932 do 1945

»Oda« cerkveni podlagi potrošniške blaznosti

Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom – ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah in ob koncu leta, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca pred leti prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega na kakršenkoli drug termin - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.

Po mojih opažanjih so vse oblike vladavine do dandanes poskušale čim dlje obstati s kombinacijo korenčka in palice, pa naj so se in se še označujejo za demokratične, verske ali revolucionarne. Da bi bila palica čim manjkrat uporabljana in s tem verjetnost ohranitve oblasti povečana, je seveda pomembno, kaj si državljanke in državljani mislijo o sistemu, v katerem živijo. V preteklosti je za »pravilno« usmeritev ljudi v glavnem skrbela duhovniška kasta s svojimi prišepetavanji – saj se spomnite srednjeveškega dvogovora med nekim katoliškim škofom in kraljem, kjer škof pravi kralju: »Ti jih obdrži revne, jaz pa jih bom neumne!«

Kot poročajo na spletnem portalu Planet Siol. net z dne 14. 09. 2014 nas je papež Frančišek ob obletnici prve svetovne vojne le nekaj kilometrov stran od slovenske meje, v Sredipolju v Italiji, spomnil, kako nespametna je vojna. Papež Frančišek je v svojem nagovoru med mašo izpostavil, da lahko danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, govorimo o tretji svetovni vojni, "ki bo šla z zločini, pokoli in uničenjem do konca".

Za budne poznavalce evropske in bližnjevzhodne antične mitologije je poučna primerjava med proslulim severnoameriškim kipom Svobode (ime ima po starorimski boginji Libertas), podobo katoliške boginje Device Marije in kipi/risbami starogrške boginje Hekate. Namreč zunanja podoba vseh je praktično enaka, le s to razliko, da so stari Grki to, kar je v kipu Svobode in pri Devici Mariji združeno v eni podobi, pri svoji boginji izrazili v treh, med seboj povezanih podobah. Svetlobni žarki ali zvezde okoli glave, bakla v rokah ali žarki iz dlani – podobnost je res zanimiva.

Ko smo slovenski državljani v začetku 90-ih let 20. stoletja končno dobili svojo državo, kjer naj bi si sami gospodarili in tudi sami nosili odgovornost za to gospodarjenje, nas je precej državljanov tudi upalo, da se bo življenje v tej državi urejalo po objektivnih, od ideologij ločenih, strokovnih, za vse enakih kriterijih. Ampak očitno to ne drži. Ideologija in »biti naš« še vedno krojita naše življenje in to v škodo državljanov. Poleg rdeče, »udbo-mafijskega« tranzicijskega lastninjenja prej skupne »družbene« lastnine in podobnih neustavnih manipulacijah je Rimskokatoliška cerkev (RKC) še posebej pod prvo Janševo vlado (l. 2004 – 2008) in z njeno pomočjo jurišala na preostali kos pogače, da bi z večjo kapitalsko močjo imela tudi bistveno večji politični vpliv, kot ga ima zdaj. Kar bi spet prineslo več denarja in možnosti, da bi postala RKC bolj ali manj neodvisna od posvetnih vlad (levih ali desnih) in bi vedrila po Sloveniji po svojih željah – katere se v veliki meri vrtijo okoli pohlepa po materiji (posestva, denar, zlato, delnice, ....... ). Jezus Kristus je za vrh RKC samo priročna in učinkovita kamuflaža. In spet bi imeli novo-stari srednji vek z eksorcisti (izganjalci hudiča) kot novodobnimi inkvizitorji, ki bi skrbeli za katoliški »red in mir«. Na našo srečo je cerkev finančni in moralni bankrot mariborske nadškofije malce »umiril«.

Po vsem sodeč resnično živimo v svetovni katoliški diktaturi, ki vedno bolj razteza svoje lovke tudi po Sloveniji. Ne glede na to, katere politične barve je vlada, cerkev poskuša četudi po ovinkih odpraviti še zadnje omejitve, ki ji preprečujejo popolno zlitje z državo in nastanek cerkvene, katoliške države po zgledu kvazi demokratične in versko nesvobodne Nemčije oz. Homeinijevega Irana in talibanskega Afganistana.

Seveda cerkev zelo živčno reagira ob najnovejši peticiji Koalicije za ločitev države in cerkve, Peticiji proti krstu dojenčkov. Cerkev trdi, da koalicija (njen predstavnik jo napačno imenuje društvo) napada versko svobodo in je del javnega spodbujanja nestrpnosti in neresničnih predsodkov do kristjanov in krščanskih cerkva v slovenski družbi in hkrati tudi poskus omejevanja svobode delovanja cerkve. (vir: http://radio.ognjisce.si/sl/153/slovenija/13591/ )

Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.

Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«