Darko Žlebnik

Ne le vsakodnevna domača, službena in družabna praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o popolni nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili ter pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.

V eni svojih knjig pravim: »Življenje ga je nekajkrat tako dodobra streznilo, da je začel piti.«

Življenje ni nekaj, kar teče po nepojmljivem tiru, ki mu ne gre ugovarjati, češ da je vse določeno vnaprej (spesnjena karma!) ali bob ob steno ali že vnaprej izgubljena bitka. Volja življenja je prav nasprotna! – zahteva, da mu ne prikimavaš, zahteva ugovarjanje, zahteva, da mu ne smeš pokazati, da te šiba, zahteva, da ga sprejmeš za nasprotnika, vrednega najglobljega spoštovanja. In šele na ta način se lahko dostojno spoprijemeš z njim, šele takrat te tudi življenje spozna, sprejme in vrednoti kot dostojnega nasprotnika. In samo pod temi pogoji si lahko ustvarjajoče bitje, ne pa pripadnik čezštevilne črede tako zelo čislanih "vzornih" kimavcev.

»Kaj je meni do tebe?«

Te besede so položene v usta nikoli živečemu, vendar največkrat omenjenemu. Spričo tolikokratnega omenjanja se je moral ta nikoli živeči tip kar 2x roditi, najbrž zato, da bi tolikokratno omenjanje držalo vsaj na lepe oči, če mu že ni ratalo tudi živeti. Spočetka izrečeno naj bi izrekel svoji rodni materi, ki očitno ni bila od muh, saj je rodila govorečega, ne pa tudi živečega.

Če povzamemo javno besedo vseh stricev in botrov naše samostojnosti, nam v ušesih zadoni himna, prežeta z globoko filozofijo. Vsi do zadnjega so neskončno hvaležni usodi, da so lahko pridodali najžlahtnejše delce svoje biti za izpolnitev in potrditev ene najlepših zgodb, kar jih pozna svet. Namesto zarjavele, okostenele in nazadnjaške skupne države vidimo osupli, dobesedno pred našimi očmi dvigajočo se dišavo iz balkanskega smradu. Na tem dišečem koščku kopnega se je prvič v znani civilizaciji zgodilo, da so si ljudje in njihovi izvoljeni predstavniki podali roke v en sam skupni blagor. In mi, otroci te dišeče pravičnosti, doživljamo neizmerno srečo, da smo priče, kako ta prelest še raste, stopa preko lastnih bregov, se širi preko naših meja in tudi onkraj njih zavzema tisto, kar si je človek vedno želel – kulturno in politično sodelovanje v interesu vseh, njihovega miru, varnosti, blaginje in napredka. Tako rekoč že vnaprej zagotovljeno nam brezdušno, samo na cekine mahnjeno, le po urnih kazalcih ravnajočo se in ementalsko luknjičavo Švico smo že daleč presegli in samo slabšim klimatskim okoliščinam gre pripisati, da sta Uganda in Togo še v rahli prednosti.

Zlati ljudje, takole je to na stvari.

“Buuuu!” – stres!

Dobri ljudje v belem že preko palca povedo, kako in kaj. Nato sledi kazalec, da se seznam klasičnih prepovedi strožje in bolj učeno čuje, in spet nazaj k palcu – kaj več se namreč za podpis recepta niti ne potrebuje, se pa zato z njim še najbolje oceni, za koliko je dobri človek v belem težji in stresnik lažji v žepu.

Kako pronicljivo in hkrati porogljivo je o preteklosti posameznika in zgodovini nasploh zapisal David Hume. Takole pravi:

In od usedlin življenja upajo, želijo prejeti,

kar prvi živahni tek ni mogel dati.”

Porog je kajpak namenjen tistim, ki se iz dneva v dan tolažijo s tisto znano in priznano, slišano skoraj na vsakem koraku: “Ampak naslednjih deset let bo boljših.” Čez deset let pa spet isto. Kakor da bi naslednjih deset let moglo naučiti, kar zadnjih deset ni moglo.

»Prej se mi bo zmanjšal nos, kot se bo zares premaknilo na bolje,« slišim neki dan lastnika izrazito velikega rilca, ki ga na veselje vseh okoli sebe tudi sam tako imenuje. In ker nos raste vse življenje, je slutiti, da se mu ne bo niti slučajno zmanjšal, je pa zato večja verjetnost, da bo obveljala tista druga. Iz te miniature je mogoče sklepati, da nos še malo ni nedolžna reč. Kaj še! – je čisto solidna podlaga za kakšno dobro ugotovitev.

Pred par leti so mi za nekaj časa izginile vse muze za pisanje. In ko takole vekam naokoli, kaj storiti – mi pravi znanec iz Moskve: »Pojdi delat nekaj, kar še nikoli nisi«. In ker me pozna, mi je svetoval delo z ljudmi.

Človek najbrž ne sprejme najbolj elegantno, ko se zave, da ga še ni obšlo spoznanje, da ga je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.