Darko Žlebnik

»Kaj je meni do tebe?«

Te besede so položene v usta nikoli živečemu, vendar največkrat omenjenemu. Spričo tolikokratnega omenjanja se je moral ta nikoli živeči tip kar 2x roditi, najbrž zato, da bi tolikokratno omenjanje držalo vsaj na lepe oči, če mu že ni ratalo tudi živeti. Spočetka izrečeno naj bi izrekel svoji rodni materi, ki očitno ni bila od muh, saj je rodila govorečega, ne pa tudi živečega.

Če povzamemo javno besedo vseh stricev in botrov naše samostojnosti, nam v ušesih zadoni himna, prežeta z globoko filozofijo. Vsi do zadnjega so neskončno hvaležni usodi, da so lahko pridodali najžlahtnejše delce svoje biti za izpolnitev in potrditev ene najlepših zgodb, kar jih pozna svet. Namesto zarjavele, okostenele in nazadnjaške skupne države vidimo osupli, dobesedno pred našimi očmi dvigajočo se dišavo iz balkanskega smradu. Na tem dišečem koščku kopnega se je prvič v znani civilizaciji zgodilo, da so si ljudje in njihovi izvoljeni predstavniki podali roke v en sam skupni blagor. In mi, otroci te dišeče pravičnosti, doživljamo neizmerno srečo, da smo priče, kako ta prelest še raste, stopa preko lastnih bregov, se širi preko naših meja in tudi onkraj njih zavzema tisto, kar si je človek vedno želel – kulturno in politično sodelovanje v interesu vseh, njihovega miru, varnosti, blaginje in napredka. Tako rekoč že vnaprej zagotovljeno nam brezdušno, samo na cekine mahnjeno, le po urnih kazalcih ravnajočo se in ementalsko luknjičavo Švico smo že daleč presegli in samo slabšim klimatskim okoliščinam gre pripisati, da sta Uganda in Togo še v rahli prednosti.

Zlati ljudje, takole je to na stvari.

“Buuuu!” – stres!

Dobri ljudje v belem že preko palca povedo, kako in kaj. Nato sledi kazalec, da se seznam klasičnih prepovedi strožje in bolj učeno čuje, in spet nazaj k palcu – kaj več se namreč za podpis recepta niti ne potrebuje, se pa zato z njim še najbolje oceni, za koliko je dobri človek v belem težji in stresnik lažji v žepu.

Kako pronicljivo in hkrati porogljivo je o preteklosti posameznika in zgodovini nasploh zapisal David Hume. Takole pravi:

In od usedlin življenja upajo, želijo prejeti,

kar prvi živahni tek ni mogel dati.”

Porog je kajpak namenjen tistim, ki se iz dneva v dan tolažijo s tisto znano in priznano, slišano skoraj na vsakem koraku: “Ampak naslednjih deset let bo boljših.” Čez deset let pa spet isto. Kakor da bi naslednjih deset let moglo naučiti, kar zadnjih deset ni moglo.

»Prej se mi bo zmanjšal nos, kot se bo zares premaknilo na bolje,« slišim neki dan lastnika izrazito velikega rilca, ki ga na veselje vseh okoli sebe tudi sam tako imenuje. In ker nos raste vse življenje, je slutiti, da se mu ne bo niti slučajno zmanjšal, je pa zato večja verjetnost, da bo obveljala tista druga. Iz te miniature je mogoče sklepati, da nos še malo ni nedolžna reč. Kaj še! – je čisto solidna podlaga za kakšno dobro ugotovitev.

Pred par leti so mi za nekaj časa izginile vse muze za pisanje. In ko takole vekam naokoli, kaj storiti – mi pravi znanec iz Moskve: »Pojdi delat nekaj, kar še nikoli nisi«. In ker me pozna, mi je svetoval delo z ljudmi.

Človek najbrž ne sprejme najbolj elegantno, ko se zave, da ga še ni obšlo spoznanje, da ga je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.

Z več strani dobivam napotke, naj ost kritičnosti do naše vsakdanjosti našilim še ostreje. Celo več. Naj ljudi s kakšno pritlehno prikrajšam za spanec, jim zasolim jed, popačim njihovo vzorno podobo o sebi in tako dalje in tako naprej. Žal bom moral te pobudnike razočarati že kar spočetka. Sem namreč zelo miroljubne narave, prej rožnogled kot ne, zahrbtnost mi je tuja, moram pa tudi poudariti, da mi nihče ni storil nič takega, zaradi česar bi kuhal zamero čezenj. Naj mi ti nezadovoljneži oprostijo, ampak spričo naštetih lastnosti pač nisem najprimernejši naslov za babojezična predenja in osiranje po vzoru: »Al´ vpičeno, al´ vbodeno, mi nič ni prav,« kakor ne znam po vsej sili in kar tako počez razmetavati trivialne, misleč da sem kritičen, celo duhovit. Tudi ne sodim med tiste, dobro znane bajeslovce in mendaslovce, ki so vselej na tekočem o vsem, še najmanj pa razumem svobodno besedo kot priložnost, da sme vsak vsakemu ali vsak o vsakem reči kaj hoče.

»Vse je mogoče, razen nemogoče,« slišim Nietzscheja. Ta fejst možakar je z najboljšimi nameni računal na to, da bo s to izjavo razumljen pri tistih, ki si vsaj mičkeno, ampak res vsaj mičkeno dovolijo poglobljenega razmišljanja. To pa pomeni, da odkritosrčno priznajo, da se jim še sanja ne:

a) kaj vse je mogoče in koliko nespoznanih resnic nas še čaka;

b) koliko spoznanih resnic nam je (bilo) zamolčanih, skritih, prirejenih...

Dobrih 30 let nazaj sem kot informatik modroval o tem, da bo imel vsak v svojem žepu telefon.

Pa so se mi smejali.

Nekje ob istem času sem v kakšni družbi kdaj pa kdaj omenil kakšno…, hm – no, med drugim tudi to, da obstaja pasma ribe, ki pleza po drevju.

Pa so se mi smejali.

Celo več. Njihova začudenost je z vsako mojo besedo o takšnih rečeh poprijemala vse močnejši izraz pomilovanja. Nekako takole kot gledamo nenevarnega bebca, ki bi mu srčno radi pomagali, pa zato ni stvarne osnove. Kot da bi hoteli reči: »Mar mi poskušamo iztisniti iz tega ali onega kakšno resnico? Moraš biti res strašno nečimrn, če jo želiš ti. Ali pa bebec, kot že rečeno. Zato ti nadvse dobronamerno in prijateljsko svetujemo: nikoli ne prikazuj stvari in ljudi z nepričakovanih vidikov. Ljudi presenetiš. Ljudje pa ne marajo biti presenečeni. Zmeraj brskaj samo po tistih rečeh, za katere mislijo, da jih že poznajo. Še najprimerneje je ostati v varnem okolju dnevnih poročil in čenč ali pa na ravni vicev o policajih ali blondinkah; navsezadnje – če že na vsak način moraš – lahko tudi iz tega skrešeš kaj primernega. Ali pa, kar je še najbolj enostavno, plonkaj! Na tak način si prihraniš kar nekaj časa za tuhtanje, hkrati pa nisi videti domišljav.«

In zdaj? Telefon v žepu in plezajoča riba sta golo, trdno dejstvo.

Nikakor se nočem hvaličiti, da pač imam nos za neke reči ali da me zanimajo reči, ob katerih gre večina raje na pivo. Pa nimam nič proti pivu – nasprotno, toplo se priporočam za hladno. Hočem reči samo to, da se mi zdi pošteno do sebe neusmiljeno priznati, da je na svetu mogoče vse. Ker pač še ne vemo, kaj je nemogoče.

Sledeč tolikim razmišljanjem po raznoraznih medijih pa imam debel občutek, da ljudje za sveto vedo, kako in kaj. In to o vsem. Malo jim zavidam, priznam, kaj čem. Po drugi strani pa me daje še debelejši občutek, da se nismo niti za ped premaknili od sholastičnih časov, ko je za sveto in pomembno veljalo samo tisto, kar piše v knjigah – kajpak v knjigah sholastov. V zadnjem času se knjig žal ne bere najbolj, zato pač za sveto in pomembno velja samo tisto, kar…

Kar…?

Tako je: za sveto in pomembno velja samo tisto, kar pravijo drugi. Nehati verjeti sebi in verjeti drugim je neskončno lažje. Če verjameš sebi, se je treba vselej odločiti, marsikaj in marsikdaj v svojo škodo in zato si zmeraj izpostavljen obsodbi ljudi. Če pa verjameš drugim, resda trpi duhovna bit človeka, zato pa ni treba odločati, vse je praviloma odločeno in pridobiš si kimanje in odobravanje.

A ne, kako fajn se nam zdi, če nam sogovornik kima? Za prste oblizat.

Na splošno je torej očitno tako, kakor pravijo veliki mediji. To pa = politika = cerkev = t.i. uradna znanost = vsi tisti, ki jih veliki mediji povprašajo za mnenje = tisti, ki verjamejo velikim medijem.

Ljudje ne dvomimo, ker nevednost o tem, kaj pravzaprav pomenijo nekatere zadeve, ne dopuščajo dvomov. Dvomi namreč potrebujejo razloge – samo naših punc se spomnimo: koj pade pomisel na nezvestobo, če si zadnje čase nekam preveč dobre volje. Kakorkoli, brez razlogov ne dvomimo, kakor ne verjamemo brez razlogov. Ne dvomimo, ker želimo, da zadeve niso vzročno povezane, in ker verjamemo, kar si želimo, in ker je navsezadnje zmožnost dvoma med ljudmi redka. Zelo majhno število duhov namreč nosi v sebi kali dvoma, ki se ne razvijejo brez gojenja. Ta zmožnost je lahko po eni strani nenavadna, izbrana ali filozofska, po drugi strani – t.j. za večino ljudi – pa amoralna, kvarna osebam in njihovim dejanjem, polna zlobe, razdiralna, osovražena za vse bogove na nebu in zemlji.

Za marsikateri dvom se mi zdi neumno broditi po davnih časi, po Davidih, Mojzesih, Nazarenčanih… Dopuščam, seveda moram dopustiti možnost, da so pač obstajali neki tipi, ki so govorili in počenjali to in ono, pa so jim sčasoma pridodali še to in ono, jih umestili v nek čas, jih celo poimenovali po svoje… – pa jih imamo, jih citiramo, se celo zaklinjamo v njih in kaj vse še ne.

Ampak za razumevanje teh davnosti sploh ni potrebno iti tako daleč v čas – tu so, pred nosom.

Kaj bi rekel za prezračenost duha dovzeten človek, če bi mu okoli ušes zapihljalo, da so Kučan, Milošević, Tuđman in Izetbegović dobili čisto soliden, v tujini deponiran znesek, da razbijejo Jugo? Da pa ta torta ne bi bila brez »demokratičnega« nadeva in svečk, so se vzporedno financirale in zgodile še opozicije.

Ja, dragi moji, prav to torto smo snedli. Snedli? Brez razmisleka smo se znesli nadnjo kot sestradan menih na kračo po postu.

In zdaj? Ali se na splošno ne zdi, da je bilo sladkanje s to torto za večino samo prizor na TV?

Še eno golo, trdno dejstvo, kajne? In še trdo za nameček. In še trše, mnogo, mnogo trše bo, če kdo tega še ne sluti, dasi bi mu moralo biti že jasno. Enako kot bi mu moralo biti jasno tudi to, zakaj razcefranje Juge in kaj EU sploh pomeni.

Lahko pa povprašate kakšne legalno izvoljene opolnomočence nad posvetnostjo inu duhovnostjo naroda, da vam natvezijo nasprotno. Ali pa njihove znane in priznane suflerje po vprašanju ekonomije. Ti so mi še posebej pri srcu. Najbrž zato, ker so tako skrivnostni. Nihče mi namreč noče zaupati definicije ekonomije. Kaj hočem, se pač potrudim sam: Ekonomija – to ni nič drugega kot gospodarjenje. Pika. Ekonomija, ki pa jo predstavljajo raznorazni domači in tuji guruji, pa ni nič drugega kot nekaj, čemur pravijo veda, ki z zapletenimi formulacijami in kup tujkami ves čas mlati prazno slamo, ves čas pa je tudi v službi natega ljudi. In če smo odkriti, po vprašanju slednjega ji gre sijajno.

Naj sklenem to veselje: za kakšno spremembo na bolje je mentalno zdravje še kako potrebno. Neumnost potemtakem ni posebej zaželena, vendar, kakor je videti, tudi ni izrecno prepovedana.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Pametnim glavam (sem bil rekel pametnim?) že dolgo govorim, da doktrina uspevanja cerkve in politike temelji le na naslednjem: »Ni važno, kaj ljudje govorijo, samo, da govorijo.«

In kdor ne doume tega, kdor ne spravi te njihove doktrine v svojo bit (enako kot 2+2=4), ta ne razume ničesar po teh vprašanjih. Zato ne vem, kaj lahko reče in kaj sploh lahko reče.

In prav ti me sleherni dan bombardirajo z raznoraznimi razmišljanji, vsi bentijo čez to ali ono, nihče pa niti slučajno ne doume, da sleherna beseda čez politiko in politike, enako kot čez cerkev in njene pastirje, s tem samo hrani politike in tzv. dušne pastirje. Pika. Tako velika pika je to, da bi se morala tem domišljavcem, ki se imajo za kritične in pametne, dobesedno zabiti v glavo in tedaj bi jih nemara obšlo, da jih je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.

Ti, Polde in ti, Micka, pa Peter in Majda, ki sta diplomirala in se imata za kdo ve koliko več kot sprva omenjena, pa vidva, dr. profesorja, ki učita otroke vseh poprej omenjenih – kaj le ste napravili vsi skupaj, da lahko sploh kritizirate? Vas zanima? Ne verjamem – pa vendar. In če premorete vsaj kanček samokritičnosti – pa tudi tega ne verjamem – se boste zanesljivo našli v naslednjem:

Človek ni božja napaka, bog je človeška napaka, kar je duhovščina sijajno zapeljala v pravljico o pokorščini odrešeniku, blaženosti in zveličanju, s tem pa v človekovo suženjsko moralo in svetohlinstvo. In to ni nič drugega kot čredna religija neodgovornosti, strahopetnosti in okornosti razmišljanja. Kakšna stvar se sicer posreči – pa še to le tehničnega značaja, naravoslovje in družboslovje sta zgrajena na povsem napačnih postulatih – na splošno pa človek ne napreduje že tisočletja. Ves človekov napredek je torej le navidezen, slepilo, človekovi možgani uravnavajo zgolj ždenje in potrpežljivo prenašanje krivic in kapric cerkvenih in političnih vodij. Znamo brati in pisati in se imamo zaradi tega za neskončno višja bitja od ovac, pa za varnimi zidovi stanovanj vse življenje le penimo, obrekujemo in godrnjamo čez vse, izven njih pa si ne upamo niti muksniti o rečeh, ki vsaj malček dišijo po kočljivem.