Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Medtem ko prebiram poročila znanstvenikov o najnovejših podatkih o naraščanju količin ogljikovega dioksida v ozračju (leto 2016 je bilo rekordno, saj je količina narasla za 3.36 ppm (molekul na milijon), kar pomeni, da je človeštvo dodalo nadaljnjih 36.4 Gt CO₂ (govorimo torej o milijardah ton), medtem ko razmišljam o procesih, kot so: krčenje gozdov, degradacija rodovitne zemlje, podnebne spremembe in katastrofalni vremenski dogodki, nezmožnost oceanov, da vsrkajo nove količine ogljikovega dioksida, se dogaja tole: televizijski dnevnik se vse pogosteje pričenja z nepričakovanimi in povsem svežimi novicami o fuzbalu, ki je na prvem mestu po pomembnosti tem, pa o smučarskih skokih, ki čisto nič ne zaostajajo za njim, o smučanju, če je na sporedu pozimi, pa o atletih in drugih športnikih, če je na sporedu, kadar ni zime, kar pa je kar pogosto, saj traja zima le kratek čas; potem se vrstijo najrazličnejše in vselej enake zamisli o naših, o junakih in junakinjah, o zmagah, pozitivnih zgodbah, o uspehih, derbijih, zanimivih ljudeh, ki so vselej isti in so vedno zanimivi, čeprav uporabljajo vedno znova povsem enake stavke, ko odgovarjajo na povsem enaka vprašanja, o pričakovanjih, ki so vselej večplastna, čeprav jih ljudje vselej opisujejo z istim naborom petih besed, od katerih ni nobena daljša od dveh zlogov, pričakovanjih, ki se dvigujejo, pa o navijačih, tekmovalnih vidikih, mnenjih, ki so vselej deljena, kako se je kdo pripravljal na tekme, zlasti na tiste, ki so posebne, bisteno drugačne, take pa so skoraj vse, o rivalstvu, psiholoških obremenitvah, ki si jih navadni smrtniki domnevno komaj predstavljamo, o spremenljivkah in neznankah, o fizičnem stanju tega ali onega športnika, o učinkovitosti, zmagah, stopničkah, točkah, golih, številu gledalcev, ki vedno presega rekorde, o primerni prehrani, ki mora biti primerna in tudi je primerna, o maksimalni pripravljenosti, ki je vedno maksimalna, kot da ne bi mogla biti drugačna, o odgovornosti, težkih situacijah, ki so polne odgovornosti, o polnih stadionih, ki pričakujejo rezultate, vpeljevanju navijačev v razne zgodbe, o podpori, ki gre z roko v roki, favoritih, lestvicah, ugotavljanju, kje je kdo in kdo je kdo, kdo bo še boljši, o tem, da se lahko vselej kaj zgodi, o všečnosti; nadalje poslušamo še o pravih fantih in pravih moških, to so tisti, ki naj bi šli po Erjavčevem mnenju v vojsko, vendar ne za dlje kot tri mesece; tja naj bi šli, da se naučijo discipline in delovnih navad in da ne bodo mehkužni, kot da so brez vojaščine nujno nedisciplinirani, brez delovnih navad, pomehkuženi in seveda nepravi; vse to je zelo pomembno, nam pojasnjujejo, ker ni dobro, če imamo v domovini premalo tapravih fantov, ki znajo že zgodaj zjutraj pospraviti posteljo in so tudi sicer tapravi oziroma taki, kot se spodobi; Slovenci smo poleg tega znani vrtičkarji, pravijo nekateri, vendar se Slovenci nikoli v zgodovini niso predali, kar je tudi dobro; in jezik naredi narod, še dodajajo, karkoli že to pomeni; zaradi športnikov je Slovenija vse bolj znana v svetu, ponavljajo, kar je seveda zelo dobro, saj je dobro, če si znan; vmes so oglasi in izvemo, da se lahko zapeljemo in da imajo za nas veliko fantastičnih izdelkov; slišimo tudi, da se vse manj zdravo prehranjujemo in da imajo kajpak rešitev za nas; na koncu dnevnika je šport, zato še enkrat poslušamo o smučarjih in drugih tekmovalcih, iskreni sreči, uspehih, herojih, junakih in junakinjah, o njihovi samozavesti in o zaupanju, pa seveda o stopničkah in točkah in slovenski himni, ki smo jo lahko zopet poslušali in so nam tekle solze po licih; čisto na koncu je še več enakih novic o fuzbalu, dnevni formi, razpoloženju fuzbalerjev in napovedih trenerjev; oglasi, ki jih je kot listja, nam vmes med fuzbalerji in smučarji in tekmovalc tudi vsak dan sporočajo, da preobremenjujemo svoja telesa in da moramo nekaj narediti, da se ne bomo preobremenjevali preveč, kajti če se preobremenjujemo, smo preobremenjeni, če pa se zastrupljamo, smo zastrupljeni in bi se morali vsi brez izjeme takoj razstrupiti.

Ko poslušam kak koncert, na katerem nastopa Joss Stone, Alanis Morrisette ali Katie Melua, in ko slišim priredbo znamenite On the Road Again, ki jo izvaja prav slednja, se za kratek čas ustavi čas in se okrepi občutek, da je še upanje. Obstajajo še nekateri drugi trenutki, ki potrjujejo take občutke in misli, ki jih človek zelo potrebuje, in če ima za preživetje, jih potrebuje celo bolj kakor denar. Prav tako so potrebne utopične misli kot protiutež utopičnih zamisli zastopnikov kapitalizma, s katerimi nas nenehno zasipavajo, kot bi se bali, da bomo preveč mislili, če nas ne bodo vedno znova ustavljali. Potrebno pa je tudi to, kar zastopa Matthew McConaughey v filmu Gold, ki me je resnično navdušil. Vse skupaj je treba povezati v celoto ob gledanju filma z naslovom The Other Side (2015, Roberto Minervini).

Strokovnjaki, mainstream ekonomisti, bankirji, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za kapitalizem, ne popuščajo, empirična dejstva pa prav tako ne: zgornji procent elite v Ameriki odnese vsako leto domov okoli 20 % družbenega proizvoda, medtem ko so leta 1978 odnesli le 12 %; v istem času je zgornji procent Kitajcev podvojil svoj prihodek. Vsi drugi se morajo pač zadovoljiti s preostankom. Spregovoriti pa nameravam še o nečem drugem. Obstaja namreč bogastvo študij o revščini ljudi, o razkošju elit ter o absurdni logiki, da je zapravljanje in brezmejno trošenje, neskončno potrošništvo in povečevanje dolgov nekaj naravnega, skoraj esencialnega, če hočemo obdržati kapitalistično mašino v dobri kondiciji, češ da je kopičenje profitov zaradi samih profitov nekaj intrinzično dobrega, da je torej treba obrniti logiko askeze, ki vodi samodiscipliniranje ljudi v stanje krivde in kopičenje dolga, ki ga ni mogoče nikoli poplačati. Torej: rešitev iz nemogočega položaja je hedonizem, rešitev je potrošništvo – rešitev je ekonomija dolga! Bizarnosti kapitalizma so res brezmejne. Z neverjetnim užitkom sem prebral: Elettra Stimilli, Il debito del vivente. Ascesi e capitalismo (Quodlibet, 2011). Takih knjig je zares malo. Kapitalizem se zaradi knjig sicer ne bo spremenil, sem se pa spremenil jaz.

Otrok je prejšnji teden doma poročal, kaj jih je učila (…). Pogovarjali so se o aktualnih dogodkih, tudi o pretepu onega fanta do smrti in kaznovanju. Mladež se je v tem primeru zavzela za dosmrtno ječo ali smrtno kazen kot edino pravično za tako hudo dejanje, ko nekdo zaradi objestnosti storilca, izgubi življenje, obenem pa je bila kritična do obstoječega milega sistema kaznovanja, v katerem jo storilci najhujših kaznivih dejanj odnesejo z nekajletnimi zapornimi kaznimi, pogojnimi izpusti in podobno, kar ne odraža teže storjenega dejanja, učiteljica pa jim je dopovedovala, da je potrebno v obstoječi sistem zaupati, sodbe spoštovati, jih jemati kot pravične in verjeti, da je tako, kot je, že prav. Ker sem pravnica, sem seveda morala doma vse to korigirati. In sicer: Sistema (konkretno pravnega) ne smemo jemati kot nekaj statičnega, samoumevnega, nekaj za vselej danega. Če ga doživljamo kot nepravičnega, moramo o njem razmišljati, zlasti s spraševanjem, kako bi lahko bil boljši, pravičnejši, zakaj je tak, kot je, in s kakšnimi mehanizmi deluje. Nikakor ne smemo na sistem gledati kot na delo nekega božanstva, saj je sistem delo človeka, ki ni nezmotljivo bitje. Tudi v srednjem veku, ko so žgali ljudi na grmadah, je obstajal sistem. Sodbam se je seveda treba podrediti. Podrejanje pa ni enako kot spoštovanje. Spoštujem lahko tisto sodbo, ki je pravična. Nepravične sodbe ne morem spoštovati, čeprav se ji podredim. Toda ne smemo pozabiti, da so tudi sodbe rezultat dela ljudi. Nikakor ni nujno, da so pravilne in pravične. Otrok je vse to predal učiteljici in se skliceval na referenco, na mamo, ki je študirala pravo, pa je odvrnila, da se s tem 'ne strinja', da ne ve, 'kako lahko kdo sploh tako razmišlja' in 'da je že prav tako, kot je, in da sodbe nastajajo z uporabo pravil, ki so delo znanstvenikov, so znanstveno preverjena in kot taka pripeljejo do pravičnega rezultata.' Kaj meniš?

Po včerajšnjem predavanju v Ljubljani sem preprosto moral narediti refleksijo lastnega delovanja. Že v dvorani sem se spraševal, kaj delamo, po predavanju pa sem nadaljeval z razmišljanjem in se odločil, da ga na tem mestu tudi priobčim. Kaj torej delamo iz meseca v mesec, iz leta v leto?

Nekdo mi je prijazno poslal povezavo do spletne strani, kjer lahko preberemo tole: pred nekaj tedni so se v Budimpešti mestni svetniki odločili, da bodo odstranili kip filozofa Györgyja Lukácsa. Pred kratkim je še stal v Parku Szent István, čez čas pa bo tam stal nov kip svetega Štefana. Zamisel o odstranitvi kipa je prišla iz ust mladega nacionalista Marcella Tokodyja iz neonacistične stranke Jobbik in dobila dovolj podpore med svetniki. Še kot študent sem prebral knjigo z naslovom Zgodovina in razredna zavest, ki še danes stoji na pomembnem mestu v moji knjižnici; njen avtor je kajpak Lukács. Filozof je ob koncu svojega življenja, umrl je leta 1971, dejal, da je njegova intelektualna kariera moja pot k Marxu (mein Weg zu Marx). Kako to razumeti? Takole: vse svoje življenje sem skušal dojeti, kaj je povedal Marx. Zakaj? Ker je povedal nekaj, kar me zadeva v samem jedru eksistence in je zame zelo pomembno.

Danes je precej nevarno in malodane škandalozno javno govoriti o krizi kapitalizma oziroma neoliberalizma ali o njegovih temnih plateh, saj je izjemno plastičen, hiter, dinamičen, aktiven, produktiven in ponuja nekaterim ljudem neverjetne in tako rekoč čudežne možnosti za življenje, delo, razmišljanje, druženje in vse drugo, zato ni čudno, da je takega govorjenja izjemno malo, v medijih pa ga tako rekoč ni mogoče niti zaslediti, saj bi bilo res presenetljivo, če bi kdo tak način življenja, ki temelji na mladosti in ponuja večno mladost, če lahko uporabim to metaforo, problematiziral, postavljal pod vprašaj in kritiziral. Ne mislim le na splošno prepričanje tako strokovnjakov kot navadnih ljudi, da je sistem daleč najboljši od vseh sistemov, kar jih je kdaj izumil človek, in da bo trajal večno ali pa vsaj nedoločeno dolgo, kar je prav tako zelo dobro, saj so tako problematični cilji, na katere bi vendarle lahko pomislili, zelo oddaljeni, mislim bolj na pritlehne, skoraj trivialne vsakdanje zadeve, kakršno je na primer življenje različnih posameznikov v coni udobja, znotraj katere ljudje na splošno in zelo samodejno doživljajo svet kot naravno danost, sebe pa kot privilegirance, ki lahko v miru uživajo svoj vek in se veselijo vse lepše prihodnosti, rasti, napredka in blagostanja za vse, spreminjanja, novih priložnosti, drobnih presenečenj, prijaznosti in zlasti udobja, da o sreči niti ne izgubljam besed. V resnici se vam lahko pripeti, da vas vsaj začudeno ali nekoliko zabodeno in postrani gledajo, če odprete usta in začnete govoriti o krizah, dolgi depresiji, padanju kakovosti življenja, zniževanju standardov, neenakosti, razlikah med revnimi in bogatimi, podnebnih spremembah, ekoloških katastrofah, politični infantilnosti voditeljev, odsotnosti realnih načrtov za življenje v družbah izobilja, družbeni (ne)pravičnosti, egalitarnosti in emancipaciji, vojnah, nasilju, terorizmu in vzpenjanju ekstremne desnice, strahu pred tujci, novi arabski pomladi in podobnem. Meni se to dogaja vsak dan, zato razmišljam, ker sem tako rekoč prisiljen razmišljati; ne preveč, kot mi očitajo nekateri, ampak ravno prav. In ugotavljam: čisto mogoče je, da je z menoj nekaj narobe, kajti tamle zunaj je resnično veliko znakov gospodarske rasti, ki jih mediji obešajo na veliki zvon, znamenj, ki pričajo, da ljudje vse bolj optimistično zrejo v prihodnost, hodijo v trgovine in zapravljajo denar, da raste BDP, da gre Ameriki dobro oziroma iz dneva v dan bolje, čeprav ima za predsednika Trumpa, da se Evropska unija pobira, da je vse enotnejša, trdnejša in samozavestna, da ne govorimo o Kitajski, pa o Indiji in celo Afriki. Vsepovsod so znamenja vsesplošnega, globalnega napredka, progresa, optimizma, sreče in zadovoljstva, le Rutar nekaj nori in govoriči v tri krasne, kar seveda pomeni, da ga ni treba jemati resno in da je verjetno že prestar za ta mladi svet, ki je poln moči, energije, notranje motivacije in jasnih ciljev pred seboj. Kaj je torej narobe z menoj?

Dobil sem pismo, v njem pa je med drugim zapisano tole: v mojem svetu ni nikogar, ki bi znal razmišljati na način, da bi se malo odlepil od sveta, v katerega je pogreznjen. Vsi okoli mene doživljajo ta svet kot naravno okolje ali rečeno drugače: kot da bi bil svet, tak kot je, in njegov razvoj delo narave. Ničesar ne problematizirajo, enako kot ne problematiziramo dejstva, da nekatera drevesa v gozdu rastejo naravnost, nekatera pa malo postrani. Da imajo starši otroke in da zaslužijo skupaj za eno normalno plačo, ni nič nenavadnega. Otroci namreč vedo, da se mora vsak znajti in vsak potruditi. Dodajam: naravna stanja sveta imajo kajpak naravna nadaljevanja. In tako kot v gozdu jutri ne bo bistveno drugače, kot je danes, v savani na primer tudi ne, ne more biti nič drugače niti v družbah. Dobro, ampak čemu potem vizije, če pa lahko v najboljšem primeru računamo le na več istega, v najslabšem pa na občasne naravne nesreče?

Kako poteka manipulacija, kaj pomeni manipulirati z ljudmi? Kaj naredite, če ste elita, da bi bili delavci mirni in navidezno spravljeni s svetom, da se ne bi vznemirjali in šli na ulice, da se ne bi organizirali in vzeli zadev v svoje roke, da ne bi postali komunisti? Preprosto. Da bi razumeli logiko manipulacije, je nadvse poučno primerjati vizije Slovencev in ameriške administracije, iz primerjave se res lahko veliko naučimo, poleg tega pa je vredno dodati še tokratno Cerarjevo modrovanje o digitalizaciji s človeškim obrazom, o čemer je govoril te dni bogatim arabskim šejkom in drugim pripadnikom elite, ki sicer s trdo roko obvladujejo delavce, zlasti migrante, ki nimajo tako rekoč nobenih pravic, ko gradijo zanje čudežno bogate nebotičnike in vse drugo, kamor sami ne bodo nikoli vstopili, ker je vse, kar so zgradili s svojimi rokami, zanje preprosto predrago. In za začetek naj navedem en sam objektivni podatek, da ne bo vse skupaj preveč posladkano in pravljično. Leta 2012 so tako imenovane države v razvoju dobile 1300 milijard dolarjev investicij od zunaj. Če bi se zadržali pri tej številki, in številni se zadržijo, ker jim je številka všeč, bi prek medijev vsak dan veselo sporočali ljudem, kako prijazni tuji kapital priteka v dežele v razvoju, ki hitro rastejo in se razvijajo in njihovi prebivalci postajajo srečni, ker je kapital tako dober, da dere k njim kot veletok in jim pomaga razvijati se. Če pa smo elementarno pošteni, vztrajamo do konca in se potrudimo priti do druge številke, ki je tale: istega leta je iz istih držav v razvoju odteklo 3300 milijard dolarjev. Naravoslovne metafore so torej jasne: nekaj je priteklo, veliko več je odteklo. In če razširimo obzorje tja do leta 1980, ugotovimo tole: od tistega leta do zdaj je globalni jug postal revnejši za 16300 milijard dolarjev (cit. po Roberts). Pa še tole: države v razvoju so od leta 1980 neposredno nakazale bogatim bankam v New Yorku in Londonu samo za obresti 4200 milijard dolarjev. V tem času so kajpak dobile od bogatašev tudi nekaj drobtinic pomoči (prav tam), o katerih sicer poročajo na televiziji, da bi ljudje verjeli v njihovo filantropijo.

Mladenka mi je te dni rekla: vem, da veliko razmišljate, in zahvaljujem se bogu, da nisem v vaši koži. Kaj je s tem povedala in kaj je hotela povedati? Poleg tega smo včeraj slišali, da Slovenija raste hitreje kot Evropa, da je gospodarska rast v provinci že tako velika, da bi se morali radostiti še veliko bolj, kot se sicer že radostimo. Kaj nam hočejo povedati? Naj najprej odgovorim na prvo zastavljeno vprašanje, potem pa bo razviden tudi odgovor na drugo.