Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospa Novakova nas je včeraj obvestila, da bo njena stranka kmalu med najmočnejšimi v državi. Papež Frančišek nas je oni dan obvestil, da se nam, ateistom, ne piše nič dobrega. Lahko sicer delamo dobra dela (pisec teh vrstic na primer vsak dan dela z invalidnimi otroki), toda kot ateisti smo že obsojeni. Na primer na pekel. Frančišek ni povedal, kaj se bo zgodilo s pedofilskimi duhovniki, prav tako ni rekel nobene o tem, kako duhovnik sploh lahko izprijeno ljubi dečke in deklice, če verjame v Najvišjega. In človek, ki ima vsaj nekaj nevronov v glavi, težko dojame, da je kaj takega sploh mogoče izjaviti v letu 2013, težko razume, da je kljub dediščini znanosti in razsvetljenstva sploh še mogoče misliti na tako bizaren način, zaradi katerega se celo Jezus iz Nazareta obrača v … kjerkoli že.

Kaj se torej dogaja? Odgovor je dramatično preprost. Medtem ko nas neoliberalizem tlači in davi z logiko dolgov, nas RKC skuša vnovič spremeniti v srednjeveške grešnike. Oba korporativna besednjaka sta osupljivo podobna: temeljita na logiki dolgov, občutkov nevrednosti, neadekvatnosti, sramu in ponižnosti. Korporativisti moralizirajo, da smo preveč zapravljali in da se moramo sedaj spokoriti, cerkveni se jim pridružujejo v zboru, češ da smo tako ali tako krivi in grešni in vse ostalo, pa če smo še tako pokorni. Če torej ne bomo zdrsnili v totalno depresijo, bomo pristali v peklu. Če se bomo trudili biti pridni, ne bo dovolj, ker se bomo morali povsem podrediti bodisi krščanskemu fundamentalizmu bodisi neoliberalnemu.

V taki perspektivi gospa Novakova kajpak upravičeno trdi, da bo njena stranka že čez nekaj let ena najmočnejših v državi, kar pomeni,d a se bo vsaj del ljudstva preprosto strinjal z njo.

RKC in neoliberalizem gresta z roko v roki. To ni nič novega. Oba sta krošnjarja in oba potrebujeta podložne ljudi. Eden potrebuje vernike, drugi potrebuje delavce. Verniki so kajpak tudi delavci, ti bodo morali postati še verniki, če ne želijo priti v pekel. Vračamo se torej v srednji vek.

Inkvizicije sicer še ni, toda to ne pomeni, da ne bo nastala že jutri. In dobro vemo, kaj to pomeni: ljudi so preganjali, ker so mislili. Potem so jih kurili na grmadah. Pri živem telesu. Odirali so jim kožo, jih razčetverjali in jim vlekli drobovje iz notranjosti. Na tisoče in tisoče mrtvih je ostalo nepokopanih, saj so jih pustili kar tam ali pa so jih odvrgli na prvo smetišče.

Obrat v razmišljanju in delovanju ni povsem nepričakovan. Ljudi je namreč treba zatreti že v kali. Že otroke je treba pripraviti na kruto življenje. Tega ni treba spreminjati, le otroke mu je treba prilagoditi, da bo kruto še naprej. Prilagajanje ljudi krutemu svetu seveda le-te spreminja v kruta bitja. Formula je zelo preprosta. In papež je za tak vzgojo, gospa Novakova pa tudi.

O bogu in svobodi in dobri vzgoji in ljubezni izvemo veliko več, če prebiramo Hegla in Platona. Oba sta namreč pokazala, da sta izraza, kot sta duša in bog, na neki ravni prepletena in blizu vsakemu človeku oziroma zavesti. Razmišljanje o bogu ali duši zato ni abstraktno, temveč je ukoreninjeno v vsakdanjih izkušnjah ljudi. Ti zato ne potrebujejo papeža, da jim razlaga pekel in vero in vse drugo.

Papež jim v resnici ne more ponuditi ničesar; ponudi jim lahko le žargon in puhlice in inkvizicijo. Izkušnja duše in boga je namreč povezana tudi z izkušnjo svobode in zmožnosti za kreativna dejanja. Privoščimo si ga torej.

Res je, da še ni konec leta, toda eden najboljših filmov tega leta je zagotovo mojstrovina italijanskega režiserja z naslovom Najboljša ponudba (La migliore offerta, Giuseppe Tornatore, 2013). Film ponuja ljudem v teh težkih časih veliko več kot vizualno uživanje in tolažbo, saj ima tudi politične implikacije brez primere.

Slovenski politiki so namreč že v postelji s sovražnikom, zato ponujajo ljudem le zlizane klišeje, puhlice, žargon in novorek. Ne ponudijo ničesar novega, ker ne znajo in ne zmorejo. Trpko je gledati, da jim ljudstvo še vedno verjame in nemočno koraka v klavnico, ki se danes imenuje Grčija. In najbolj žalostno, pravzaprav je kar tragično, je spoznanje, da ljudje očitno ne prepoznajo, kaj je pristno, avtentično, in kaj je zgolj prodajanje megle.

Kaj torej ponujajo ljudem? Odgovor najdemo v Tornatorjevem filmu. Virgil Oldman (Geoffrey Rush) je star, ljudomrzen zbiratelj umetnin, ki vedno nosi rokavice, ker je obseden s čistočo. Ne mara ljudi, vedno je sam, s prodajanjem umetnin na dražbah služni mastne denarce. Lahko bi rekli, da je v življenju uspel, saj ima res veliko denarja in v posebni sobi neprecenljivo zbirko starih slik, na katerih so upodobljene ženske. V resnici ni uspel, saj je zagrenjen, sam in star.

Nekega dne ga pokliče mlada zbirateljica Claire Ibetson (Sylvia Hoeks). Poprosi ga za oceno umetnin, ki so ostale v stari vili po smrti njenih staršev. Virgil pristane, potem pa nič ni tako, kot se zdi, da je, zlasti pa nič ni tako, kot bi rad, da bi bilo.

Virgil, ljudomrzni starec, dobi lekcijo od mlade Sylvie, od katere si verjetno ne bo več opomogel. Toda tudi Sylvia ni dosti na boljšem.

Vzporednica z delovanjem slovenske politike je osupljiva. Tudi slovenski politiki in papež ne marajo ljudi. Obsedeni z neoliberalizmom so vse bolj podobni sterilnim prebivalcem nekega drugega sveta, iz katerega se naslavljajo na ljudstvo, naj (po)trpi in čaka tisto prekleto luč na koncu tunela ali pa naj gre naravnost v pekel.

Na tem mestu pride do izraza še ena ideja, s katero se ukvarja sijajni film z naslovom Gospa Parker in začarani krog (Mrs. Parker and the Vicious Circle, Alan Rudolph, 1994). V tem filmu spremljamo usodo Dorothy Parker, sijajne pesnice, ki nikoli ne dočaka moškega, ki ga želi ljubiti, in umre sama.

Slovensko ljudstvo se je znašlo v začaranem krogu. Ljudje bi imeli kapitalizem, a ta jih uničuje. Imeli bi tudi iluzije, toda njihova resnica jih sproti trga na koščke. Verjeli bi v Boga, a nimajo ideje, kaj Bog sploh je. Bojijo se ateizma, da ne bi prišli v pekel, kot je oni dan rekel papež Frančišek, toda alternativa v obliki pokornosti in odpovedovanju kreativnosti je še veliko slabša.

Raje sem kreativen v peklu kot pokoren v nebesih.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži