Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako so govorili in pisali nekateri ekonomisti in družboslovci že pred letom 2000, ko so opozarjali na prihajajočo veliko krizo. Seveda jih ni nihče jemal resno. Pravzaprav so se jim posmehovali in jih polivali z gnojnico. Taki so pač ljudje; nekateri so slepo zaverovani v novorek, zlasti če imajo od tega otipljive koristi. Njih ni mogoče prepričati v nič. Veliko drugih ljudi je začaranih. Ko se kriza zgodi, so seveda vsi presenečeni in osupli, vendar potem mimogrede utonejo nazaj v slepo zaverovanost ali pa se pustijo znova na nov način začarati.

Pred mnogimi leti je mladi Kennedy skušal očarati Američane in Američanke. Ponujal se jim je kot mladosten, krepak, inteligenten, očarljiv, ljubezniv, demokratičen, uglajen in tako naprej. Verjetno je verjel, da je taka ponudba za ljudi pomembna in koristna; bolj verjetno pa je, da so mu to prišepnili piarovci, saj je to tudi njihova naloga, za katero so dobro plačani. V imaginarijih je celo res mogoče tako razmišljati in zlorabljati psihologijo osebnosti, toda človek je bistveno simbolno bitje, zato so Kennedyju upravičeno očitali, da ima sicer dober profil in uglajen nastop, toda veliko premalo poguma. Profil in uglajenost sta morda pomembna, morda pa tudi nista; pogum je pomemben v vsakem primeru. Slovenski politiki bi se lahko česa naučili iz te lekcije, a se bržčas ne bodo. Imajo preveč radi profile in vse premalo vedo, kaj se dogaja z občestvom znotraj kapitalizma; čisto mogoče je, da jim je za ljudi in državo celo vseeno, saj so se že pred časom pustili začarati neoliberalizmu.

Kaj torej delajo slovenski politiki, kako razmišljajo v tem trenutku, ko nam grozi trojka in nam pošiljajo priporočila iz Bruslja, kako naj se obnašamo, na kaj mislijo, ko govorijo o krizi in njenem reševanju? Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je podoben tistemu, ki ga je pred nekaj leti artikuliral David Harvey: politiki in večina ekonomistov skušajo prepričati ljudi, da je kriza racionalna težava sicer racionalno delujočega sistema, kar seveda pomeni, da jo bomo z racionalnimi potezami tudi hitro ali pa vsaj na dolge proge rešili. V resnici ni tako, saj je kriza racionalni simptom blaznega sistema, ki razgrajuje države, ne le ljudi; Harvey pravi, da je kapitalizem v osnovi iracionalen.

Iracionalnost kapitalizma, nadaljuje Harvey, je zelo očitna, če človek hoče videti: ljudje imajo potrebe, ki niso nikoli zadovoljene; obstaja armada nezaposlenih ljudi, ki ne bo nikoli manjša, ampak bo samo še večja; obstaja ogromno mrtvega kapitala, ki ga kapitalisti kopičijo in držijo v svojih rokah.

A to ni samo iracionalno, temveč je tudi neumno, dodaja Harvey. Kdor zagovarja tak sistem, zato zagovarja iracionalnosti, blaznosti in neumnosti, ki so za večino ljudi destruktivne.

Vsi ljudje bi namreč lahko delali, vsi bi bili lahko produktivni, vsi bi lahko živeli kakovostno. Morda se bo človeštvo kdaj naučilo tako živeti. Trenutno še ne zna, in namesto da bi razmišljali, kako se naučiti takega življenja, politiki in drugi podpirajo blazen sistem in skušajo prepričati ljudi, kako dober je v resnici, pri tem pa pazijo zlasti na slog in uglajenost nastopanja v javnosti.

Problem je vsekakor velik, njegova rešitev pa je pravzaprav konservativna, ne revolucionarna. Danes je namreč vse revolucionarno. Še zobno pasto oglašujejo kot najnovejši, revolucionarni dosežek znanosti. Metlice za WC školjko so tudi revolucionarno oblikovane in zadnja pričeska televizijske napovedovalke je prav tako revolucionarna. Danes ima človek vtis, da živi eno samo neskončno in brezciljno revolucijo.

Kako je potem mogoče, da smo v krizi, ki je nikakor noče biti konec? Šest let revolucionarnega in racionalnega reševanja racionalne krize nam je prineslo več bede kot leta življenja v socializmu, a najhujše šele prihaja. Človeka lahko celo kap ob takem vpogledu.

Rešitev je zato konservativna, kot rečeno. Ima nadvse preprosto razsežnost, ki jo imenujemo zaveza. Ta je v kapitalističnem svetu, v katerem so zaveze ljudi paradoksne, saj je njihova edina obveza, da nimajo nobene obveze, da se ne držijo ničesar in da vse nenehno revolucionarno spreminjajo, da bi bili profiti za nekatere dovolj visoki, revolucionarna, kajti obvezati se pomeni nečesa se trajno držati, pri nečem vztrajati, biti zvest, ne popustiti.

Čemu je človek lahko najbolj zvest? Življenju v vsej njegovi nepredvidljivosti in nedoločljivosti, odprtosti in kreativnosti. Nietzsche je filozof, ki to zelo dobro ve. Volja do moči je volja do življenja in je zvestoba. V tej luči je kapitalizem smrtonosen in uničujoč. Upiramo se mu lahko le z zvestobo, tako, da smo zvesti življenju; kapitalizem lahko le simulira, ponareja življenje, saj ga sicer ne more tržiti.

Taka drža terja pogum in je pogumna, medtem ko je parodiranje politikov in razkazovanje profilov pred kamerami patetično ter v službi destruktivnega sistema.

Kaj pomeni biti zvest danes? Najprej pomeni nekaj paradoksnega. Zvestoba je lahko začetek družbenega gibanja, ki pa se ostro upira gibanju samega kapitalizma. Ta je sicer nenehno v gibanju, ves čas se spreminja, vendar to ni družbeno gibanje, saj je gibanje kapitala, ki se mu ljudje zgolj prilagajajo, kar je seveda nekaj čisto drugega. Zadevo moramo obrniti.

Kapitalisti bi najraje videli, da je država vitka, kot pravi novorek. Tako jo kapital najlaže obvladuje, pa tudi stroškov je manj. Torej potrebujemo močno državo, močan javni sektor in vse drugo, kar sodi zraven.

Slovenska država ni močna in slovenski politiki niso močni, poleg tega pa še razgrajujejo javni sektor in potiskajo ljudi v depresijo, brezvoljnost in doživljanje nesmisla. Kdo bo torej poskrbel za močno državo? Državljani, seveda, kdo pa!

Začelo se bo kot družbeno gibanje, ki bo zajemalo vse več ljudi. Ti že danes počasi spoznavajo in dojemajo, da se pred dvajsetimi leti ni začelo globaliziranje Rusije, Kitajske in drugih držav, ki so nekoč životarile za železno zaveso. Saj je bilo povsem noro pričakovati, da se bodo vse te države spremenile v kapitalistične, medtem ko so se same kapitalistične države že razvijale nekaj stoletij. Takrat smo nekateri dobro slutili, da se bodo spremenile zgolj v nekakšne kolonije, ki jih bo kapitalizem razsul in okradel, nato pa zavrgel kot staro cunjo.

Danes smo stara cunja. Zgodba o uspehu je bila ves čas zgodba o katastrofi, a je nihče ni hotel videti oziroma prepoznati. To je osupljivo. Izguba iluzij je že sedaj boleča, toda še bolj boleča izguba nas čaka v bližnji prihodnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži