Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Bruto družbeni proizvod Slovenije strmo pada. Nezaposlenih je kot listja in trave. Doktorji znanosti se prijavljajo na razpise za tajnice, ker so obupani. Ljudje se pogrezajo v depresijo in strahoma čakajo, kaj bo sledilo. Ne zapravljajo, temveč varčujejo, saj ne vedo, kako slabo bo jutri. Skoraj pol milijona jih je na pragu revščine, kar pomeni, da nimajo vsak dan niti za hrano. Potem prikoraka mimo gospa Bratušek, jim veselo pomaha v pozdrav in reče, da smo na dobri poti, da smo pomirili trge, poslali ljubezenske signale investitorjem in optimistične znake bruseljskim birokratom, dobili priporočila, se lotili upokojencev, pobrali javnemu sektorju, kar vse potrjuje spoznanje, da smo dobro zategnili pas in da samozavestno korakamo. Kam, gospa Bratušek? Proti Grčiji, seveda, naši južni sosedi.

Marxa je pri Heglu navdušilo razmišljanje o dialektiki sveta. Ta je namreč ves čas v gibanju, ujet je v nasprotja, kontradikcije in protislovja, zato ne more mirovati. Psihološko je zato zelo vznemirljivo vprašanje, zakaj se ljudje navadno ne vedejo dialektično, temveč statično čakajo na prihodnost. Čakanje pomeni isto, kot če opazujemo krompir. Ta je najprej svež in lep in okrogel, nato pa začne propadati. Če ga opazujemo dovolj dolgo, ne opazimo ničesar, potem pa pogledamo v njegovo notranjost in vidimo, da je že ves gnil. Čakanje torej pomeni počasno gnitje, ki na površju dolgo časa ni vidno, ljudje, zaverovani v lepoto površja in začarani s tem, kar se tam dogaja, pa so obsojeni na tragedijo.

Hegel je skušal pokazati, da ljudje spreminjajo svet na podlagi idej, medtem ko je Marx razmišljal, da empirični svet vpliva na ideje, ki jih imajo ljudje. Oba imata prav. Empirični svet je ljudem dan skozi jezik oziroma skozi ideje, toda to še ne pomeni, da jih enoznačno in absolutno določa. Ljudje so kreativna bitja, zato lahko ustvarjajo nove ideje, zamisli in koncepte, kajti v nasprotnem primeru bi imeli vsi enake ideje in zgolj tiste, ki jih določajo empirične okoliščine. A najpomembnejša je vendarle etika.

Marx v četrtem poglavju knjige z naslovom Sveta družina zapiše komentar k Proudhonovemu razmišljanju o moralnih zakonih. Takole piše Proudhon: naši moralni zakoni niso popolni, za kratek čas sicer zadoščajo za družbeni razvoj, toda dolgoročno nas vodijo v napačno smer. Marx je neusmiljen: Poudhon ne ponudi niti enega razloga za trditev, da lahko nepopolno poznavanje moralnih zakonov zadošča za družbeni razvoj za en sam dan.

In ima povsem prav.

Podobno kot Proudhon veliko ljudi spontano verjame, da živimo v civiliziranem svetu, ki se kajpak ostro razlikuje od primitivnega življenja, kot ga poznajo iz zgodb in dokumentarcev; primitivni ljudje seveda vedno živijo tam daleč ali pa so živeli nekoč. Civilizirani, moralni in etični smo vedno mi. Pa vendar se zastavlja zelo preprosto vprašanje. Če smo tako zelo civilizirani, zakaj se je prva svetovna vojna začela v Evropi, ne pa v zabačeni Afriki? In zakaj se je tudi drugo klanje začelo v državi, kjer so se rodili Hegel in Kant in Wagner in Marx in Goethe in drugi velikani civilizacije? V zgodbo o civilizaciji je nemogoče stlačiti holokavst, atomske bombe, vojno v Koreji, Vietnamu, Afganistanu, Iraku, na milijone pobitih civilistov in vse drugo. Prav tako je skoraj nemogoče dojeti, da pripadniki človeških elit prav zdaj cinično vladajo velikanskim množicam, jim jemljejo dobrine, denar in drugo, obenem pa govorijo o napredku, razvoju, progresu in svetlih ciljih, ki nas čakajo na obzorju.

Tudi slovenska vlada je del projekta z imenom razvoj in civilizacija. To kajpak ni zlobni projekt, za njim ne stojijo pokvarjeni ljudje, kaj šele Marsovci. A iz zgodovine dobro vemo, da tako imenovani razvoj v znanosti in tehnologiji postavlja temelje za dve zgodbi, ne le za eno. Prva je običajna in najpogosteje omenjena v vodilnih medijih: razvoj je lep, prijazen, svetel, kakovost življenja ljudi je zaradi njega vse večja. Druga je redkeje slišana oziroma omenjena, a zato ni nič manj realna. To je zgodba o barbarstvu, mučenju, izključevanju in pobijanju ljudi. Kako izprijena mora biti na primer zavest oziroma misel, da vržeš na glavo nedolžnih ljudi, ki ti niso storili ničesar, atomsko bombo, medtem ko spijo ali pa se ravno spravljajo k zajtrku? In so jo vrgli; potem so vrgli še eno.

Kako izprijena je torej zavest, ki verjame, da je treba jemati ljudem in jih sleči do golega, češ da bo potem vse na tem svetu lepše in boljše? Kako pokvarjena je, da verjame, da bodo ljudje ubogali in molče prenašali čisto vse, kar se jim naloži? Kakšno predstavo o ljudeh sploh ima ta zavest? So zanjo čisto vsi ljudje beboti, navadni loleki, ki imajo v glavi tri nevrone, kar pomeni, da ne znajo prešteti do pet? Kako je sploh mogoče misliti, da bodo ljudje zadovoljni, če jim vzamejo vse, kar so ustvarili v dolgih letih napornega dela in odrekanja?

Ali pa je vse skupaj povsem preprosto: tehnokrati z ljudmi pač ravnajo kot s predmeti, kar pomeni, da so pogrešljivi, zamenljivi, v skrajnem primeru pa preprosto odveč. Nobene zarote ni treba, saj zadošča do skrajnosti prignana preprosta misel, da so nekateri ljudje kratko malo odveč, in se jih je treba tako ali drugače znebiti.

Kaj je potem narobe z ljudmi, da so pripravljeni verjeti v barbarski kapitalizem, ki vsak dan povzroča neizmerno trpljenje milijonov in milijonov ljudi – torej njih samih? Jih je kdo začaral, so padli pod vpliv neznanih nezemeljskih sil?

Vsa ta vprašanja se zastavljajo, ker očitno živimo na robu pameti; BDP na primer v tej državi nenehno pada, gospa Bratušek pa kar naprej navija lajno in trdi, da smo na pravi poti. Empirično dejstvo je, da se je civilizacija preprosto znašla na robu pečine in tja se je spravila sama. Skočila bo s pečine in se raztreščila, toda njeni zastopniki igrajo, kot je domnevno igral ansambel na Titaniku, ko se je že potapljal. Ljudem prijazno prodajajo neoliberalistične puhlice, psihološke vsebine, novo duhovnost in nezemeljske energije, da bi se bolje počutili, da bi bili zdravi in moralni. Hlinijo prijaznost in nočejo vedeti, kaj se dogaja v Ugandi, Kongu, v Bangladešu, na Kitajskem, v Indiji in drugje po svetu.

A saj ni treba v Ugando. V Sloveniji živi trenutno na tisoče ljudi, ki nimajo niti hrane. Slovenija se pospešeno spreminja v deželo tretjega sveta. Zadnja novica je, da so naslednji v vrsti za odstrel upokojenci. A saj je logično: tehnokratska misel se preprosto ne meni za to, kdo je kdo, ko je enkrat na drugi strani. Ko si na drugi strani, si zgolj za odstrel, vse drugo so nepomembni detajli in leporečje je povsem odveč.

Veliko ljudi na žalost še vedno ne verjame, da tonemo. Preveč so začarani, zato jim verjetno ni pomoči. Ko se bodo zavedali, kaj se v resnici dogaja, bo prepozno, kot je to v navadi. Ljudje se praviloma zavedo, ko je prepozno.

Civilizacija je s kapitalizmom postala dinozaver. Prevelika je, preveč neokretna je postala. Ko bo treščil meteor, bo izumrla, saj se ne bo mogla prilagoditi novim razmeram.

V ogled in za tolažbo zato priporočam film In kam gremo zdaj? (Et maintenant on va òu?, Nadine Labaki, 2011).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži