Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ob simptomih, s katerimi se soočamo te dni, ko spremljamo sklepno fazo procesa, povezanega z razvpitim nakupom vozil za slovensko vojsko, se porajajo številna pereča vprašanja, ob katerih postaja jasno, kako zelo je imel Freud prav, ko je nekoč rekel, da na kavču nikoli ne leži zgolj empirični posameznik, pacient torej, temveč skupaj z njim tam leži kar celotna kultura, v kateri se je pacient vzgajal in v kateri je sploh razvil simptome, zaradi katerih se je oglasil pri analitiku; jasno je tudi, da pacient ne razvije simptomov, ker ravno nima nobenega drugega koristnega dela, in da simptomi ne nastanejo zaradi polne Lune.

V pretres vzemimo eno samo simptomalno izjavo, ki je zapisana v naslovu tega razmisleka. Iz nje namreč sledi cela vrsta drugih izjav, ki so prav razsvetljenske, veliko pa nam povedo ne le o protagonistih, temveč tudi o kulturi prostora, v katerem živimo. Pojdimo torej po vrsti.

Če je šlo res za biomaso, kako je mogoče, da tožilec in sodnica tega v letu dni nista dojela? Zelo težko dvomimo v njune intelektualne sposobnosti, saj sta doštudirala in se usposabljala, kar pomeni, da sta morala velikokrat številnim ljudem dokazati, da sta vsaj normalno inteligentna. Možno je kajpak tudi tole vprašanje. Ali je mogoče postati sodnik, ne da bi bil normalno inteligenten? Vsaj normalno inteligenten človek bi moral namreč z lahkoto ugotoviti, ali je šlo za biomaso ali ne, če bi mu človek ponudil vsaj kak otipljiv argument za svoje trditve, vemo pa tudi, da so odvetniki namazani z vsemi žavbami.

Če torej ne moremo dvomiti v njuno inteligenco, ostane le še malo možnosti, če hočemo dobiti resen odgovor na vprašanje, zakaj vztrajata, da ni šlo za biomaso, in zakaj je na koncu trojica obsojena. Vložek je namreč prevelik, da bi se norčevali iz sodnega procesa, saj ne gre le za usode treh ljudi, temveč za veliko, veliko več.

Pa vendar je mogoče tudi kaj takega, kar sega čez rob zdrave pameti; svet, v katerem živimo, je namreč definitivno premaknjen. V preteklosti so se zato taki procesi že dogajali in tudi v prihodnosti se bodo. O čem torej lahko govorimo?

Prvič. Morda sta tožilec in sodnica na skrivaj povezana z ljudmi, ki živijo v Murglah, kot je namignil JJ, in sta preprosto arogantna oziroma naduta, saj vesta, da ju ščitijo močni rdeči strici iz ozadja. A tudi če sta povezana z njimi, bi navezo prej ali slej nekdo razkrinkal, saj je Slovenija zelo majhna in se vsi poznamo – na primer kar sam JJ. Zakaj je ni, zakaj ni povabil medijev in povezav razgalil pred slovensko javnostjo, saj je dovolj vpliven človek, da bi to z lahkoto storil kadarkoli? Tako razgaljenje bi bilo na koncu dobro tudi za pravno državo, ne le zanj, za njegovo stranko in za njegova sotrpina.

Drugič. Tožilec in sodnica ne dojemata zgodbe o biomasi zato, ker sta preprosto zlobna, kar pomeni, da je nočeta in ne moreta dojeti, tudi če hočeta. Nimata političnega motiva, da bi škodila JJ-ju in ostalim, saj sta kratko malo po naravi pokvarjena človeka, in bi škodila vsakomur, tako kot pač zlobni ljudje skušajo širiti zlo okoli sebe. Toda če sta pokvarjena in zlobna, bi morali to prej ali slej prepoznati vsi okoli njiju, podobno kot ljudje ugotovijo, da je nekdo resnični pijanec, in ne zgolj gurmanski ljubitelj dobre kapljice.

Tretjič. Protagonista sta sicer inteligentna in poštena, toda zavedena oziroma začarana. Morda so ju začarale neznane mračne energije oziroma sile ali pa so jima zavdali Nezemljani. V tem primeru bi ju morali izločiti že na začetku procesa, saj bi moral nekdo ugotoviti, da sta zavedena in žrtev mračnih sil, kajti začarani ljudje se čudno obnašajo, njihovo vedenje pa preprosto mora pasti v oči.

Četrtič. Zavedena oziroma začarana pa nista le protagonista, saj so taki vsi, ki so na drugem bregu reke kot JJ in njegovi. V tem primeru je slovenski narod razklan, sodni proces pa je zgolj farsa.

In natanko to trdijo vsi obsojenci in njihovi zagovorniki. Možno je seveda, da imajo prav. Obstaja pa vsaj en problem.

Če bi zadevo obrnili, namreč ne bi bilo nič drugače. Gospa Novakova je na primer pohitela z izjavo, da je zaradi obsodbe ogrožena demokracija, toda demokracija v resnici nikoli ne more biti ogrožena, kajti v bistvu pomeni, da si ljudje, ki sicer nimajo besede, le-to vzamejo. In vselej si jo lahko vzamejo, zato demokracija vselej tudi je. Gospa se torej motijo skoz in skoz.

Razklanost slovenskega naroda je torej problem. Ni problem sodni proces, ni problem demokracija in niso problem obsodbe. Ali kot sem že zapisal: v razklanem svetu bo vselej druga polovica trdila, da je sodni proces farsa, saj ga bo razumela na podlagi lastne fantazme, ki je kajpak radikalno drugačno od fantazme nasprotne strani, zato bo tudi trdila, da je ogrožena demokracija in da je druga polovica ljudi začarana.

V vsakem primeru gre torej za farso, le protagonisti se menjajo. Kaj potem storiti, saj je videti, da živimo v absolutno relativnem svetu, v katerem je lahko tri plus tri, kolikor pač hočete, oziroma je vsota odvisna od čarovnika?

Zgodba o biomasi je v taki perspektivi videti priročna, toda ob tem se zastavi novo vprašanje o inteligenci ljudi, ki naj bi vanjo verjeli, pa tudi o njihovem vraževerju. Človek se namreč nikakor ne more znebiti zoprnega občutka, da so pripovedovalci godbe o biomasi zelo nespretni, in jim je res težko verjeti. Ponavljajo iste oziroma enake stavke, argumentov pa nikakor ne najdejo, ko jih kdo poprosi zanje. Vtis je, da bolj kot na inteligenco ljudi stavijo na njihovo vraževerje.

Iz izkušenj vsakdo ve, da spreten govorec, tudi ko blefira, hitro najde argumente za svoje trditve, saj zato pa tudi je spreten, medtem ko nespreten govorec zgolj ponavlja iste stavke. Zakaj jih torej ponavlja?

S tem vprašanjem sklenemo krog. Ne gre namreč le za inteligentnost tožilca in sodnice oziroma slovenskega naroda, temveč tudi za inteligenco samih pripovedovalcev zgodb – na primer o biomasi.

Če so pripovedovalci zgodbe o biomasi inteligentni, so nemara tudi spretni. Če so taki, bi z lahkoto povedali vsaj navidez prepričljivo zgodbo o biomasi, ki bi jo mediji razširili po vsej deželi. Zakaj je torej niso?

Čisto na koncu se moramo vprašati še, na kaj misli JJ, ko pravi, da bo uporabil vsa politična sredstva, da bo spremenil obsodbo sebi v prid.

Dobro namreč vemo, kaj so politična sredstva. Vsa politična sredstva nujno pomenijo pritisk, moč in silo, pa naj gre za nedolžno prepričevanje nasprotnikov ali skrajno obliko, ki je že pred časom prešla v pregovor: vojna kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

Nam potemtakem JJ napoveduje vojno ali kako drugo obliko spopadanja?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži