Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na televiziji smo lahko oni dan opazovali sramoto slovenskih politikov, ki na preprosto novinarkino vprašanje, kaj je trojka, v glavnem niso znali izjecljati ničesar, zato so nakladali in nakladali ter v zelo kratkem času povsem potrdili stereotip, da politiki, ko govorijo, v glavnem mešajo zrak in prodajajo meglo. To enostavno dejstvo pomeni dvoje. Prvič. Politiki so povsem brezbrižni do najbolj aktualnih dogajanj v svetu. Sloveniji grozi trojka, oni pa sploh ne vedo, kaj to je. Torej ne vedo, kaj grozi Sloveniji. Kako lahko taki ljudje odločajo v parlamentu o usodi države? Drugič. Politiki so tako zaverovani vase, da se jim zdi, da jim preprosto ni treba vedeti, kakšna je aktualnost. Torej živijo v nekakšni vzporedni realnosti, kjer jim je udobno, saj imajo dobre plače, poleg tega pa so tudi arogantni in povsem odtujeni od ljudstva, zato kdaj pa kdaj tudi z lahkoto ponaredijo kako spričevalo ali goljufajo pri izpitih iz znanja tujih jezikov, kar je splošno znano. Kako so lahko predstavniki ljudstva, če so odtujeni od njega, ljudstvu pa grozi trojka?

Trojka predstavlja interese denarja, kapitala in močnih institucij, ki razsujejo državo, v katero pridejo, pa naj gre za Južno Ameriko, Azijo, Afriko ali Grčijo. Boštjan Videmšek je včeraj na televiziji rekel, da Grčija v teh mesecih razpada, kot razpadajo države, ki so sicer v vojni. Na žalost je eden redkih v tej državi, ki si sploh upa reči kaj takega, to, o čemer govori in piše, pa je tudi čista resnica, ki jo Grki živijo vsak dan. Celo najvišji predstavniki slovenskega ljudstva se namreč obnašajo, kot da je Grčija na drugem planetu, ali pa verjamejo, da dogajanje v njej ni v nikakršni povezavi z dogajanji v Sloveniji.

A zgodba ima žalostno nadaljevanje. Ne gre le za nevednost in brezbrižnost politikov, gre tudi za njihovo narcisoidnost. Medtem ko naš predsednik države v Bruslju zagovarja še bolj enotno in močno EU, pri tem pa ustvarja vtis, da se bo lahko primerjala s Kitajsko, kar je seveda povsem zgrešena primerjava, se tukaj JJ vede, kot da je najpomembnejša stvar na svetu njegova obsodba. Ustvarja vtis, da bi se morali vsi ukvarjati z njo in seveda biti na njegovi strani.

Da bo vse skupaj še slabše, tu stopi na oder RKC.

Očitno je namreč, da so desni politiki bolj na strani Janeza Janše kot levi; prav tako je očitno, da so desno usmerjeni volivci bolj na njegovi strani. Gospa Novakova je zato te dni pohitela z izjavo, da do sodnega procesa zoper JJ-ja sploh ne bi smelo priti (sic!). Pa vendar se zastavlja vprašanje, zakaj naj bi bili ljudje, ki verujejo v boga in ne vedo, kaj je trojka, bliže Janši kot ateisti. Obenem se zastavlja tudi vprašanje, ali je vera dobra za ljudi. Skušajmo odgovoriti na obe vprašanji.

Bog je neskončen in ima neskončno atributov, kot je nekoč dejal Spinoza. Ni bitje in nima dolge sive brade. Najbrž ni ustvaril vesolja, saj je to nastalo spontano iz niča. To pa še ne pomeni, da ga ne moremo misliti. Ne mislimo, da obstaja, lahko pa ga mislimo kot neskončnost. Prav zaradi tega lahko rečemo, da je vsak človek vselej že v odnosu do njega, kot je nekoč zapisal Jacques Lacan. Matematika, psihoanaliza in filozofija zato lahko povedo več o bogu kot teologija.

Dejstvo, da se ima nekdo za vernega, še ne pomeni, da zna misliti boga in da ima vsaj najmanjšo idejo, kaj to sploh je. Misliti boga pomeni nekaj drugega kot verovati vanj. In ker je človek bistveno bitje, zmožno za razmišljanje, je razmišljanje o bogu bolj produktivno kot vera ali celo religija.

Ko skušamo misliti boga, ga zlasti ne skušamo določiti in definirati, temveč vztrajamo pri tem, da ga mislimo; v vsakem primeru torej mislimo oziroma razmišljamo. To spoznanje je zelo pomembno, kajti bog ne misli za človeka in namesto njega, saj je človek svoboden. Ali drugače rečeno: če bog sploh kaj hoče, potem lahko rečemo, da hoče, da ljudje mislijo.

Ljudje, ki mislijo, težko najdejo en sam argument za obstoj religije. Človek, ki misli, ne potrebuje religije nič bolj, kot riba potrebuje bicikel. Skrivnosti vesolja, boga in človeških eksistenc so neprimerno bolj zanimive kot religiozne dogme, neprimerno bolj privlačne in čarobne, neverjetne in čudežne kot karkoli, kar so doslej zapisali v vseh svetih knjigah skupaj.

Misliti seveda ne pomeni nujno biti znanstvenik, saj znanost ni edini način razmišljanja, s katerim se lahko dokopljemo do najglobljih spoznanj o svetu, v katerem živimo. Vendar tudi religija ni edini vir razmišljanja o neskončnem in o bogu. O tem lahko razmišlja vsakdo, ki zna razmišljati. In v končni fazi je zopet treba razmišljati, saj brez razmišljanja ne moremo reči niti tega, da verujemo.

Zakaj se torej zdi, da so desničarji, ki so pogosteje na strani Janše kot levičarji, tudi pogosteje v cerkvi? Ali to pomeni, da manj razmišljajo in bolj verujejo? Ko govorimo o bogu in neskončnosti, je najverjetneje res tako.

Spoznanje je pomembno v luči zadnje Janševe izjave, da bo šel z vsemi političnimi sredstvi do konca, da bi dokazal lastno nedolžnost. Očitno mu pri tem ne zadoščajo pravna sredstva, kar bi v pravni državi sicer upravičeno pričakovali. Kaj torej hoče Janša in kaj hočejo ljudje, ki ga podpirajo in obenem hodijo v cerkev?

Odgovor je zelo preprost: ti ljudje hočejo oblast. RKC je namreč oblastna ustanova, zato je doslej že poskrbela za inkvizicije, križarske vojne in za to, da njenih pedofilov nihče resno ne preganja, poleg tega pa ji ni treba plačevati davkov.

V svoji oholosti se sklicuje še na znanstvenike. A Einstein ni nikoli rekel, da verjame v osebnega boga. Rekel pa je, da neskončno občuduje strukturo vesolja, kar je nekaj drugega. V njej se je rodilo življenje, ki je, evolucijsko vzeto, napredno, kot vedno znova poudari Dawkins, čeprav je rezultat prilagajanja.

Spoznanje je pomembno, kajti prilagajanje ni statično. Statične so na primer religiozne dogme. Te se ne spreminjajo, čeprav se vse drugo spreminja.

Nas bo dogmatična religija rešila pred prihodom trojke? Seveda ne, saj je njena naloga ustvarjanje iluzij, ne pa poročanje o resnici vsakdanje aktualnosti. Kaj se torej dogaja, če se našim politikom zdi, da je trojka zgolj ime za najnovejšo blagovno znamko?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži