Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jeseni (šolsko leto 2013/14) bom začel s serijo predavanj pod skupnim naslovom Ona in on; predlog je prišel iz občinstva. Govoril bom o moških in ženskah, o ljubezni, histeriji ter naravi gospostva in odtujenosti v sodobnem svetu. Tole je začetno razmišljanje.

Kriza kapitalizma je pravi trenutek za razmislek o tem, kdo je prava ženska in kdo je pravi moški, kajti v krizi ni le kapitalizem, ki je vse bolj psihotičen, temveč so v krizi tudi moški in ženske. Posledice takega razmišljanja so torej lahko velike in celo revolucionarne, kar je vsekakor dobro. Zlasti je tako razmišljanje pomembno zaradi prepričanja velikega števila ljudi, da so vsi empirični moški zares moški in da so vse empirične ženske zares ženske, kar seveda pomeni, da se dva moška ali dve ženski ne moreta ljubiti, kaj šele vzgajati otrok, kot trdi v teh krajih nerazumljivo popularni psihoanalitik (tako se pač imenuje), popularni mediji pa se mu še priklanjajo. Tako razmišljanje je povsem zgrešeno, najtesneje pa je povezano tudi z naravo krize in njene rešitve, kot bo razvidno v nadaljevanju tega prispevka.

Vtis je močan: svet je neskončna in nikdar sklenjena množica predstav. V njih kajpak nastopajo novi in novi igralci oziroma performerji. Ljudje so vse bolj navajeni gledati na oder ali na zaslon, na katerem je videti oder. Tam je po navadi en človek ali jih je kvečjemu nekaj več. Ljudje so željni gledalci, ki opazujejo dogajanje na odru. Dogajanje jim je všeč ali pa jim ni; redkokdaj so brezbrižni, kajti ves čas je na delu libidinalna ekonomija, kot je pokazal Freud.

Tudi sodni proces je predstava z velikim orgazmičnim nabojem. Ljudje zunaj sodne dvorane se zato vedejo kot na nogometni tekmi, na kateri navijajo. V tekmi seveda med seboj tekmujejo različne skupine. Gledalci so tudi razdeljeni; vselej navijajo za svoje. Želijo, da bi zmagali. Če zmagajo, se dobro počutijo. Potem rajajo pozno v noč. Zabavajo se in se imajo dobro, radostni so. Veselijo se življenja in čakajo na novo tekmo, na kateri bodo znova navijali za svoje in želeli njihovo zmago.

Zmaga v predstavi ali na nogometni tekmi je vselej tudi zmaga tistih, ki navijajo za svoje. A gorje, če tisti, za katere navijajo, ne zmagajo. Grenkoba poraza je velika. Ljudje, ki navijajo za svoje, se zato ob porazu mečejo ob tla in si pulijo lase. Lahko tudi vržejo televizijski sprejemnik skozi okno. Včasih se od žalosti napijejo do nezavesti. Vselej tudi sovražijo nasprotnike; če jih ne sovražijo, jih vsaj ne marajo, zato so se z njimi pripravljeni kadarkoli stepsti na žive in mrtve.

Slovensko ljudstvo je razdeljeno in tudi predstave so razdeljene. Vselej so narejene za naše. Kdorkoli je namreč lahko naš. Lahko postane naš, lahko prestopi iz vašega tabora v našega. To je pomembno, kajti človek mora biti v enem od taborov. Ne more biti nikjer. Ne sme biti nihče.

Težko je biti nihče, ki ni nikjer. Breme takega življenja je veliko, toda tudi breme porazov in nenehnega navijanja je veliko.

JJ je zato ljudski junak, saj so ga nekateri ljudje spremenili v junaka, ki zastopa in vodi njihov tabor. Ljudje mu brezpogojno zaupajo. Je njihov ljubljeni voditelj. Ljudje potrebujejo voditelje. Vselej so jih potrebovali. JJ to dobro ve, zato se tudi temu primerno vede. Vse to je zelo jasno, toda koristi od tega ni nobene, zato se Slovenija še naprej pogreza. JJ pač ni pravi voditelj.

Kako naprej? Brez voditelja kajpak ne bo šlo. Nekdo mora pokazati pot.

JJ je trenutno edini voditelj v tej deželi. Če bo moral v zapor, bo postal še močnejši. Toda ljudski junak, kakršen je JJ, predstavlja že sedaj povsem neustrezen način, kako se izvleči iz kapitalistične krize, zato je njegova moč nevarna in reakcionarna.

Zastavlja se resno vprašanje. Ali so se politiki, akademiki, mladi ljudje in drugi zmožni skupaj pogovarjati o resnični naravi krize? Sedaj celo trojka ve, da zategovanje pasu ni rešitev in ne more privesti do rešitve; trojka se v resnici seveda zgolj spreneveda. Morda živimo v zgodovinskem trenutku, ko se bo pokazalo, ali smo zmožni za solidarnost ali ne.

Solidarnost je tesno prepletena z izkušnjo ljubezni do drugega človeka. Ko imamo izkušnjo ljubezni, vemo, da je povsem vseeno, kakšnega spola je kdo. Aksiom je namreč izjemno preprost: človeka se lahko ljubita. In kjer se dva ljubita, je med njima sveti duh. Ta se lahko širi, lahko se razširi nad vse ljudi. Je bila taka ideja JK-ja, ki je bil, empirično vzeto, moški?

Verjetno je bila. In nikakor ni naključje, da je njegov najljubši učenec Marija iz Magdale, ne pa Peter, ki ga je trikrat izdal, še preden je petelin zapel. Če ga ne bi izdal, bi lahko postal njegov najljubši učenec, to pa še ne bi pomenilo, da je bil Jezus gej.

Nekoliko hitro, pa vendar, lahko rečem, da slovensko ljudstvo lahko odreši in povede na novo pot samo ženska. Ne Alenka Bratušek, ki je bila te dni pri papežu, seveda, pač pa prava ženska. In kdo je prava ženska?

Prava ženska je oseba, ki v svetu zastopa možnost ljubezni in solidarnosti med ljudmi; papež tega ne zastopa, saj mora zastopati predvsem korporacijo, Alenka Bratušek pa tudi ne, saj mora zastopati interese kapitala. V žargonu pravimo, da prava ženska zastopa logiko ne-vsega, ne logike vsega. Taka ženska je bila Marija Magdalena, na ženski strani, ki je stran Drugega, pa je bil tudi Jezus.

Kdo zna biti danes najljubši učenec JK-ja? Brez sočutja, solidarnosti in ljubezni do Drugega in vsakega možnega drugega se namreč ne bomo izvlekli. A JK je bil tudi upornik. Iz hiše svojega očeta je brez usmiljenja izgnal krošnjarje in menjalce denarja.

Prava ženska je upornica. Pravi moški je upornik. Oba sta anarhista in ateista. JK je bil pravi moški in Marija iz Magdale je bila prava ženska. Bila sta upornika in ateista, kajti samo ateisti zares ljubijo boga, kot je nekoč rekel slavni psihoanalitik, in bog ljubi samo ateiste in anarhiste.

Predstavljajte si torej svet, v katerem se ljudje med seboj pogovarjajo. Ne čvekajo in ne izmenjujejo si sporočil, mnenj in signalov, temveč se resno pogovarjajo; na primer na javnih krajih. In težko bo kdo dokazal, da se ljudje ne morejo pogovarjati in ljubiti med seboj, težko bo kdo dokazal, da sveti duh ne more obstajati in se širiti med vse ljudi. Kdor bi želel dokazati eno ali drugo, je reakcionar, nazadnjak in sovražnik ljudstva, zato bi moral odgovarjati ljudstvu, v imenu katerega je bil pravkar obsojen tudi JJ.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži