Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstajajo dizajnerji in stilisti, ki trdijo, da se spoznajo na kulturo oblačenja. In ker se zelo spoznajo na te zadeve, so oni dan sporočili Alenki Bratušek, da je sicer zelo ženstvena, karkoli že to pomeni, vendar naj kljub temu podaljša krila, ki jih nosi.

Upam, da jih Alenka ne bo vzela resno. Prava ženska jih namreč ne jemlje resno, saj je njihovo razmišljanje fantazmatsko, klišejsko in ubogo v duhu. O kulturi oblačenja ne vedo dosti, saj so podrejeni logiki kapitala, ki jo zastopajo predvsem velike korporacije, ki tržijo tudi videze, zlasti žensk – ti morajo biti ženstveni, kajti če niso taki, ne gredo dobro v prodajo, ki je zelo pomembna, saj je vezana na kopičenje denarja, to pa je v osnovi vezano na moške seksualne fantazme, v katerih imajo ženske natančno določeno vlogo, kot je pokazal Freud.

S krili gospe Alenke torej ni nič narobe. Tudi z njenimi nogami, ki jih lahko vidimo, je vse v najlepšem redu. Resnične težave so povsem drugje. Dolžina njenih kril ne bo ničesar spremenila v tej deželi, spremeniti pa je treba zelo veliko, le da stilisti in strokovnjaki, ki se spoznajo na kulturo oblačenja, o tem ne vedo prav dosti ali pa sploh ne vedo ničesar, saj ne razumejo narave spolnih fantazem, ki podpirajo delovanje kapitala, zlasti pa logiko dolga.

Dolg je strašna zadeva. Ko človek nekomu nekaj dolguje, se ne počuti dobro. Ko država dolguje ogromno, se ne more počutiti dobro. Država seveda ni človek, zato ji ne moremo pripisovati občutkov. Namesto države čutijo njeni prebivalci. A ne vsi; pripadniki elit, tako je videti, tega ne čutijo. Pripadniki elit se ves čas počutijo dobro, zato se lahko kratkočasijo z ugotavljanjem, kdaj je krilo dovolj dolgo in kdaj še ni, in za nasvete prosijo stiliste in druge strokovnjake, ki se domnevno spoznajo na te zadeve.

Prebivalci Slovenije se v glavnem ne počutijo dobro, ker je država zadolžena do vratu. Položaj je takle: pripadniki elit (trenutno je v središču pozornosti ta, ki je segal v malho z denarjem za TEŠ) kradejo na vseh koncih in krajih, državljani pa se počutijo slabo. Bizarno.

Ljudje pravijo, da je denar sveta vladar. V nekem smislu je to res, toda ljudje morda niti ne vedo, da smo si denar izmislili in ga ustvarili, kar pomeni, da ga lahko tudi ukinemo, saj sam po sebi ne pomeni ničesar. Če je vladar, je natanko zato, ker smo pripravljeni ubogati in hlapčevati.

Denar kot vladar nenehno kroži. Vedno je bilo mišljeno, da kroži in se nenehno giblje, ves čas prehaja od enega k drugemu človeku. Ljudje se morajo temu prilagajati, saj je denar vladar. Torej morajo krožiti tudi sami, nenehno morajo biti v toku, ves čas se morajo premikati. Tok denarja se ne sme ustaviti, zato se tudi ljudje ne smejo ustaviti.

Zgodbo moramo nadaljevati. Denar je vladar, to pa pomeni, da ima moč. Ko govorimo o denarju, govorimo o moči, vladanju nad ljudmi. Ko kroži denar, kroži moč, obnavlja se oblast nad ljudmi. To preprosto pomeni, da nekateri ljudje ne smejo imeti preveč denarja, medtem ko ga drugi morajo imeti preveč, saj ga je mogoče neskončno kopičiti (taka je vsaj iluzija).

Kdor hoče preživeti, mora vsekakor imeti denar. Tu pa se zgodba resno zaplete. Kje namreč piše, da morajo vsi preživeti? Piše le, da morajo preživeti najmočnejši, tisti torej, ki imajo največ denarja. Denar pa je (zlasti v kapitalizmu) dolg, kot vemo. Kdor dolguje, je pred resno preizkušnjo, saj ni nujno, da bo preživel, možno pa je, da bo preživel kot večni dolžnik. Upniki namreč niso zainteresirani, da dolg povrnemo, saj potem ne bi bili več upniki in ne bi imeli moči nad nami.

Dolgove je torej treba povečevati, ne zmanjševati, ali pa jih vsaj ohranjati na isti ravni, saj je treba plačevati tudi obresti. Če mi nekdo nekaj dolguje, nimam interesa, da mi dolg vrne, saj lahko živim od obresti, ki mi jih mora plačevati, zato sem mu pripravljen posoditi še več denarja, saj ta nastaja iz nič.

Denarja ni torej nikoli dovolj in ga je načeloma neskončno veliko (kolikor ga pač ustvarijo); ves čas se mora tudi obračati, da bi ga bilo še več. Ljudje, ki ga imajo malo, se bojijo, da ga bodo izgubili, ljudje, ki ga imajo veliko, ga hočejo imeti še več. Razmerja moči ostajajo nedotaknjena.

Zadeva je torej obrnjena, kot nam nenehno pridigajo. Govorijo nam, da zapravimo več, kot ustvarimo. V resnici je tako, da banke in druge finančne institucije, ki ustvarjajo denar iz niča, dobijo nazaj več, kot ustvarijo, saj zahtevajo obresti.

S tem je povezan še en stereotip, ki se nenehno valja okoli. Pravijo namreč, da je konkurenca dobra in da so monopoli slabi. Z lahkoto opazimo, kako leto za letom velike korporacije požirajo mala podjetja, kar je seveda povsem logično. Kakšna konkurenca neki! Če si majhen, če imaš malo denarja, ne moreš tekmovati z velikani. Kdo si je to sploh izmislil?

Živimo v svetu, v katerem je denar pomembnejši od ljudi in celo od življenja. Kako potem sploh živimo, kakšna so naša življenja?

Vsaj nezavedno vsi vemo, da hočemo od življenja veliko več, kot nam ponuja kapitalizem. O tem bržčas ni nobenega dvoma.

Govorim o svetu, v katerem se ljudje pogovarjajo, čutijo in izkazujejo sočutje, so solidarni drug do drugega, si pomagajo, se podpirajo in se imajo radi prav v svoji različnosti. To je tudi svet, v katerem ni pomembno, kako je kdo oblečen, kako dolga krila nosijo ženske, in ni pomembno, kdo jih je sešil. V takem svetu je pomembno, da vsakdo deli z drugimi ljudmi izkušnje lastne eksistence in darove, ki jih ima v neskončnem, to je v bogu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži