Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež Frančišek se je pred nekaj dnevi toplo zahvalil Alenki Bratušek za prijazen obisk ter dodal, da je zaščita verske svobode zelo pomembna za harmoničen razvoj slovenske družbe. Kaj bi ta izjava lahko pomenila?

Najprej bi lahko pomenila, da se slovenska družba ne more harmonično razvijati brez verske svobode. Toda papež ni rekel, da je verska svoboda nujna, rekel je le, da je zelo pomembna za razvoj harmonične družbe.

Verska svoboda pomeni, da lahko ljudje svobodno izražajo verska prepričanja in živijo tako, kot jim narekuje vera. Seveda bi lahko rekli, da to velja tudi za vsa druga področja človekovega življenja. Visok civilizacijski standard je, da lahko vsak človek svobodno živi, kot mu narekuje vest ali zavest ali kaj tretjega.

Ljudje smo kajpak različni in hočemo živeti na različne načine. Jih je mogoče spraviti v harmonijo?

Beseda harmonija je zelo preprosta. Zajema vse tisto, kar prispeva h skladnosti, ubranosti, vse tisto, kar sočasno tvori prijetno okolje, ozračje, prijazne prostore, odnose in podobno. Sedaj pa se ozrimo okoli sebe in poglejmo, koliko ubranosti, prijetnosti in skladnosti je v slovenski družbi in kakšen je prispevek verske svobode k njej.

Prvi pogled in zdravi razum nam takoj povesta, da je slovenska družba globoko razklana, ne pa ubrana, prijetna, skladna in harmonična. Celo državne praznike, eden je pred durmi, praznujemo ločeno, na različnih krajih in ob različnih dnevih, z različnimi simboli. Ali je religija, na primer katoliška, ki je najbolj navzoča v teh krajih, prispevala k taki razklanosti? Je. Prispeva še danes? Vsekakor. Kako?

Christopher Hitchens je v nekem predavanju, v katerem je spregovoril, kako religija zastruplja vse, poudaril, da je religija od nekdaj vezana zlasti na nevednost ljudi, ki je bila še do pred kratkim velikanska: ljudje niso vedeli, kaj povzroča bolezni, niso imeli pojma o mikrobih, o tem, da Zemlja kroži okoli Sonca kot planet, o zgradbi atoma, človeškega telesa, o DNK, o evoluciji in podobno.

Zaradi nevednosti niso vedeli, da vesolje ni bilo narejeno za ljudi, kar pomeni, da mu je čisto vseeno, ali so tukaj ali pa jih ni.

Morda si želimo, da je tam zgoraj božanska avtoriteta, ki ji je mar za nas, da bi se bolje počutili, toda tovrstne prazne želje so začetek zastrupljanja vsega, kajti doslej še nihče ni dokazal obstoja take avtoritete. Pa tudi če bi obstajal, to ne bi ničesar spremenilo.

Religija torej ne prispeva k vednosti in razumevanju sveta, v katerem živimo, ampak ga ovira; od nekdaj ga je, saj je dogmatična.

Prav tako ne prispeva k razvoju vrednot, morale oziroma etike. Ljudje se namreč ne pobijamo med seboj, ker se bojimo božje kazni, in se ne vedemo moralno oziroma etično, ker računamo na nagrado. Eno in drugo vedenje je Kant že pred dvema stoletjema razglasil za nemoralno in patološko, zato bi ju morali zavračati. In raziskovalci so že davno tega dokazali, da se tudi živali, ki verjetno nimajo nobene ideje ali zamisli o bogu, vsaj sem in tja vedejo prijazno druga do druge in konstruktivno.

Ničesar mi namreč ni treba vedeti o Mojzesu in gori Sinaj in srečanju z bogom in desetih božjih zapovedih, da bi vedel in imel vsaj intuitivni občutek, kaj je prav in kaj ni, kako naj se vedem do drugih ljudi, da jih ne bom prizadel in da ne bom povzročal trpljenja.

Velja celo nasprotno. Lahko berem Pavlove besede in razmišljam o njih. Na primer: Tisti, ki jim ni bilo oznanjeno o njem, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli. (Rim 15,21) Ljudje so od nekdaj pazili drug na drugega, si pomagali, bili solidarni in se celo žrtvovali za dobro skupnosti, zato so vedeli in razumeli.

Ključni izraz, o katerem papež Frančišek in Alenka Bratušek seveda nista rekla nobene, ni harmonija, temveč je strah pred svobodo. In svoboda je najprej svoboda razmišljanja, ne veroizpovedi. Svoboda razmišljanja pomeni obrambo pred vsako obliko suženjstva oziroma hlapčevanja. Človek, ki svobodno razmišlja, se namreč ne podreja nikomur in nima nikakršne potrebe, da bi ubogal druge ljudi in jih prosil, naj mu pripovedujejo, kako naj se vede in kako se ne sme vesti. Pove si namreč sam – prav zaradi razmišljanja.

Ključna beseda je torej strah. Stoletja so otrokom in odraslim ljudem vcepljali strah pred hudičem in peklom. Sedaj celo dostojanstveniki priznavajo, da tak kraj ne obstaja in da je povsem izmišljen, saj so z njim oblastniki držali nevedne ljudi v šahu. Kakšna škoda na dušah otrok je bila narejena, ker so se bali pekla, ki so jim ga slikali duhovniki in drugi dostojanstveniki!

RKC je polna hinavcev, prevarantov in manipulatorjev, oblastnikov in povzpetnikov, pedofilov in pokvarjenih ljudi. Res pa je, da vse to še ne dokazuje, da boga ni.

Ločiti moramo torej pokvarjeno cerkev od same ideje oziroma zamisli o bogu. Ni torej pomembno, kakšen človek je papež Frančišek, saj je zares pomembno šele vprašanje, ali bog obstaja. In nikjer ne piše, da lahko na vprašanje odgovarjajo samo teologi in dostojanstveniki; na vprašanje lahko odgovarja vsakdo, ki zna misliti.

Recimo, da obstaja bog, ki je ustvaril vesolje, je povsod, vse vidi in vse ve. Kaj to spremeni na tem svetu? Bo postal boljši? Pravkar je postalo jasno, da ljudje niso nujno boljši, ker trdijo, da verujejo v boga. Torej ni nujno, da bi postal svet boljši, če bi dokazali obstoj boga. Lahko bi bilo celo nasprotno. Samo predstavljajte si, kako se počutite, ker veste, da tam zgoraj nekdo vse ve o vas, vsi vidi, tudi vašo najglobljo intimo, in odloča o tem, kako boste živeli.

Ljudje pač nismo popolni in verjetno nikoli ne bomo, zato tudi svet ne bo nikoli harmoničen, ampak bo ujet v načelo negotovosti in nedoločljivosti. In morda se prava zgodba o bogu začne šele na tem kraju.

Preveč lahko je verjeti v obstoj nekoga, ki vse ve, vse vidi in ureja naša življenja. Čisto nekaj drugega je, če se potrudimo in razmišljamo. To je težja pot, vendar je tudi bolj produktivna in obetavna. Morda res obstaja bog kot neskončnost, toda niti to še ne jamči za harmonijo naših življenj.

In zakaj naj bi sploh kaj jamčilo zanjo? Življenje je skrivnost, je spraševanje o skrivnosti, je nomadsko iskanje novih odgovorov in novih vprašanj, je pripovedovanje zgodb, kot bi nemara pripomnil Deleuze.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži