Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Imeti vajeti v svojih rokah pomeni imeti nekoga popolnoma v oblasti, pomeni pa tudi, da je tisti, ki ga imaš na vajetih, lahko zelo močan (konj na primer). Kdor ima vajeti v rokah, jih zato zlepa ne bo prepustil drugemu človeku, obenem pa se bo ves čas bal, da ga bo tisti, ki ga ima v oblasti, stresel s sebe in postal svoboden.

Turški premier Erdogan je končno pokazal mišice in rekel, da so vajeti v njegovih rokah ter da ima upornikov in protestnikov preprosto dovolj, kar je lahko paradigmatska izjava za vse oblastnike, ki se bodo upirali bojem tovarišev in tovarišic zoper kapitalizem, ki pred našimi očmi uničuje civilizacijo. Nanje je zato poslal močne policijske sile, ki so kajpak ubogljivo opravile svoje delo. Sindikalisti so se odzvali z napovedjo splošne stavke v državi. Je to uvod v spopade širših razsežnosti? Kaj pa družbena harmonija, h kateri naj bi prispevala verska svoboda, kot pravi papež Frančišek?

O nikakršni harmoniji ne moremo govoriti. Govorimo lahko le o sporih, konfliktih, protislovjih, pa tudi o delitvah na leve in desne. Ljudje so se v Carigradu upravičeno uprli moči kapitala, vse drugo je zgolj sofistika.

Obrat v razumevanju kapitalizma, ki je v tem primeru nujno potreben, je precej preprost, ima pa daljnosežne posledice. Ljudje namreč spontano verjamejo, da je kapitalizem harmoničen, ustvarjalen, produktiven in kreativen sistem proizvajanja in distribuiranja dobrin, ki jih lahko kupijo in za katere verjamejo, da zadovoljujejo njihove želje oziroma potrebe. Resnica je precej drugačna, zlasti pa ni harmonična.

Zares produktivni in kreativni so ljudje, ne sistem, kakršen je kapitalizem. In ljudje niso kreativni zgolj na delovnih mestih (tam pogosto ravno niso, ker je njihovo delo dolgočasno, ponavljajoče se in nezanimivo), kreativni so predvsem doma in povsod tam, kjer se družijo drug z drugim. Torej bi lahko pričakovali, da bodo bolj hvalili drug drugega in to, kar imajo med seboj, ne pa kapitalizma.

Poudarek je pomemben, kajti v kapitalizmu naj bi vsak človek skrbel predvsem zase in za lastne dobičke, medtem ko je kreativnost možna le v skupnosti, v občestvu, skupaj z drugimi ljudmi torej. A zakaj je videti, da ljudje bolj skrbijo zase kot pa za občestva in drug za drugega?

Kapitalizem sicer ni parazit, pravi Alex Callinicos, je pa množica odnosov med lastniki kapitala in delavci, ki so izkoriščevalski. V posebnem smislu zato vendarle je parazit, saj spretno izkorišča substanco ljudi delavcev, njihovo voljo do življenja, samo življenje, kot to delajo zajedavci. Kapitalizem se zajeda v telesa in duše ljudi, jih izčrpava in počasi uničuje, zato tudi nenehno terja od delavcev, da skrbijo za svoja telesa in za svoje duše, da se sproti obnavljajo in izbirajo med dobrinami, ki se množično valijo na svobodne trge. Vse, kar je dobro, hoče imeti zase, zato pripadniki kapitalističnih elit živijo, kot bi bili v nebesih: na voljo imajo čisto vse, kar bi sploh lahko hoteli.

Delavci bi se lahko odločili, da ne bodo več proizvajali vrednosti oziroma presežne vrednosti, saj jo tako ali tako poberejo kapitalisti. Zakaj se potem ne odločijo za to?

Kapitalizem je zaradi odnosov med kapitalisti in delavci izjemno dinamičen, hiter, elastičen, prilagodljiv, zato delavci odkrivajo nove in nove priložnosti za razvoj, napredek, spremembe, med katerimi nenehno izbirajo in verjamejo, da vse skupaj nekam vodi. V takem gibanju je nekaj začaranega, kajti delavci se spreminjajo in razvijajo tako, da se prilagajajo zahtevam trgov, ki so zavezane zahtevam po proizvajanju za dobičke – vse skupaj torej ne vodi nikamor.

V takem svetu ne more priti do radikalne spremembe. Do nje lahko pride le tako, da tisti posamezniki, ki razumejo delovanje kapitalističnega stroja in razumejo, kaj se mora nujno dogajati, da sploh deluje, organizirajo vse druge ljudi in jih vodijo. Multituda se namreč ne more voditi sama, zato ne bi smeli preveč staviti nanjo, čeprav je privlačno in prijetno biti del množice, ki protestira, se upira na trgih in drugje, zraven pa se še zabava.

Že pred desetletji se je namreč zgodilo to, o čemer govori tudi Terry Eagleton. Kapitalizem se je organsko povezal s kulturo celo v njenih najbolj radikalnih razsežnostih, zato sta postala neločljiva. Ljudem se zato danes kapitalizem najprej prikazuje kot množica spektaklov, prijaznih estetskih družbenih in kulturnih praks življenja.

A zgodba o kapitalizmu s tem še ni zaključena. Tudi univerze so se že pred časom predale in postale del kapitalističnega stroja, ki terja vedno sveže koristno, instrumentalno in uporabno znanje, s katerim dopolnjuje in podpira omenjene prakse, ki jih je iz dneva v dan več. To preprosto pomeni, kot poudarja Eagleton, da celo univerze danes niso središča kritične družbene misli, kot so bile nekoč. Kje potemtakem sploh nastaja kritična misel, če upravičeno upamo, da sploh nastaja?

Zdi se, da je položaj povsem nemogoč, kajti kultura je postala del problema, kot pravi Eagleton, in ne rešitve, zato je kritična misel možna le še na družbenem robu oziroma na dnu. Vedno znova se kajpak zastavlja tudi vprašanje, zakaj bi bila sploh potrebna, saj ni koristna.

Vsakdanje zahteve, s katerimi se srečujejo ljudje, se le-tem namreč prikazujejo kot kulturne zahteve, kot zahteve po slogu oblačenja, prehranjevanja ali skrbi za svoje telo. Ljudje jih prepoznavajo kot inteligentne in celo znanstveno utemeljene racionalne zahteve po izobraževanju, usposabljanju in osebnostnem razvijanju. V njih ne prepoznajo ničesar spornega ali vprašljivega.

Nobene potrebe po kritični misli ni, saj imamo strokovnjake, ki nam povedo, kaj obleči, kako se najesti in kaj početi s svojo osebnostjo, kako se obnašati in kako dolga krila sme imeti ta ali ona ženska.

Prav na tej točki moramo ustrezno razumeti Erdoganovo izjavo, da ima vse vajeti v svojih rokah, da ima upornikov dovolj, da ga je minilo potrpljenje in da ne bo dovolil, da bi manjšina prevladala nad večino. Minister sicer ne razume Marxa in sodobnega kapitalizma, toda intuitivno ve, da revolucija pomeni natanko prevlado manjšine nad večino, kajti ta bo vedno tiha in molčeča, prilagojena in brezvoljna, potopljena v brezmejno morje drobnih dnevnih in nočnih užitkov, kot bi rekel Marx, za katere danes vse bolj skrbijo strokovnjaki, šolani na brezzobih univerzah in drugih enako brezzobih izobraževalnih institucijah.

Erdoganova gesta je nedemokratična, z njo zapira prostor in ga dokončno predaja v roke kapitalistov. V glavnem pa že živimo v takih prostorih, v katerih zlasti ni dialogov, ampak ima vsak človek svoje mnenje in pravico, da ga pove, medtem ko izbira med najnovejšimi dobrinami.

V zaprtih prostorih, v katerih egoistični ljudje potrošniki skrbijo zase, imajo mnenja in ubogajo logiko kapitala, ni bodočnosti in upanja. To so prostori, v katerih se ljudje ne pogovarjajo, zato so besede nemočne, oblastniki pa se tega dobro zavedajo. Vedo namreč, da se ljudje zadovoljujejo s pripovedovanjem svojih mnenj, potem pa pustijo oblastnike na miru, da še naprej vladajo, medtem ko so sami vse bolj podrejeni zahtevam, da nenehno izbirajo dobrine in ustvarjajo vtis, da so zadovoljni in celo srečni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži