Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik


Nekateri slovenski politiki skušajo z menedžerji, bankirji in lastniki kapitala, prišteti pa jim moramo še bojevnike zoper družinski zakonik, preveč oblikovati občestva. Prav zato je pomembno, da jim ponudimo v razmislek, kar sledi.

Čisto na začetku bi namreč lahko parafraziral nemškega filozofa Fichteja, ki je bil prepričan, da je svet možen le kot učinek človekove imaginacije, to pa obenem nujno pomeni, da je vsak ustvarjeni svet odprt za imaginacijo, kreativnost in nove svetove; torej ne obstaja enkrat za vselej določeni naravni svet.
Trditev je bila za tiste čase seveda šokantna, toda bržčas je taka še danes. Šokantna je namreč le za tiste ljudi, ki ne razumejo narave kreativnih praks; in imaginacija ni v nobeni resni zvezi s prenapihnjeno domišljijo, kot bi se lahko potolažil zdravi razum.
Danes vemo, da je imel Fichte prav. In prav zato je problematično, ko skušajo politiki in drugi preveč oblikovati občestva, češ da niso dovolj naravna ali kaj podobnega. Kreativnost je namreč čisto nekaj drugega kot prizadevanja, da bi nekaj oblikovali preveč, da bi bilo čim bolj naravno.
Kreativnost je proces, je sama kreativnost. Zakaj je to pomembno? Pomembno je, ker je svet učinek kreacije, obenem pa je kreativnost; človek, zmožen za imaginacijo, je sposoben to tudi razumeti. Človek, ki živi v svetu kot kreativnosti, ga lahko spoznava in razume, to pa pomeni, da je del kreativnosti. Še več: ko človek kot del kreativnosti spoznava svet kot kreativnost, postaja spoznavanje kreacija oziroma sama kreativnost, s pomočjo katere svet preoblikuje sebe in se razume. Na svet torej vplivamo z razumevanjem sveta, ne pa z zatrjevanjem, da vemo, kakšen bi moral biti.
Svet kot učinek imaginacije ne more biti statičen in nespremenljiv; taki so zgolj začasni simulirani svetovi.
Povezave med umetnostjo, psihoanalizo in bogom so zato pomembnejše in trdnejše, kot verjamejo politiki in drugi, ki se zanašajo bodisi na zdravi razum bodisi na ideološke prakse, ki jih zastopajo. Pojdimo po vrsti.
Analitik posluša pacienta onkraj njega. Sega onkraj, k neskončnosti. Umetnik ustvarja onkraj vsakdanjih klišejev in šablon; sega onkraj k neskončnosti. Bog je neskončnost.
S čim konkretno se ukvarja umetnost? Kaj lahko danes ponudi ljudem ter kakšna je razlika med njeno morebitno ponudbo in tem, kar ljudem ponujajo politiki, piarovci, zastopniki religij, bojevniki zoper družinski zakonik in kapitalisti? V čem je sorodna analizi?
Na začetku je, tako kot vedno, vprašanje: Kaj je danes pomembno, če se vprašamo, v kaj lahko verjamemo? Ne govorim o religiji in veri, govorim o tem, kar lahko ljudje verjamejo.
Ko govorimo o tem, kar lahko ljudje verjamejo, govorimo tudi o zaupanju. Lahko na primer zaupam drugemu človeku, lahko zaupam celo vsem drugim ljudem.
Drugi človek seveda lahko izrabi moje zaupanje, lahko ga celo izda in potepta.
Lahko pa zaupam tudi drugemu človeku kot drugemu, kot poudarja Nancy. Kaj pomeni zaupati drugemu človeku kot drugemu? Primer ponuja film Zadnja Kristusova skušnjava. V nekem trenutku se srečata Jezus Kristus in Juda. Prvi reče drugemu, naj mu zaupa in naj ga spremlja, naj gre za njim, z njim. Juda mu odgovori, da je pripravljen iti z njim, da mu je pripravljen zaupati, nato pa doda, da bo hodil z njim le toliko časa, dokler bo imel občutek, da je JK še na pravi poti. Če bo skrenil z nje, ga bo nemudoma ubil. Tako mu reče in se pri tem niti najmanj ne razburja.
Juda seveda ne more vedeti, ali bo JK skrenil s svoje poti, saj ne ve, kakšna je njegova pot. Kako je potem mogoče, da bo vedel, kdaj bo skrenil z nje? Od kod mu vednost?
Najprej moramo poudariti, da je pot, po kateri bo krenil Juda, taka, da ta ne more z gotovostjo vedeti, kaj se bo zgodilo na njej. Zaupa Jezusu in obenem ve, da zaupanje ravno ne pomeni absolutne gotovosti ali popolne varnosti. Juda torej ve, da se na poti lahko zgodi tudi kaj takega, kar mu ne bo zagotavljalo nobene varnosti.
A kaj sploh pomeni varnost? Kaj hoče človek, ko reče, da bi rad živel varno (in celo harmonično naravno) življenje?
Ko verjamem, pravi Nancy, moram vedeti še nekaj. Vedeti moram, da nisem izvir verjetja, da to ne prihaja iz moje notranjosti in da sploh ni v nobeni resni zvezi s psihologijo moje osebnosti. Verjetje mi je namreč dano.
Od kod torej verjetje? Naravnost od boga. Samo bog je lahko izvir verjetja. Ko človek verjame, na primer v drugega človeka, tako kot na primer verjame psihoanalitik, sega onkraj sebe in onkraj drugega k bogu. Paradoksno je taka drža mnogo bolj varna kot vsakdanja zaskrbljenost, da se nam bo zgodilo kaj hudega in da nas bodo drugačni ljudje ogrozili.
Natanko sem se umešča tudi umetnost, dodaja Nancy. Umetnost je zato človekov podvig in nima ničesar skupnega z zrcaljenjem družbenih odnosov ali stanj duha; še manj je povezana z umetnikovo zmožnostjo za izražanje sebe in svojih naravnih potencialov.
Umetnost se dviguje onkraj tega, kar domnevno obstaja, zato ne pomeni umetnikovega vračanja k naravi. Umetniško delo se namreč naslavlja na drugega človeka v njegovi drugosti; pravzaprav se naslavlja na samo drugost, kot pravimo. Tako naslavljanje nujno odpira človeka – lastni drugosti.
Analitik in umetnik sta sorodna v tem, da se ne odpirata naravi, temveč se odpirata neskončnemu; dokler se odpirata, sta tudi na pravi poti. Juda ne ve, kakšna je prava pot, zato pa jo čuti. Dokler je odprtost, je pot prava in vztraja tudi občutek odprtosti; ko izgine občutek, človek ni odprt, in pot ni več prava.
Juda bo torej vedel, kdaj je JK na pravi poti, če bo sam odprt, če bo sam na pravi poti. Če bo na pravi poti in bo JK ob njem, bo preprosto čutil in vedel, da sta oba na pravi poti ali pa eden od obeh ni več na njej. Torej ni nujno, da bo Juda ves čas na pravi poti, bo pa zagotovo čutil, kdaj je in kdaj ni.
Kaj pa običajno delajo navadni politiki in branilci ideoloških praks?
Najprej lahko rečemo, da tudi oni hočejo oblikovati občestva. Oblikovati jih hočejo, ker imajo željo in so na oblasti ali pa bi jo radi dobili. A kako hočejo oblikovati občestva, ki jim sicer pripadajo?
Nancy pravi, da so politiki in drugi bojevniki vselej v resni nevarnosti, da oblikujejo občestva preveč. Preveč hočejo zato, ker so neposredno povezani z oblastjo, ta pa nikoli ni odprta do česa drugega od sebe. Ko so politiki zaprti, to pa ljudje čutijo na svoji koži (če so odprti, drugače ne), hočejo oblikovati občestva preveč.
A tega ne delajo le politiki, kot rečeno. Enako se vedejo tudi navadni smrtniki. Na primer tisti, ki so proti družinskemu zakoniku, ki daje enake pravice vsem oblikam družine. Ko trdijo, da geji in lezbijke kot drugačni ljudje ne bi smeli imeti enakih pravic kot druge družinske skupnosti, hočejo oblikovati občestvo na način, ki sega onkraj dovoljenega. Pravimo, da ga hočejo oblikovati preveč.
Zakaj hočejo ljudje preveč oblikovati občestva? Ker imajo zakrknjena srca, ker niso odprti, taki pa niso zato, ker jih je strah drugačnosti in drugosti, same resnice življenja, ki je odprtost.
Take poskuse moramo zavrniti, saj niso dobri in prispevajo k zlu. Če jih ne bomo zavrnili, bodo nekateri ljudje preveč oblikovali občestvo, ki mu pripadamo, to pa bo pomenilo nova izključevanja ljudi. Resnično, kdor hoče preveč oblikovati občestva, nujno izključuje ljudi, čeprav nima take pravice. Morda ima moč, a to je vselej treba blokirati, da je ne bi bilo preveč. Ko je moči preveč, je namreč tudi zla vse več.


O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži