Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Maša za domovino je kajpak potekala drugje kot osrednja državna proslava; JJ in Borut se zato nista mogla srečati. Zakaj nismo presenečeni? Presenečeni nismo zato, ker so Slovenci že dolgo razdeljeni. Vsakdo ima srce drugje. Prav zaradi njega se še dolgo ne bo nič spremenilo; cilj, proti kateremu nas nosi, je jasno začrtan, pomeni pa razkol.

Tudi globalno je smer razvoja kapitalističnega sveta že nekaj časa zelo očitna: organsko življenje s spektakli, brezmejno potrošništvo, naddoločeno s simboliko srca in z avtoritarno demokracijo kitajskega tipa. Protesti v Turčiji in Braziliji niso nikakršna izjema; vsega tega bo v prihodnosti še veliko več.

Prireditev ob praznovanju dneva državnosti v Sloveniji sta močno zaznamovala simbol srca in sintagma srce je kompas. A to je v resnici še veliko slabše od simbolov, kakršna sta rdeča zvezda in križ. Zakaj?

Najprej zato, ker kompas sploh ni simbol in srce ne more biti kompas. To je namreč naprava, ki se ravna po magnetnem polju Zemlje, kar pomeni, da kaže eno samo in isto smer, dokler se polje ne spremeni. Ne kaže prave smeri, saj jo mora človek z njegovo pomočjo šele določiti; potrebna je določena spretnost, da določimo pravo smer, če se na primer ne želimo izgubiti na brezpotju; prava smer je pač tista, ki jo takrat potrebujemo.

In v družbenem polju je nemogoče nasploh določiti pravo smer, saj se družbeno življenje ljudi ne ravna po matematiki, magnetnem polju Zemlje ali zvezdi severnici. Obstajajo različne smeri, a nobena ni prava ali celo najboljša za vse primere in vse čase.

V primeru, ko razumemo kompas kot metaforo in rečemo, da smo zajadrali v kapitalizem brez kompasa, kar se je v resnici zgodilo pred več kot dvajsetimi leti, je s simboliko še slabše, kajti Marx je že pred več kot stoletjem pokazal, kako se orientirati v kapitalizmu in kaj morajo delavci narediti, da ne bodo več izkoriščani: združiti se morajo in prešiti družbeno polje z novimi zamislimi o skupnem, komunističnem življenju.

Srca torej v tem konkretnem primeru ne potrebujemo, saj zadošča Marx, ki je že pokazal, katera smer je prava, a se ji vztrajno izogibamo najmanj dvajset let, ker bi raje izbrali lažjo, pa čeprav ta vodi še globlje v pekel.

Ves ta čas se nam je namreč zdelo, da je prava pot kapitalizem s prijaznim obrazom; to je tako, kot bi želeli narisati kvadratni trikotnik.

Ljudje bi radi šli po lahko poti, zato Marxa v glavnem ne berejo, prisegajo pa na srce in se udeležujejo maš. To je slab nadomestek za revolucionarno misel, zato tonemo vse globlje, BDP pada in bo še padal, vse velike ideje in zamisli o reševanju krize pa so se že skrčile na eno samo: banke bodo zagnale gospodarstvo. Neverjetno!

Zdi se, da je vlada našla pravo smer, a ta je v resnici povsem zgrešena in utopična, saj gospodarstva ne morejo reševati banke – nikoli ga niso in nikoli ga ne bodo, saj banke preprosto ne rešujejo kapitalizma. Morda oblastniki prav zato ponujajo simboliko srca, ker drugega kratko malo ne premorejo, saj hočejo biti še naprej na oblasti.

Smeri družbenega življenja je vselej več, a obenem ni res, da so vse enako dobre in produktivne. V odprti družbi (open society), kot bi morda pripomnil Popper, je nujno tako. Samo v zaprti, totalitarni družbi je smer prava in je ena sama za vse večne čase. V Severni Koreji to dobro vedo, zato njeni državljani trdijo, da srčno ljubijo svojega voditelja celo po njegovi smrti.

Odprto družbeno polje je nekoliko nenavadno. V njem se lahko pod določenimi pogoji oblikuje tudi prava smer. Prava je pravzaprav tista, za katero ljudje v izbranem trenutku naivno verjamejo, da je prava; tudi srce je lahko prispodoba za pravo smer – lahko je kajpak tudi prispodoba za povsem zgrešeno.

Joseph Goebbels je nekoč kot minister za propagando nenehno poudarjal, da se morajo oblastniki obračati na navadne smrtnike s preprostim jezikom in se obenem zavleči v njihova srca, če hočejo dobiti njihovo naklonjenost. In so jo dobili. Posledice so kajpak znane.

Njegova je na primer tale izjava: intelektualna dejavnost je nevarna za izgrajevanje značaja. Goebbels je natanko vedel, zakaj je to rekel in kaj pomeni. Za oblikovanje značaja potrebujemo predvsem srce.

Prav v tem času na primer številni ljudje v Sloveniji naivno verjamejo, da je prava smer svobodno tržno gospodarstvo, čeprav to sploh ne obstaja, oziroma obstaja tako, kot obstajajo pravljični junaki – na primer Janko in Metka. Gospodarstvo je sicer tržno, ni pa svobodno; gospodarstvo z idejo svobode pravzaprav sploh nima nobene resne zveze. Slovenci in Slovenke to dobro vedo, saj tržno svobodo doživljajo na svoji koži in jim je prav zato vsak dan slabše, a jo kljub vsemu molče prenašajo. Pomemben del njihovega značaja je, da trpijo in molče prenašajo kapitalistično blaznost, obenem pa prisegajo na srce in upajo, da jim bo nekdo pokazal pravo smer, v katero naj krenejo.

Nekateri ljudje torej trmasto verjamejo v svobodno tržno gospodarstvo, v idejo pa skušajo prepričati še navadne smrtnike. Večina je tiho in vdano sledi tem, ki verjamejo. Srce ima pri tem zelo pomembno vlogo, morda pa ima celo glavno.

Kljub temu se bije boj za prave simbole in prave smeri, saj nekateri ohranjamo trezno glavo. In v prihodnosti bo boj vse bolj srdit; primera sta prav te dni Turčija in Brazilija, v kateri ni problema zapraviti milijard za nepotrebni fuzbal in prazne spektakle, problem pa so zdravniki, bolnišnice, šole in drugo, kar ljudje nujno potrebujejo za preživetje.

Srce je sicer simbol, toda nikakor ni jasno, zakaj mora biti na taki prireditvi, kot je proslava ob dnevu državnosti. Morda so režiserji prireditve hoteli opozoriti na pomen čustev, sočutja ali solidarnosti, ki jih po navadi povezujemo s srcem, češ da je to prava smer, toda država v tem trenutku mnogo bolj kot srce in maše potrebuje razum, kritično misel in logično presojanje. Ljudje namreč vse bolj trpijo, medtem ko čakajo na zagon gospodarstva; ta je vedno bolj videti kot čudežni dogodek, ki se bo zdaj zdaj zgodil, zanj pa bodo poskrbele banke (sic!).

Resnično. Družbeno življenje v Sloveniji je vsak dan bolj naddoločeno z logiko srca, z zaklinjanjem in vraževerjem oziroma s čaranjem in plesom dežja, začinjeno pa je tudi z nenehnimi obljubami politikov in strokovnjakov, da se bo prikazala luč na koncu tunela; če je ne bo letos, bo pa drugo leto ali nekoč kasneje.

Krvaveče Jezusovo srce je na primer simbol trpljenja ljudi delavcev, ki bi ga lahko država zmanjšala, če bi le hotela, vendar njeni zastopniki bolj kakor v srce verjamejo v svobodno tržno gospodarstvo.

S srcem je torej križ. Ti, ki verjamejo vanj, pogosto nepotrebno in nesmiselno trpijo, oni, ki bi lahko trpljenje zmanjšali, če bi le hoteli, so do simbola bolj ali manj brezbrižni, saj prisegajo na svobodni kapitalizem, kar je seveda leseno železo, od tega pa imajo tudi otipljive koristi – zase, seveda. Za simbol proslave od dnevu državnosti cinično izberejo srce, da bi se morda približali ljudem, toda to je nevarno igračkanje. Ljudje so v krizah hitro pripravljeni slediti tem, ki so se zavlekli v njihova srca in jih nagovorili s preprostimi besedami, toda voditelji so navadno zgolj povzpetniki, ne pa uporniki, kakršna sta bila Gandi in JK.

S simboli si torej ne bomo pomagali, tudi če bi vanje verjeli, kajti kapitalizma ne premaguješ s srcem, temveč ga najprej načneš s kritično družbeno mislijo in pogumnim delovanjem, potem pa tudi s srčnostjo, kar pomeni, da mora srce slediti ideji, ne pa obratno. Pomagala bo torej le kritična misel, natančno izrečena beseda, artikulirana zavest o pravi naravi kapitalizma. Ta je še vedno najmočnejše orožje v boju za pravičnost, solidarnost in dobro življenje, a je večina ljudi ne upa uporabiti, ker je preveč prestrašena.

Simptomatično je, da v tej deželi ne primanjkuje simbolov, maš za domovino in sintagem, temveč primanjkuje besed oziroma idej, zamisli. Nekateri sicer nenehno govorijo, a ničesar ne povedo; pravzaprav veliko govorijo prav zato, da ne bi ničesar povedali, da bi se izognili travmatičnemu jedru svojih življenj.

Kaj je travmatično jedro življenja v Sloveniji?

Travmatično jedro je trpko spoznanje, da smo imeli vse, kar smo potrebovali, a smo tudi skoraj vse izgubili, oziroma so nam ukradli. Kaj bomo torej storili, zdaj ko nam ponujajo še mašo za domovino, srce in kompas?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži