Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dogodki v Braziliji, Grčiji, Turčiji, Siriji, včerajšnji vojaški poseg v Egiptu, če naštejem le nekatere, nikakor niso naključni. So le uvod.

V izvrstnem in nekoliko preroškem filmu z naslovom Elizejske poljane (Elysium, 2013) zelo nazorno vidimo, katere so osnovne koordinate vsakdanjega življenja različnih ljudi v kapitalizmu, ki jih tudi zlahka oziroma skoraj mimogrede prepoznamo. Koordinate so: brezmejno izkoriščanje ljudi kot delovne sile, nezlomljive in nepremagljive hierarhije, delitev ljudi na 99 % raje in 1 % pripadnikov elit. Tak kapitalizem kajpak ne more preživeti, saj porabi preveč energije in je preveč nepravičen, zato se v filmu zgodi, kar se mora, kajti delavci in drugi pripadniki 99 % ne morejo neskončno dolgo prenašati delitve in lastnega trpljenja, tudi če se trudijo, saj je taka njihova narava.

Tako je v filmu, morda pa nas čaka enaka usoda tudi v empiričnem vsakdanjem življenju, v katerem v glavnem še prenašamo trpljenje in zategujemo pasove ter ubogamo lastne gospodarje, ki se nam zdijo še kar prijazni. Immanuel Wallerstein je na primer na junijskem Left Forum v New Yorku (7.-9. junij 2013) poudaril, da kapitalizem preprosto ne more preživeti, kar pomeni, da nas čaka še več strukturnih kriz, čaka pa nas tudi kaos, zato bo gospostva, kakršnega poznamo in celo ljubimo bolj kakor sebe, prej ali slej konec. Zakaj?

Vse to nas čaka zlasti zato, ker obstajajo zakonitosti sveta, ki jih ne preučuje le humanistika ali družboslovje, temveč jih preučuje tudi znanost, zlasti pa jih preučuje matematika; ko govorim o naravi ljudi, mislim nanje. Zakonitosti sveta so zakonitosti nelinearnih, odprtih, kaotičnih sistemov.

Kaos pa pomeni tudi dramatične, nenadne in velikanske spremembe, ki jih človeška bitja ne morejo niti predvideti niti obvladovati, saj so preprosto nepredvidljive in preobsežne. Take spremembe nastanejo, ko se sistemi zlomijo, ko njihova notranja dinamika doseže točko brez vrnitve; če jih ljudje k temu silijo, jo seveda dosežejo še hitreje, kot bi jo sicer.

Posledice poznamo. Vzpostavi se nova dinamika, nov način delovanja, kar pomeni, da sistem ne izgine, le na povsem nov način začne delovati. Mislim na podnebje, pa tudi na družbene sisteme; ne eno ne drugo ne bo izginilo, le zelo drugačno bo.

V tem je bistvena razlika med kaosom in naivno človekovo predstavo, da bo svet vselej tak, kakršen že je, in da se bo premočrtno razvijal naprej, kar pomeni še več istega, dokler ne bo dosegel svetlih ciljev, ki so trenutno še bolj ali manj oddaljeni.

Kapitalizem se bo torej dramatično spremenil, ker se preprosto mora; sedaj je pravi čas, da mu delavci pri tem pomagajo. Naivno je misliti, da bodo svet spremenili delavci – spremenil se bo kar sam.

Toda nevarnost preti nanj tudi z druge strani. Wallerstein namreč poudarja, da imajo danes kapitalizma vrh glave celo sami kapitalisti, ne zgolj delavci in pripadniki 99 %. Trditev je nekoliko nenavadna, pa vendar je tudi resnična. Zakaj imajo torej kapitalisti dovolj kapitalizma in zakaj bi ga radi čim prej zamenjali?

Dost' ga imajo zato, ker ne omogoča dovolj profitov; sicer omogoča profite, a ti so dosti premajhni. Vse zgodovinske možnosti so namreč že izčrpane: izkoriščanje revnih in nepismenih kmetov, ki pridejo v XVIII. stoletju v urbana naselja s trebuhom za kruhom; zastonj afriški sužnji, ki jih vozijo z ladjami čez ocean, da pomagajo graditi imperije; koloniziranje tretjega sveta in izkoriščanje naravnih bogastev oziroma energije tamkajšnjih držav; preseljevanje proizvodnje v drugi polovici XX. stoletja v iste dežele zaradi poceni delovne sile; neoliberalno napihovanje finančnih in drugih balonov. Stroj se je preprosto ustavil, profiti kratko malo ne morejo več rasti, svet je postal zasičen. Kapitalisti bi nujno radi nov sistem, ki bi jih spet omogočal, kar je seveda povsem logično in pričakovano.

To najprej pomeni: kaotični zlom, hierarhije, totalitarnost, zmanjševanje pravic ljudi, pripadnikov 99 %. Kapitalizem nujno potrebuje vse našteto. V tej luči zato postane še bolj groteskna sintagma kapitalizem s prijaznim obrazom. Ob tem se zaostri vprašanje, kako je mogoče, da ljudje verjamejo v tako nore iluzije. Na žalost seveda vemo, kako je to mogoče, saj nas je poučil Freud; prav zato ne moremo biti naivni.

In zgolj delavcem se gre zahvaliti, da živimo v kapitalizmu, ki je vsaj v najbolj razvitih nordijskih deželah za nekatere družbene skupine še kar znosen. Če bodo popustili, bodo prišli hierarhije, totalitarnost in zmanjševanje pravic z večjo hitrostjo kot cunami, medtem ko se kaotičnemu zlomu ni mogoče izogniti.

Leta 2050 bomo zato zagotovo živeli v povsem drugačnem svetu, ki bo radikalno boljši ali radikalno slabši od današnjega; tega trenutno ni mogoče ustaviti, zato se bo verjetno ustavil sam od sebe (kot kaotičen sistem številnih prav tako kaotičnih sistemov in podsistemov) ali pa ga bo ustavila mogočna naravna katastrofa. Kar bo sledilo, bo zelo drugačno, sprememba pa bo v največji meri odvisna od volje ljudi.

Če so torej delavci nujno zainteresirani za spremembo kapitalizma in njegovo odpravljanje, saj je tak interes v njihovi naravi, so že danes enako nujno v ostrem sporu z lastniki kapitala, ki bi sicer tudi zamenjali kapitalizem, vendar bi ga zamenjali za boljši sistem izkoriščanja delavcev, od česar imajo kajpak zelo otipljive koristi, teh pa bi imeli radi še veliko več. Spopad je preprosto neizogiben.

Položaj je vsekakor zelo nenavaden. Boj je neizogiben, enako neizogiben pa je tudi zlom kapitalizma. Tega politiki in njihovi strokovni svetovalci trenutno še na veliko rešujejo z gigantskimi količinami davkoplačevalskega denarja, ker pač verjamejo v iluzije, toda kmalu bo nujno odšel na smetišče zgodovine, saj je taka njegova usoda, ki je neizogibna, kot rečeno. Če ga rešujejo, tega morda ne vedo ali pa so na strani kapitalistov, ki bi radi še bolj učinkovit sistem izkoriščanja.

Malo verjetno je, da ne vedo, da vsak dinamičen sistem prej ali slej doseže točko zloma, saj so razumni, inteligentni in izobraženi, zato ostaja le domneva, da hočejo ustvariti nov sistem za kapitaliste. Ko govorijo o boljših časih, zato mislijo na pripadnike elit, za katere pa so boljši časi že tu. Torej smemo reči, da se sprenevedajo v najboljšem pomenu besede.

Sprenevedanje ni preveč logično in prefinjeno, zato ga zlahka razkrinkamo kot odvečno in nepotrebno, a od tega vendarle ni posebne koristi, ker se nenehno obnavlja. Toda kljub temu moramo vztrajati: od zategovanja pasu in leporečja ne moremo živeti, pa tudi nočemo, zato je skrajni čas za povsem nove ideje ter za povsem nova in nepredvidljiva dejanja.

Ne smemo si delati utvar. Kapitalizem ne želi demokracije, pravičnosti ali vrednot, kot so solidarnost, resnicoljubnost ali enakost, saj bi ga vse to naredilo preveč humanega. Nastal bo nov sistem družbenega življenja, a prav od delavcev je odvisno, ali bo v njem demokracija, ali bodo v njem naštete vrednote, ali pa bo vse skupaj na las podobno svetu, kot ga vidimo v filmu Elizejske poljane.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži