Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v svetu, ki se radikalno spreminja. Spreminja se tudi doživljanje ljudi in razumevanje tega, kar je najbolj intimno človeško. Zdi se, da ni nobene meje več, da realnost in ljudje v njej že v bližnji prihodnosti ne bodo to, kar so še danes.

Paradoks globalizacije je preprost: bolj ko se globalizacija širi, več je meja, zidov, ovir in manj je svobode. Kapital namreč varuje samega sebe pred domnevnimi nepridipravi, varuje interese, trge, vplivne cone, korporacije in tako naprej. Saj je logično: kapitalizem je vojna, je množica spopadov za profite, tržne deleže, kupce, investicije, izume. V vojni vselej skušaš narediti vse, da bi premagal tekmeca oziroma sovraga ter zaščitil samega sebe. Meje in utrdbe in varovane cone in interesna področja so zato nujni.

Več je tudi spopadov, vojaških posegov, nemirov, več ljudi je na ulicah, trgih in drugje, bolj jasna pa je zavest, da je kapitalizem nekaj, česar ne rešujemo, saj ga preprosto nočemo, ker ja tak, kot je opisan uvodoma. Spopad bo zato med temi, ki ga skušajo rešiti, in nami, ki ga preprosto nočemo. In nočemo ga zato, ker hoče biti povsod, tudi v zadnji možganski vijugi, špranji, luknjici in razpoki; nočemo ga, ker hoče naše eksistence spremeniti tako, kot rakaste celice spreminjajo zdrava tkiva v smrdeče, črne, ogabne gmote.

Zadeve postajajo iz dneva v dan bolj kompleksne in zanimive. Celotno človeštvo se je znašlo v položaju, v katerem preprosto ne more več ponavljati starih modrosti in praks, saj so postale povsem neučinkovite; kapitalizma ni več mogoče rešiti, mogoče ga je zgolj neskončno dolgo reševati.

In medtem ko eni rešujejo kapitalizem, živi večina iz dneva v dan slabše, čeprav znanost napreduje, tehnologije so vse bolj sofisticirane in vsi ljudje bi lahko živeli kakovostno, čeprav ne razkošno.

Sodobna znanost je že dokazala neverjetno kompleksnost človeških možganov, ki jih ne moremo več deliti ne desno in levo poloblo, posamezne režnje in enote, ki jim pripisujemo zmožnosti in lastnosti. Astrofiziki govorijo o vzporednih vesoljih, enajstih dimenzijah našega vesolja, o hologramih, temni snovi in temni energiji, o kateri nimajo pojma, singularnosti, ki je tudi ne razumejo, neskončnosti in brezmejnosti samega vesolja. Vnovič se zato postavljajo vprašanja o naravi boga, večnosti, samega prostora in časa, življenju po smrti. Lahko bi celo rekli, da so to zlati časi filozofije in misli nasploh.

Do podobnega sklepa pridemo, če razmišljamo o naravi globalizacije. Navadni ljudje naj bi na primer verjeli, da pomeni podiranje meja in širjenje kapitalističnih svobodnih trgov tudi svobodno pretakanje kapitala, ljudi in storitev. V resnici je globalizacija ravno nasproten proces, saj je usmerjena zoper ljudi in je v prid Kapitala.

Sklep je namreč preprost. Globalizacija je mogoča le pod enim pogojem: nihče ne sme ovirati kapitala, ki išče nove priložnosti zase. Sočasno je treba nenehno odstranjevati ovire ter ovirati in omejevati delavce, da ne bi iskali priložnosti zase, treba pa je omejevati celo države, da ne bi delovale neodvisno od kapitala; Slovenija mora na primer za vsako malenkost vprašati evrobirokrate v Bruslju, ali sme nekaj narediti ali ne. Nenehno zato nastajajo dokumenti, ki določajo, koliko ljudi sme priti v kakšno deželo, koliko delovnih dovoljenj se sme izdati, kdo jih lahko dobi in kdo ne. Vlade razpravljajo, koliko priseljencev si lahko privoščijo, kje je zgornja meja …

Še nikoli nihče ni resno razpravljal, koliko atomskih bomb si lahko privošči, koliko jedrskih podmornic, letal, pušk, tankov in vsega drugega, zato pa nenehno razpravljajo, koliko demokracije, delavskih pravic, sindikatov, zdravnikov, bolnišnic, učiteljev ali socialnih delavcev si lahko privošči občestvo.

Zadeva je torej jasna: globalizacija pomeni širjenje kapitala, logike profitov in trgov, na katerih smejo ljudje izbirati dobrine oziroma blago, to pa je tudi vse, kar smejo delati.

Svoboden je torej kapital, niso pa svobodni ljudje. Svobodni so lastniki kapitala, drugi pa ne, čeprav je njihova svoboda skrčena na to, da delajo, kar narekuje Kapital. Vsi drugi so razdeljeni in fragmentirani, zato ne nastopajo skupaj, ne bojujejo se skupaj za boljši svet, temveč vsaka skupina zase – a le na svobodnih kapitalističnih trgih, seveda.

Bojev bo verjetno vse več, čeprav je močna tudi tendenca, da bi se ljudje preprosto vdali v usodo in postali oziroma ostali racionalni egocentrični sužnji izbir. Kapitalistični svet je namreč tudi sterilni laboratorij, v katerem eksperti, znanstveniki in strokovnjaki odločajo o vsem, ljudem pa ostajajo izbire, za katere skrbijo. Življenje je nenadoma zgolj še posoda, iz katere človek lahko izbere, kar želi ali potrebuje. Če ima denar, si lahko privošči karkoli. Pa vendar je življenje čisto nekaj drugega.

Življenje je nedoločljivi čudež, ki ga ne pojasnjujejo biologi ali genetiki, saj je presežek v sicer mrzlem vesolju, v katerem je povprečna temperatura minus 270 stopinj. Ljudje preprosto ne premoremo misli, s katero bi mislili življenje. Ne vemo, kako je nastalo, ne vemo, ali ima namen ali ne, ne vemo, ali ima cilj ali ga nima; v glavnem ne vemo ničesar, čeprav smo živi in živimo.

A kapitalisti nas vneto nenehno prepričujejo, da je bistvo življenja zgolj preprosto izbiranje med dobrinami in seveda kopičenje le-teh. Nobenega presežka ni, pravijo, je le gola ravnina, ploskev, na kateri kot enodimenzionalna bitja mirno izbiramo, kar nam ponujajo, in se zadovoljujemo z izbranim. To delamo, to pa tudi moramo delati; v resnici kljub množici izbir nimamo nobene izbire.

V sterilnem kapitalističnem svetu živijo zato sterilni ljudje, potrošniki, ki so zadovoljni zaradi možnosti izbiranja med dobrinami. To so uboga bitja, duhovni evnuhi, ki jih je mogoče primerjati z roboti.

Roboti ne vedo, kaj je življenje in kako živeti. To vedo šele ljudje, čeprav je njihovo znanje o življenju vselej skromno. Prav v njihovem neznanju (ne v znanju!) pa leži bistvo vsakega resničnega razvoja in napredka.

Bistvo napredka je, nasprotno od tega, kar navadno mislijo ljudje, v odločitvi. Danes zato živimo v nevarnih časih. Vtis je namreč, da je najbolje, če v občestvih vodilna mesta zasedejo eksperti, strokovnjaki, modreci in drugi ljudje, ki vedo, medtem ko mora 99 % ostalih ljudi le slediti njihovim modrim idejam in predlogom. A v tem ni nobenega napredka.

Napredek je mogoč šele, ko obstaja singularnost in kontingenca. Sokrat je že davno tega pokazal, da ljudje, ki mislijo, da vedo, in oblastniki, ki mislijo, da so poklicani vladati, ne zastopajo ničesar drugega kot kontingenco. Ali drugače rečeno: njihovo znanje je vselej začasno in dolgoročno sporno, vladanje pa je še bolj začasno in še bolj problematično.

Za napredek so torej odgovorni navadni ljudje. Ti morajo spoznati naravo singularnosti in kontingence, nato pa se suvereno odločajo, kaj bodo delali in kako bodo živeli, ne da bi se vsakič znova obrnili po nasvet bodisi na strokovnjake bodisi na oblastnike.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži