Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Osnovno načelo evolucije je kar se da preprosto in ekonomično: evolucija nagrajuje prilagajanje živih bitij. Tisto bitje, ki se hitreje in bolje prilagodi danemu okolju oziroma nečemu v njem, ima več možnosti, da preživi. Ali to pomeni, da evolucija nagrajuje konformizem in sebičnost? Daleč od tega.

Nagrajuje živa bitja, ki so prilagojena fizikalnemu svetu in njegovim zakonitostim, ne mnenjem drugih živih bitij, njihovim interesom, stališčem, pričakovanjem ali lastnim iluzijam. Med konformizmom, ki pomeni popuščanje in podrejanje, da bodo drugi zadovoljni ali vsaj mirni (znameniti da si sosedje ne bodo kaj mislili), sebičnostjo, ki ni nič drugega kot ujetost v lastne imaginarne scenarije oziroma iluzije, in prilagajanjem objektivni realnosti je zato pomembna in odločilna razlika.

V svetu ljudi je na žalost pogosto nagrajen prav konformizem. Biti moramo natančni: prilagojeno je tako vedenje ljudi, ki se prilega iluzijam in danim dispozitivom, ti pa v kapitalizmu, v katerega smo potopljeni, terjajo in nagrajujejo predvsem individualizem, zavist, sebičnost in egocentričnost. Beseda dispozitiv je kompleksna in zahtevna za razumevanje, zato je najbolje, če se je lotimo, saj je v resnici koncept.

Za uvod predlagam filozofsko misel o naravi politike, ki ima v občestvih ljudi zelo pomembno vlogo in bistveno prispeva k razumevanju dispozitivov in naše ideje, da prevečkrat nagrajuje konformizem in sebičnost, ne nagrajuje pa produktivnega prilagajanja ljudi objektivni realnosti, ki terja kreativnost, solidarnost in sočutje.

Alain Badiou v izvrstni knjižici pogovorov z naslovom Filozofija in dogodek (La philosophie et l'evénement, 2010) poda prepričljiv odgovor na vprašanje, zapisano v naslovu tega razmisleka: politika je način solidarnega delovanja človeških bitij, zavezan temeljnemu principu, ki je princip spora, konflikta in spopada. V družbenih poljih namreč vselej obstajajo sovražniki. Ne zgolj nasprotniki, poudarja Badiou, temveč sovražniki.

Obstajajo tudi v naravnem svetu, zato je za živa bitja pomembno, da jih čim bolj inteligentno prepoznajo in čim hitreje razvijejo strategije, s katerimi jih lahko uničijo ali pa se jim vsaj ognejo, da ne bi bili uničeni.

Sovražniki so zato ljudje, katerih idej, zamisli, načinov vedenja in delovanja v celoti ne sprejemamo in jih popolnoma zavračamo, zato jih skušamo onemogočiti ali pa se jim vsaj ognemo, če ne gre drugače.

To je radikalna ideja, ki je za številne ljudi danes šokantna in celo travmatična, kajti naivno so prepričani, da živijo v prijaznem svetu, v katerem morajo biti nenehno prijazni in v katerem je mogoče vse spore in konflikte rešiti po prijazni in mirni poti, z dialogi in razgovori in podobnim, zato obiskujejo tudi tečaje za prijazno in nekonfliktno komuniciranje in reševanje sporov in vse drugo, kar na tržnicah ponujajo zlasti psihologi. Vse to pa je le bridka iluzija, ki je evolucija ne podpira.

S sovražniki se namreč ne pogajaš, z njimi ne vstopaš v konstruktivne dialoge, z njimi se ne pogovarjaš, ker je pogovor preprosto nemogoč – s sovražniki se spopadaš, ker se tudi oni spopadajo z teboj – saj zato jih pa imenujemo sovražniki. Pomislite na Hitlerja.

Velika nevarnost, ki je ljudje danes še ne prepoznavajo, je življenje v enem samem globalnem svetu, v katerem naj bi se vsi ljudje prijazno strinjali, da je kapitalizem najboljši od vseh možnih svetov. Tako medsebojno strinjanje namreč pomeni konec politike, kot poudarja tudi Badiou. In konec politike ni nič drugega kot prevlada konformizma in sebičnosti, nenehno prilagajanje temu, kar nastaja v najboljšem od vseh možnih svetov, da bi posameznik nakopičil čim več koristnega zase. Ali drugače rečeno: v svetu brez politike živijo ljudje kot egoistični racionalni stroji, za katere se zdi, da je najboljša strategija preživetja izbiranje med ponujenimi možnostmi in iskanje zadovoljstva.

Evolucija pa ne nagrajuje enega samega sveta in enega samega načina življenja v njem, temveč nagrajuje kreativnost in razvoj. Fizikalni svet se namreč nujno spreminja, zato morajo živa bitja zaznati take spremembe in se jim prilagajati, če hočejo obstati.

Politika je v tej perspektivi vrsta procesov, s katerimi ljudje (ne strokovnjaki, eksperti, profesorji, inženirji in drugi) spreminjajo svet in se mu obenem prilagajajo tako, da obenem spreminjajo lastno usodo in ustvarjajo možnosti za drugačne oblike kolektivne pravičnosti, kot bi rekel Marx. To delajo sami in ne po nasvetu strokovnjakov.

Človek pa lahko postane tudi tako odvisen od iluzij, da verjame, da že živi v najboljšem možnem svetu, ki ga logično ni niti treba spreminjati, saj če je nekaj najboljše, boljše sploh ne obstaja, kar pomeni, da se mu je treba zgolj racionalno prilagajati.

Konformisti danes tako rešujejo banke, da bi ohranili kapitalizem oziroma najboljši svet, kar jih je. To je velika katastrofa, ki lahko na koncu uniči človeštvo; lahko se torej zgodi, da se pridruži dinozavrom.

Edina možnost preživetja je zato spoznavanje resnice občestvenega življenja, v imenu katere ustvarjamo nove možnosti za skupno življenje, ki je seveda onkraj preprostega prilagajanja na razmere v najboljšem od vseh možnih svetov.

Resnica občestvenega življenja pa ni matematična, fizikalna, kemijska ali psihološka. V zadnji instanci sploh ni znanstvena, zato se ne rojeva na univerzah. Resnica občestvenega življenja je politična, zato je politika tudi procedura resnice, kot poudarja Badiou.

Politika je proces resnice, je način, kako deluje resnica v družbenem polju, in je način, kako resnica vselej je. Politična levica je zato zmožna za novo, medtem ko desnica zgolj upravlja s tem, kar domnevno obstaja, in ni nič drugega kot menedžment.

V Sloveniji smo zato trenutno bolj ali manj neme priče politični katastrofi. Desnica hoče upravljati s svetom, zato nenehno govori o kapitalizmu, privatizaciji in komunistični nevarnosti, levica pa je enako zavezana logiki menedžmenta, le da govori o kapitalizmu s prijaznim obrazom, o katerem je govoril tudi Tony Blair, medtem ko je nadaljeval, kar je pognala v tek Železna lady.

Na kratko: današnja politika je v glavnem menedžment, ki predstavlja hrbtno stran kapitalizma kot mašine. O politiki zato v glavnem niti ne moremo govoriti, kajti dejstvo je, da bi vsi politiki, ekonomisti in drugi eksperti radi le še upravljali z najboljšim možnim svetom in kovali dobičke – zase, seveda.

Ni naključje, da se zastavlja vprašanje, ali v takem svetu sploh še potrebujemo sindikate. Odgovor je impliciten samemu vprašanju: sindikatov ne potrebujemo, saj potrebujemo le menedžerje, kajti ti so šolani za menedžment, kar pomeni, da znajo najbolje in najbolj učinkovito upravljati s svetom in z ljudmi, ki tudi niso nič drugega kot človeški viri oziroma kapital, za katerega pa je jasno, da ga je treba investirati – najbolje tja, kjer se bolj splača.

Življenje je v orisani perspektivi zgolj racionalno upravljanje s kapitalom. Ni čudno, da verjamejo, da je kapitalizem najboljši od vseh svetov, saj pomeni natanko isto – upravljanje s kapitalom. V takem svetu je eksistenca ljudi čim bolj učinkovito vlaganje kapitala, kar pomeni učinkovito se vzgajati, učinkovito se šolati, učinkovito se zaljubiti, učinkovito si ustvariti učinkovito družino, v kateri se bodo učinkovito vzgajali gensko spremenjeni otroci, učinkovito delati kot prekerni delavec, učinkovito graditi kariero ali več karier, kar je še bolje, učinkovito se starati, učinkovito umreti.

Na dolgo in učinkovito življenje torej!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži