Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v labirintu, v povsem izgubljeni državi, ki ne najde izhoda. In čeprav je še vedno veliko ljudi trmasto prepričanih, da sta na primer filozofija in psihoanaliza neuporabni, nekoristni in brez zveze z realnostjo, smo te dni priča tako rekoč šolskemu primeru, učni uri psihoanalize, ki jo vsakdo od nas čuti na svoji koži, boleče pa jo bo čutil tudi v prihodnje. Pojdimo po vrsti, saj je zadeva že tragikomična.

Pred letom ali nekaj takega je povprečni državljan Slovenije vsak dan poslušal predsednika vlada, da natanko ve, kaj mora storiti vlada, da bo v Sloveniji zasvetila luč, ki sicer že sveti na koncu tunela. Torej je imel vsakdo priložnost ničkolikokrat slišati, da moramo samo še skozi tunel, potem pa bo zasvetila luč v vsem razkošju. Gospa Novakova je na primer vedno znova poudarila, da bomo iz krize že leta 2014.

Do leta 2014 je še nekaj mesecev.

Nova vlada, ki se je oblikovala pred nekaj meseci, je prav tako zatrjevala, da Slovenija ne potrebuje nobene pomoči, le čas. Navadni državljan Slovenije je imel priložnost vedno znova slišati, da vlada dobro ve, kaj narediti, da se bomo izvlekli iz krize, da že sveti luč na koncu tunela in da bo rahla gospodarska rast zaznamovala že leto 2014.

Leto 2014 bo, kot rečeno, napočilo zdaj zdaj.

Pred nekaj tedni pa so se izjave iz ust predstavnikov vlade, prvakov strank in drugih poznavalcev kapitalizma in kriz začele radikalno spreminjati. Poznavalci nenadoma niso bili več tako samozavestni, bogastvo predlogov, kaj narediti, da bomo iz krize, pa se je vztrajno zmanjševalo, dokler se ni povsem skrčilo. Izjave so postajale vse bolj podobne suhim travnatim bilkam, dokler navadni državljan Slovenije ni slišal travmatične izjave iz ust Alenke Bratušek: pojma nimamo, kaj narediti, sanirali bomo banke, prenesli slabe terjatve na slabo banko, potem pa bodo banke (ne mi) reševale gospodarstvo, in sicer tako, da ga bodo zagnale.

Banke, ne vlada, bodo torej zagnale gospodarstvo, kar pomeni, da mu bodo posojale velike količine denarja. Podjetja komaj čakajo na denar, imajo pa tudi pripravljene načrte, kaj bodo proizvajale, kam bodo izvažala, koliko delovnih mest bodo odprla in koliko delavcev bo dobilo službo.

To je seveda pravljica, v kateri lahko verjamejo zgolj naivneži.

Kapitalizem namreč deluje po drugačnih zakonitostih, ki se ne menijo niti za slovensko vlado niti za želje Alenke Bratušek. Gospodarstva v kapitalizmu namreč ne zaženeš. Gospodarstvo se zažene samo, oziroma ga zaganja nevidna toka trga. Saj smo jo hoteli, kajne?

Če nevidna roka ne zažene slovenskega gospodarstva, ga ne zažene preprosto zato, ker ta roka zaganja gospodarstva tam, kjer so priložnosti za profite velike. V Sloveniji jih pač ni, so pa na Kitajskem, v Indiji, v Braziliji in drugod, kjer je veliko poceni delovne sile, ki je pripravljena delati za nekaj centov na dan.

Leto 2014 bo torej vsak čas tu. Še prej bodo seveda božični prazniki.

Travmatični izjavi Alenke Bratušek, iz katere izhaja sklep, da vlada v resnici ne ve, kaj sploh narediti, da bi prislovična luč zasvetila tudi tu in ne bi svetila zgolj tam na koncu tunela, je sledilo šokantno spoznanje. Te dni je vlada sklicala predstavnike gospodarstva. Ni jih sklicala, da bi jim končno povedala, kaj bo storila, da se bo gospodarstvo zagnalo, temveč jih je sklicala …

Berite zelo natančno in počasi. Sklicala jih je, da bi oni povedali vladi, kaj narediti, da se bomo izvlekli iz krize!

Tu potrebujemo psihoanalizo. Kaj se namreč dogaja?

Dogaja se tole. Vlada najprej igra vlogo Velikega Drugega. To je posebna instanca, v katere naj bi ljudje verjeli. Saj tudi sami pravijo, da v življenju v nekaj moraš verjeti. Torej verjameš – na primer v Velikega Drugega. Prepričan si, da On že nekako ve, kaj je treba narediti, da bo za vse dobro, zato si miren.

Potem se kajpak izkaže, da Veliki Drugi ni nič drugega kot oni možic iz filma Čarovnik iz Oza. Torej sledi trpko spoznanje, da Veliki Drugi nima pojma.

Ljudstvo je kajpak zmedeno. Če Veliki Drugi nima pojma, kdo ga potem ima?

Odgovor na vprašanje je preprost. Treba je ustvariti novega Velikega Drugega, ki bo domnevno vedel. Na mesto šefa v centralni banki zato na primer pride nov človek, za katerega mediji takoj ugotovijo, da je iz drugega sveta. Morda je ta pravi, morda je on Veliki Drugi. Če je iz drugega sveta, bi lahko bil.

Ali pa je veliki Drugi gospod Milič, ki tudi pride na sestanek k predsednici vlade. On namreč vedno ve, kaj je treba narediti; vsi njegovi nastopi na televiziji se vedno končajo s predlogi. Nikoli sicer ne naredijo tega, kar pravi, da bi morali narediti, o čemer vedno govori na naslednjih nastopih na televiziji, a morda ga bo sedaj Alenka poslušala.

Alenka ga ne bo poslušala. Zakaj ne?

Hm, odgovor ni enostaven. Gospod Milič namreč pravi, da ne more ničesar narediti, da lahko samo opozarja, včasih poviša ton, zahteva in vse drugo. To je kajpak premalo, če ga nihče ne posluša. Zakaj ga torej ne posluša?

Gospoda Milič in drugi torej vsekakor trdijo, da vedo, kako iz kapitalistične krize. Zadeva je namreč nadvse preprosta: vlada naj ima več občutka za podjetništvo, skrbno naj porablja javni denar, prepreči naj sivo ekonomijo, zažene naj gospodarstvo. Morda so pa oni Veliki Drugi.

Krog je s tem sklenjen. Zdi se, da vsi vedo, kaj narediti, v resnici pa se ne zgodi ničesar. Zakaj se ne zgodi, če pa je vsem jasno, kaj bi se moralo zgoditi?

Zopet potrebujemo psihoanalizo. Ljudje so namreč načeloma pripravljeni verjeti Drugemu in mu slediti. Cerkev natančno ve, kaj to pomeni. Toda v Sloveniji preprosto ni Drugega. Vsakdo je namreč najpametnejši, zato ne posluša nikogar.

Če ni Drugega, je vse dovoljeno. Tako je bilo splošno prepričanje v 17. stoletju, ko je bila Cerkev na resni preizkušnji. Če ni Drugega, obstajata le dve možnosti.

Prvič. Prišla bo trojka in prevzela vlogo Drugega. Ta se ne bo pogajala z nami, ampak bo zahtevala in zraven vihtela bič. Pridni Slovenci bodo kajpak takoj ubogali, saj komaj čakajo Drugega. Potem bo tudi luč. Za nekatere.

Drugič. Trojke sicer ne bo, bo pa vse več destrukcije, ki jo bodo ljudje zaznavali kot svojevrstno obliko mazohizma. Slovenci in Slovenke, med katerimi je četrt milijona alkoholikov in malo manj kot pol milijona ljudi na robi revščine, če samomorilcev in onih, ki se doma bijejo s sekirami, niti ne omenjam, se bodo pogrezali v bedo in pri tem bodo vsaj nekateri našli patološki užitek, o katerem je govoril Freud, ko je pisal razpravo z naslovom Onkraj načela ugodja.

Vnovič se bo izkazalo, kako zelo prav je imel.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži