Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Družbena klima v Sloveniji je katastrofalna, depresivna in paranoidna. V vsaki tretji sicer srečni in topli družini je vsaj en alkoholik, ljudje se zabadajo s škarjami, poleg tega pa se obdelujejo še z macolami, s pištolami, puškami, celo s pestmi, da o streljanju pred vrtcem, divjanju po cestah, žaljivkah, zbadljivkah, zavisti, zamerah in opravljanju niti ne govorim.

Zgodba o uspehu se je v zadnjih letih razblinila še bolj, kot se razblini milni mehurček. Tajkune, od katerih so nekateri že v zaporih, kamor tudi sodijo, so namreč prav zaradi zgodbe o uspehu hoteli politiki. In so jih dobili. Potem so jih podpirali z vsemi štirimi, saj so bili njihovi. Ves čas so torej vedeli zanje in imeli od njih velike koristi. Politične korupcije je zato, kolikor hočete; torej bi morali tudi nekateri politiki pristati v zaporih. Milni mehurčki so se napihovali čez vse meje, vsi so bili radostni, saj se je zdelo, da vse, ampak res čisto vse, zgolj raste in se bohoti in širi in nekam napreduje.

Vse to je bila laž, norost in blaznost. Država se je zadolževala, najemala je gigantske kredite, borzni indeksi so se vzpenjali v nebo, tajkuni, ki so si s politiki delili iluzije, so nabirali na računih stotine milijonov.

A račun za polom zgodbe o uspehu in druge liberalne norosti plačuje predvsem ljudstvo, medtem ko se politične elite še naprej sončijo in brijejo norca. Nekateri izmed njih so tudi za pravično družbo. In seveda, obvezno, za vrednote. Položaj je tragikomičen.

Morali bi se poslušati, pravijo strokovnjaki. Pahor dodaja, da bi se morali skupaj truditi. Nihče namreč ne more zmagati na račun drugega, dodaja. Spoštovani gospod predsednik: seveda lahko. Ljudje zlasti v kapitalizmu ne poslušajo drug drugega, saj vsakdo egoistično in egocentrično skrbi zase ter hoče biti na odru, na katerem naj bi ga drugi občudovali, saj če ni najpametnejši, je pa zagotovo vsaj najlepši, poleg tega pa ljudje zmagujejo na račun drugih tako rekoč po definiciji, vsak dan in celo to minuto, ko berete tale zapis.

Zmagovali bodo tudi v prihodnosti. Kapitalizem ljudi namreč ne povezuje, temveč jih deli; nikoli jih ni povezoval in nikoli jih ne bo; ljudje so se povezovali zlasti, ko so bili proti kapitalizmu. Kdaj bodo to dojeli?

Ne moremo imeti kapitalizma, zgodb o uspehih, vrednot, kot so pravičnost, resnicoljubnost, skromnost, ponižnost v bogu in solidarnost, blaga po mili volji, elit, tajkunov, potrošništva, spektakelske blaznosti in vsega drugega. Če imamo nekaj, nečesa drugega ne moremo imeti. Vse to je zelo logično.

V takem stanju je zato dobro in produktivno vnovič razmišljati o preteklih dogodkih. Na primer o JK-ju. Paradoks je, da je njegovo delovanje mnogo bolj radikalno, kot so radikalni levičarji, poleg tega pa je neprimerno bolj poduhovljeno, kot bo katoliška korporacija kadarkoli.

Poglejmo torej še enkrat v svete spise; tokrat tudi v tiste, ki jih uradna Cerkev ne priznava (sic!).

V Matejevem evangeliju (11:19) beremo: . Sin človekov torej na začetku svoje poti ne naleti ravno na odprte roke; še manj lahko računa na odprta srca.

Pa vendar je duhovna prenova, ki je sicer nujno potrebna, prav zanjo pa je pričeval, možna le od znotraj, iz srca, ne od zunaj. Slovensko ljudstvo, ki čaka na odrešitev od zunaj, je zato izgubljeno in obsojeno na trpljenje.

Duhovna prenova je torej najprej prenova srca, saj se rojeva natanko tam. V Tomaževem evangeliju beremo Jezusov odgovor na vprašanje, kdo so njegovi učenci. Takole pravi: moji učenci so kakor majhni otroci v polju, ki ni njihovo; ko terjajo lastniki polja le-tega nazaj, ga vrnejo. Ključno pa je to, kar reče Jezus ob koncu svojega odgovora.

Otroci namreč vrnejo polje gospodarjem tako, da se slečejo in stojijo goli pred njimi. Taka je pot, ki jo zagovarja Jezus, to je pot srca, po kateri stopa.

Ne gre za askezo in skromnost, ki jo zastopa vse bolj priljubljeni papež Frančišek, saj gre za mnogo več. Jezus tudi ni kapitalist, ki ošabno hodi po svetu in govori, da uspeva zaradi svoje volje. Ne, Jezus pravi: naj se zgodi Očetova volja, ne moja.

To ni niti stoiška drža. Jezus ni stoik, temveč je izjemno angažiran v svetu. Nima cinične razdalje do njega in ni heglovska lepa duša. Jezus je pozitiven in kreativen v neskončnem, ki je bog. Nima svoje lastnine in ne oklepa se svojih mnenj, svojih zamisli, svojih konceptov, svojih prepričanj. Jezus ve, da je vse to začasno in je v bogu. Toda v njem je neskončno drugih stvari, ki so vrednejše, zato zagovarja kreativnost.

A človek je lahko kreativen le, če stoji nag v bogu. Ima voljo, seveda, toda ta je nenavadna: pusti, da stvari pridejo in minejo, saj v neskončnosti vse pride in mine. Ničesar zato ne kopiči, da bi imel zase.

Duhovna preobrazba človeškega bitja se zato prične v tistem trenutku, ko spozna, da sploh ne more imeti ničesar zase in da je bistvo življenja v neskončnem natanko v tem, da pusti stvarem, da pridejo in gredo. To je tudi začetek poti k boljšemu življenju, ki ni učinek kopičenja in grabljenja dobrin zase, temveč se rojeva natanko v trenutku, ko človek pusti stvarem, da pridejo in gredo.

Boljše življenje je torej možno že v tem trenutku; nanj ne čakamo. Ne čakamo, da nam ga bo nekdo zagotovil (na primer kapitalisti), in ne bojimo se, da bomo razočarani, če nam Drugi ne bo mogel ali želel ustreči, saj zanj poskrbimo tako, da se lotimo duhovne prenove, ki prihaja od znotraj, od srca.

Srce namreč ni sedež čustev, kot misli zdrava pamet, temveč je od nekdaj sedež iluminacije, razsvetljenstva. Prav tako nima nobene resne zveze s čustveno inteligenco. Ko človek spoznava s srcem, ne jemlje, ne grabi, ampak vztraja v drži, zaradi katere se povsem izprazni. V srcu je namreč točka praznine, prek katere je človek kot končno bitje povezan z neskončnim.

JK torej nagovarja ljudi, da bi vztrajali v taki drži, ki je kreativna po naravi. Človek, ki vztraja nag in brez lastnine, pa ni le kreativen v bogu, temveč je tudi radikalen v kapitalizmu, saj ve, ker je spoznal, da je duhovnost neoliberalizma zgolj iluzija, velika prevara, nateg brez primere. Vztraja torej, da je človek bistveno duhovno bitje, bitje transcendence in zmožnosti, da sam preoblikuje sebe in da mu ni treba čakati na zunanje avtoritete.

Od tu pa je le še korak k oblikovanju novega družbenega gibanja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži