Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zares pomembno in obžalovanja vredno ni dejstvo, da je že pred časom ostalo 65.000 ljudi brez svojih vložkov v cerkvene kapitalske sklade, pomembno je, da si je Vatikan drznil obglaviti Mater. Uboga Mati cerkev je zato od včeraj v Sloveniji brez najvišjih predstavnikov. Pomembno ni niti to, da je njeno poslanstvo na tem planetu duhovne narave, in ne kapitalistične. A nemara je zadrega velika šele zato, ker je danes tudi kapitalizem skoz in skoz poduhovljen, Mati cerkev pa zmaterializirana, da bolj ne bi mogla biti. Namesto da bi bila moralno čista in duhovno neomadeževana, hoče biti materialno močna in bogata, saj dostojanstveniki verjamejo, da je bogastvo najboljši pogoj za širjenje duhovnosti; do pičice enako razmišljajo tudi kapitalisti.

Moški zaradi obglavljene Matere tarnajo, kar je pričakovano in logično. Poleg tega tudi modrujejo. In modrost dneva je tale: kapitalističnih skladov ni potopila škofija, temveč sta slednjo potopila sklada. Narobe: škofijo so potopili ljudje z imeni in priimki, ki so natanko vedeli, kaj delajo: namesto Jezusovega nauka so resno vzeli kapitalistično načelo follow the money. RKC je pač korporacija med korporacijami – nič novega pod soncem.

In še češnja na vrhu smetane na torti. Odstavljeni ali odstopljeni nadškof Stres se bo poslej v tujini mirno ukvarjal s filozofijo, s svojo prvo ljubeznijo, kot pravi, njegov prav tako odstopljeni sotrpin pa s teologijo! In kdo bo ljudem, ki so izgubili ogromno denarja, povrnil škodo?

Pravijo tudi, da korporacija Apple krši človekove pravice, zakonodajo in standarde, ki uravnavajo delo kitajskih delavcev. Vijejo roke, kričijo, besno žugajo in zmerjajo vsevprek. Obnašajo se, kot da so presenečeni in šokirani.

A ne bi smeli biti. Kdor je želel kapitalizem in ga je dobil, se namreč ne bi smel pritoževati. Je nemoralno in nepravično, kajti to je tako, kot bi znamenitemu škorpijonu očitali, da je pičil tisto žabo, ki jo je nesel na hrbtu čez reko. V naravi škorpijonov je pač smrtonosno pikanje; kdor tega ne ve, bi se moral poučiti, ne pa verjeti škorpijonu na besedo.

V resnici se torej povsem motijo, kajti Apple je velikansko, a še vedno veliko manjše podjetje kot RKC, ki se trudi preživeti na globalnih trgih, kar pomeni, da dela, kar delajo vsa druga velikanska podjetja, da bi imeli potrošniki na voljo dovolj pametnih digitalnih in drugih igračk, ki si jih seveda nadvse želijo. Apple jim torej daje, kar želijo, zato bi morali biti preprosto tiho in se zadovoljno igrati z objekti želje, saj ni predvideno, da se zadovoljni potrošniki pritožujejo nad kapitalisti, ki strežejo njihovim željam; na Ekonomski fakulteti o tem ne bodo nikoli predavali.

Osnovno psihološko načelo, v katerega verjame večina ljudi, je namreč tole: človek ima potrebe in želje, zato je dobro, če jih zadovoljuje. Psihologija potreb in želja je zelo preprosta: dobro je, če človek zadovoljuje osnovne biološke potrebe, še bolje pa je, če zadovoljuje najvišje, duhovne, kot so potrebe po samoaktualizaciji, samouresničevanju, duhovni rasti, samoizpopolnjevanju, kreativnosti, ljubezni, prijateljstvu, svobodi. RKC je po besedah dostojanstvenikov na tem svetu zato, da zadovoljuje naštete potrebe ljudi. Zakaj jih torej ne?

Kapitalizem, ki je nasičen s svobodo, saj nenehno govorijo o svobodnih trgih, svobodnem prehajanju delovne sile, svobodnem podjetništvu, svobodnem vsem, je povsem prilagojen psihološkim spoznanjem o hierarhiji potreb in želja, zato streže ljudem spredaj in zadaj. Ti imajo zaradi svobodnega kapitalizma vsega dovolj in celo preveč, če imajo le srečo, da niso rojeni v Kongu, Iraku, Afganistanu ali v Detroitu.

Temeljni princip, na katerega na žalost pristajajo skoraj vsi svobodni duhovni ljudje v kapitalizmu, pa je tudi princip tekmovanja. Ljudje zato ne zadovoljujejo le bazičnih in vseh drugih potreb in želja, temveč tudi tekmujejo. Živimo v svetu, v katerem je tako ideal, če nenehno tekmuješ sam s seboj in z drugimi ljudmi, da bi uspel. Politiki in ekonomisti zato nenehno zatrjujejo, da je tekmovanje nadvse dobro in dobrodošlo, dostojanstveniki pa se jim pridružujejo.

V resnici ravno ni dobro, kar pomeni, da se motijo na celi črti. Ni treba biti psiholog, da bi to spoznal. Tekmovanje namreč najprej pomeni stres, stisko, celo tesnobo in strah pred tekmeci, zato imajo ljudje povišan pritisk, glavobole, tišči jih pri srcu, nenehno pa tudi goltajo poživila, da zdržijo v tekmi, in pomirjevala, da ne umrejo prezgodaj. Pomeni pa tudi zniževanje stroškov. Če sem kapitalist, vem, da me bodo tekmeci prehiteli, če bodo znižali stroške. Torej moram tekmovati z njimi in znižati stroške bolj kakor oni. A oni niso neumni, zato vedo, da jih bom prehitel, če bom stroške znižal bolj kakor oni. Torej se bodo potrudili, da jih bodo znižali tako, da bodo nižji od mojih. In tako v nedogled oziroma v slabo neskončnost, kot bi rekel Hegel.

Tekmovanje dokazano ni dobro, saj v bitki vselej nekdo izgubi, če odštejemo, da zaradi stresa in drugih psihosomatskih težav izgubljajo vsi. Zares dobro je šele sodelovanje. Toda kapitalizem nagovarja ljudi kot egoistične posameznike, naj tekmujejo z drugimi ljudmi in skrbijo zase. Da bodo uspeli. V kapitalističnem življenju je zato pomembno, da si egocentričen posameznik, egoistična žival, ki hoče zadovoljevati lastne želje, tekmovati in uspeti na svobodnem trgu. Kdor v to verjame, skuša tekmovati z vsakim, ki ima vsaj pet minut časa.

Redki uspejo, zato so na trgu tudi velikanske količine priročnikov z nasveti, kako uspeti. Svet je zares čudaški: danes celo psihologija in velik del humanistike podpirata kapitalizem s psihološkimi nasveti, kako uspeti ter osebnostno rasti in duhovno zoreti, s psihoterapijami, ki naj krepijo posameznikove notranje moči, s treningi, z razvijanjem čustvene inteligence in z delom na sebi.

Psihologija tako krepi vero v močnega posameznika, ki se duhovno in telesno razvija in razvija in razvija, da bi končno uspel. Posamezniki se tako spreminjajo v človeške živali, v osebke, ki verjamejo, da je zgolj od njih odvisno, ali bodo v življenju uspeli ali ne.

Če uspejo, pripadajo elitam, če ne uspejo, imajo občutke manjvrednosti in obtožujejo sebe, da so gotovo naredili kaj narobe. Verjamejo namreč, da vsakdo uspe, če se le pravilno in pravočasno odloča za prave stvari.

Psihologija je potrebna, saj je ne potrebuje le kapitalizem, ampak jo potrebujejo tudi navadni ljudje, ki verjamejo v kapitalizem in hočejo uspeti. Krog se tako sklene: psihologija postane uporabna veda, ljudje potrošniki, kapitalizem pa požrešna mašina. Kritične misli ni na obzorju.

Človeške živali v kapitalistični mašini so namreč brez idej. Jih ne potrebujejo. Potrebujejo zgolj podobe, spektakle, simulacije in simulakre, ustrezne informacije, prave podatke, objektivna dejstva, preverjene nasvete in praktične usmeritve. Vse drugo jih ne zanima, jih ne sme zanimati in ni treba, da bi jih zanimalo.

Da bi človek končno zares bil skladen z lastno naravo, ki je v neskončnem, potrebuje ideje. Potrebuje tudi Ideje. Na primer Idejo komunizma. To namreč ni stanje, ni država in ni raj. Je gibanje ljudi za enakost, bratstvo in svobodo vseh ljudi.

V orisani perspektivi je danes vnovič izjemno pomembna vloga, ki jo je imela pred dvema tisočletjema Marija Magdalena. Ki ni bila nikakršna prostitutka, temveč najverjetneje apostol vseh apostolov, ki jo je JK ljubil bolj kakor druge, a niti približno ne tako, kot meni Dan Brown.

Toda najpomembnejše je tole. MM je bila feministka v pravem pomenu besede. Danes feministke vse prepogosto enačijo feminizem z ženskim spolom, kar je povsem zgrešeno. Feminizem namreč pomeni določene kvalitete, in nima nobene resne zveze s spolom; zato pa jih ima z duhovnostjo, ki ne potrebuje materialnega bogastva.

In prav te duhovne kvalitete človeških bitij in tega, kar imajo lahko med seboj, bodo igrale vse pomembnejšo vlogo v prihodnosti, če sploh še lahko upamo na kako prenovo in kak preporod.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži