Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija je v težkem psihičnem stanju, je oni dan rekel znani in popularni strokovnjak, ki se na te zadeve gotovo spozna, saj ga imajo mediji radi, in se v njih tudi nenehno pojavlja – morda skladno s popularnim prepričanjem, da ne obstajaš, če nisi v medijih. Verjetno je z izjavo za medije mislil na Slovence in Slovenke, saj država ne more imeti psihičnih stanj, toda zdaj ne bi cepil dlake.

V težkem položaju je tudi Mati Cerkev, ki je za Slovence in Slovenke zelo pomembna, saj večinoma trdijo, da so kristjani, karkoli že to pomeni; v takem položaju so zlasti njeni predstavniki, seveda, dostojanstveniki torej. Iz takih psihičnih stanj se je na žalost težko izvleči; katarza ne pade z neba, zato človek včasih potrebuje kakega dobrega psihoanalitika, da se duhovno prenovi. Ljudje bolj potrebujemo drug drugega, kot verjamemo.

Ali torej Slovenija potrebuje psihoanalitika? Vprašanje je retorično, ima pa zanimivo nadaljevanje.

Izjava o Materi cerkvi, ki da je obglavljena, je, psihoanalitično rečeno, zelo produktivna.

Prvič. Dobro je, da je Mati končno obglavljena, saj neobglavljena preveč tišči Slovence k tlom. V tem primeru mislim zlasti na moške. Številni slovenski fantje in možje so zato zapiti, depresivni, nemočni ali poženščeni; ženske v taki Cerkvi tako ali tako nimajo omembe vredne vloge, saj ne odločajo o ničemer. Mnogi izmed moških zaradi Matere ne znajo in ne upajo biti očetje. O tem sva se veliko pogovarjala s pokojnim doktorjem Rugljem, po navadi pozno zvečer, v njegovi delovni sobi.

Mati je namreč, dokler ni kastrirana, omnipotentna; vse hoče imeti v svojih rokah, vsi ji morajo streči, nihče se ji ne sme upirati, vsi jo morajo ubogati, vsi so odvisni od nje. Mati bo namreč poskrbela za Vse in uničila vsakogar, ki bi se ji uprl; pomislite na ubogega Normana Batesa.

Drugič. Tudi kapitalizem je globalna Mati. Potrošniki so v njem kakor dojenčki, ki čakajo, kdaj bo iz Dojke priteklo sveže mleko in jih nahranilo. Povsem jasno je, da dojenčkom pri tem ni treba misliti. Torej ne mislijo. In še na misel jim ne pride, da bi se Materi upirali, saj hočejo biti predvsem nahranjeni.

Freud je imel povsem prav, ko je dejal, da je za dojenčka dojenje vselej prekratko in je mleka premalo; tako pač deluje načelo ugodja.

Tretjič. Psihična ekonomija sodobnih subjektivnosti je taka, da imajo ljudje predvsem občutke dolga in krivde, ki pričajo o delovanju nekega drugega načela; Freud ga je odkril onstran načela ugodja. Politiki jim nalagajo dolg, dostojanstveniki krivdo. Harmonija je popolna in zaradi omenjenega načela tudi deluje. Dolg in krivda pa sta najslabše, kar se lahko zgodi človeškemu bitju. Breme je tako veliko, da se ga številni ljudje ne znebijo nikoli.

Psihična stanja Slovencev in Slovenk so zares težka: ljudje so krivi, ker so ustvarili dolg, kar jim nenehno dopovedujejo politiki, tega ne morejo dovolj hitro odplačati, zato imajo še večje občutke krivde, kot jih imajo že sicer, saj so zaznamovani z grehom, kot jim dopovedujejo še iz srednjega veka sem dostojanstveniki, obenem pa saj se jim zdi, da so premalo produktivni, da še premalo delajo, čeprav v glavnem garajo kot črna živina.

Dolg je finančni, pa tudi psihični. Finančnega je vsaj teoretično mogoče odplačati, psihičnega ni mogoče niti teoretično.

Izzivi, pred katerimi je Slovenija, zato niti približno niso samo finančni. Pred njo so predvsem izzivi, povezani z Idejami, s krivdo in psihičnimi dolgovi. To kajpak niso izzivi, o katerih govori Alenka Bratušek, in niso izzivi, o katerih govori JJ; še najmanj so izzivi, o katerih govori gospa Novakova, ki hoče biti najmočnejša na desnici, če to sploh kaj pomeni.

Navadni ljudje, in ti so daleč najpomembnejši, so zaradi dolgov in krivde zadušeni. Sistemske korupcije je preveč. Ljudje čakajo, ne razmišljajo in so nedoletni. Človek obrača, toda zares obrne šele bog, pravijo.

A to ni bog, o katerem pridigajo zastopniki RKC. Tudi ta se bo morala zato prenoviti, kajti bog ni oseba.

Obrne zato vselej človek – v bogu, ki je neskončni um. Obrne zato, ker je zmožen za Ideje in kreativnost, ki je kajpak onstran dolgov in krivde. Ti kreativnost prav onemogočajo in dušijo, kar Mati zelo dobro ve.

Mati Cerkev se bo prenovila šele v tistem trenutku, ko se bo spremenila temeljna notranjo usmeritev ljudi do nje, ko je torej ne bodo več dojemali kot Mater, ko se ji bodo odpovedali, kot je predlagal Jezus.

Do Matere imaš namreč predvsem velikanske občutke krivde, zato si prestrašen, negotov, živčen, napet in večno slabe volje. Pomislite na nesrečnega Ivana. Nikoli ne izginejo, nikoli ne moreš narediti vsega tega, kar želijo Mati, zato se tudi izčrpavaš in molče hrepeniš, da bi te Mati končno odrešila.

A človek se lahko odreši sam in s pomočjo drugega človeka – na primer kakega psihoanalitika, ki ve, kako se takim zadevam streže. Ko se bodo ljudje odpovedali Materi, bo Velika Mati kastrirana, in ljudje bodo zmožni za prenovo, preoblikovanje, katarzo. V taki prenovljeni zvezi ljudi bo končno mogoče resno govoriti o samostojnih in samozavestnih ljudeh, zmožnih za kreativno delo, misel in ljubezen.

Takrat bo na resni preizkušnji tudi kapitalizem, saj ga bodo ljudje nehali dojemati kot Mater, ki poskrbi za vse. Na široko se bodo odprla vrata za komunizem.

Morda je v tej zgodbi pomembno zlasti to, kar je na prvi pogled v nasprotju z demokracijo. Ljudje jo namreč razumejo kot dovoljenje, da rečejo, kar hočejo. Demokracija s tem nima resne zveze, ima pa jo s tem, da rečeš Materi, kar ji gre. Na primer to, da nisi več pripravljen garati, da bi ustregel njenim muham. Ko to izrečeš, se nekaj nepovratno spremeni.

Dolgove bi moral namreč poplačati tisti, ki jih je ustvaril, ne tisti, ki jih je zaradi dobre volje sprejel in prevzel na svoja pleča. Tak je zakon še iz pradavnine.

Zakon je etični. To je univerzalno zlato pravilo, ki predstavlja mejo tega, kar imajo ljudje med seboj. Obstaja torej meja, ki je nikakor ne bi smeli prekoračiti. Niti približno ne bi smeli početi vsega, ne bi smeli želeti vsega, ne bi smeli odplačevati dolgov, ki so jih ustvarili drugi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži