Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ta trenutek je najbolj radikalna misel, ki jo zmorem, tale: ljudje nujno potrebujemo veliko dozo ljubezni do boga. Brez nje ni revolucionarnih družbenih gibanj.

Mati Cerkev je končno v razsulu in morda ne bo več zmogla institucionalizirati ljubezni, kar je zelo dobro; dostojanstveniki ne vedo, kaj početi, da bi vnovič začarali vernike, kar je tudi dobro; romantični predsednik države, ki sem ga zadnjič srečal med tekom, je povsem izgubljen med političnimi velikani, ki vlečejo poteze, da bi dobili kakšno politično ali ekonomsko bitko s Kitajci, z Indijci, Brazilci, Japonci ali celo ZDA, kar je vsekakor slabo; slovenski parlament je zatohel in zaprt prostor, v katerem izbranci ljudstva ne znajo artikulirati niti ene dobre ali nove ideje, kako misliti kapitalizem in njegovo izkoriščevalsko prekletstvo, kar je še slabše; nepismeni politični začetniki se zaman skušajo organizirati in jih je dosti premalo; navadni ljudje v glavnem čakajo, kaj se bo zgodilo, in so tiho, hodijo na vstaje, ker verjamejo, da jih bo kdo poslušal, obenem pa se zadevajo z dobrinami, kar je bržčas najslabše od vsega.

Ljubezen do boga nas lahko vse odreši od vsega slabega. To ni ljubezen do predmetov, denarja, uspeha, fetišev, dobrin ali potrošniškega blaga, ni ljubezen do voditeljev ali političnih somišljenikov, ni akademska ljubezen do uporabnega znanja, ne pomeni zagovarjanja teh ali onih vrednot, ki jih sicer ponujajo piarovci, menedžerji, bankirji in neoliberalni ekonomisti. Ljubezen do boga je natanko to, kar je – ljubezen do boga.

Že nekaj časa ohranjam odprt prostor, ki je predpogoj ljubezni do boga in njen empirični, neposredni učinek obenem. Samo v takem prostoru imamo različni ljudje med seboj nekaj, kar je za vse enako oziroma isto. Zagovarjam komunizem.

To isto ali enako pa ni nikakršna skrivnost, nedojemljivi X onkraj realnosti, na katerega se domnevno spoznajo samo posvečeni. Dovolj je takih norosti – vsak človek je zmožen za razmišljanje. Na misel mi zato pride Spinoza, ki je tako prepričljivo dokazal, da ni ničesar v božjem umu, česar človek ne bi mogel dojeti. Nobenih skrivnosti ni v svetu, pravi Spinoza, nobenih nadnaravnih, neznanih energij, ki vplivajo na nas, nobenih skrivnih in nedosegljivih resnic o Vsem ni. Z njim se popolnoma strinjam.

Ne potrebujemo vraževerja, horoskopov, kozmičnih energij in jasnovidcev. Potrebujemo zgolj jasno misel in pogumno držo.

Obstajajo ljudje, ki lahko mislijo karkoli. Počasi spoznavajo resnice sveta, ker razmišljajo. Razmišljajo pa natanko v bogu, znotraj neskončnega boga – tudi o bogu, o neskončnosti, o samem razmišljanju. Ničesar ni, česar ne bi mogli misliti, zato ne pristajajo na ljubljene voditelje, za katere bi dali življenje. Ne pristajajo na vrhovne poglavarje, modrece, guruje in druge čudake, ki domnevno vedo nekaj več. Nihče ne ve več, nihče nima skrivnega dostopa do vrhovnih resnic, ki čakajo na posvečene, da bi jih prenesli navadni raji, ta pa naj bi jim za prenos še plačala, kot je pač navada v kapitalizmu.

Spinoza je bil v drugi polovici XVII. stoletja verjetno najbolj radikalen mislec na svetu, toda njegova radikalnost je bila natanko v izjemno preprosti drži: strogo se je držal misli, ki logično sledijo drugim mislim. Nobenega preskakovanja ali prehitrega sklepanja ni poznal, ni ubiral bližnjic, da bi prišel do všečnih sklepov, do katerih bi želel priti, temveč je bil povsem, absolutno in radikalno odprt do vsega, kar lahko sledi začetnim mislim. Zlasti pa se ni bal in ni razmišljal, kaj bi lahko drugi ljudje rekli o njegovih zamislih.

V taki drži je vztrajal še potem, ko so ga izključili iz občestva in povsem osamili, vztrajal je v popolni podrejenosti umu, vztrajal bi, če bi bil edini na vsem svetu, ki bi zmogel tako držo, saj je vztrajal v bogu.

Na žalost živimo v svetu, v katerem je radikalnost že to, da se človek drži zdravega razuma in skuša misliti. V takem svetu se vztrajno uveljavlja prepričanje, da razmišljanje sploh ni potrebno, če odmislimo proizvodnjo koristnega in uporabnega znanja, pri čemer oboje določajo svobodni kapitalistični trgi in nekateri dobro plačani akademiki. Nobeno naključje ni, da je danes razmišljanje tako rekoč prepovedano.

Razmišljanje je zato radikalno – ne le po naravi, temveč tudi v orisanem okolju –, kar pomeni, da vsak človek, ki misli, zagrabi realnost pri koreninah. In ko jo tako zagrabi, stori vse, kar lahko stori. Potem mora le še vztrajati, kot je vztrajal Spinoza.

To ne pomeni, da je srečen ali da je samoaktualiziral notranji pristni jaz, dosegel nirvano, spremenil karmo, se znebil trpljenja, spoznal svoje notranje bistvo in odkril neznane zdravilne energije. Pomeni zgolj to, da je na ravni svojega poslanstva na tem svetu, ki logično izhaja iz zmožnosti za razmišljanje. Če torej bog kaj pričakuje od ljudi, potem zagotovo pričakuje, da bodo mislili.

Razmišljajte torej.

Ne dovolite, da razmišljajo namesto vas, pa naj bodo starši, vzgojitelji, učitelji, direktorji, piarovci, televizijski voditelji, filmske zvezde, duhovniki, teologi, kardinal Rode, manekenke, predsedniki, ljubljeni voditelji, izbranci, akademiki, znanstveniki, izkušeni starci ali kdorkoli. Ne dovolite, da vas navdušuje kak škof, JJ ali Ljudmila Novak. Dovolite, da vas navdušuje samo razmišljanje, sama zmožnost zanj. Poskrbite za navdušenje v bogu, v neskončnosti, ne v bedni končnosti, iluzijah ali simulacijah, ki vam jih ponujajo krošnjarji, ko govorijo o arabski pomladi, reševanju Grčije, Cipra, Španije in Slovenije, državljanski vojni v Siriji, svobodoljubju protestnikov, demokratičnih koalicijah, neoliberalnih refleksih, kot so tekmovalnost, konkurenčnost, boj proti monopolom, gospodarska rast, dvigovanje BDP-ja, ustvarjanju novih delovnih mest, neskončnem varčevanju, kredibilnosti Zahoda, mednarodnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, gospodarski učinkovitosti Evrope, zniževanju stroškov dela, ki ne pomenijo ničesar drugega kot razmontiranje socialne države, sindikatov in delavskih pravic, lepši prihodnosti za vse.

Krošnjarji so namreč zastopniki ideologij, ki jih potrebuje kapitalizem za svoje preživetje. Zanj potrebuje tudi poceni delovno silo, revne predele sveta, poceni surovine, manipulacijo, propagando, piarovstvo, dobro plačane intelektualce, ne potrebuje pa sindikatov, demokracije, radikalnih političnih gibanj, okoljevarstvenikov, priseljencev, človekovih pravic, zadovoljnih delavcev, marksistov, ateistov, humanističnih pridobitev, ki segajo še tja v antiko, razmišljanja, filozofiranja, solidarnosti, pravičnosti.

Na kratko: kapitalizem ne potrebuje ljudi, ki mislijo. Potrebuje zgolj ljudi, ki ubogajo.

Če mu bomo še naprej verjeli, nam preprosto ni več pomoči, a za svojo bedo bomo krivi sami.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži