Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod Mišič je včeraj na televiziji voditelju oddaje Odmevi kratko malo rekel, da samega sebe nikoli ne oceni s kakšno štirico, da si da vselej oceno pet, včasih pa celo plus pet. Izjava sicer precej neznanega gospoda ni posebej zanimiva, je pa simptomatična in vredna kratkega razmisleka, saj kaže na precej razširjeno prakso vedenja in delovanja pripadnikov elit v tej državi, ki bi morali že davno oditi, pa celo vseslovenska vstaja ni mogla pomesti z njimi, kar je gotovo katastrofa, za katero plačujemo vsi.

V navadi je namreč, da ljudje ocene za svoje delo in vedenje dobijo od drugih ljudi, za oceno pa mora tudi preteči nekaj časa. Seveda vsakdo ocenjuje tudi samega sebe, vendar v psihologiji tako ocenjevanje nima posebne teže ali vrednosti, ker je preveč subjektivno oziroma popačeno – veljavnost takega ocenjevanja je preprosto premajhna.

Psihološke raziskave tako kažejo, da ljudje večinoma sebe podcenjujejo, kar pomeni, da navadno vidijo druge ljudi kot bolj uspešne, boljše, bolj inteligentne, z manj problemi, kot jih imajo sami. Lahko rečemo, da so ljudje največkrat precej zadržani in skromni, ko se ocenjujejo.

Ko je pred dnevi košarkarska legenda, Ivo Daneu, prejel visoko državno odlikovanje za zasluge, ki ga na primer gospod Mišič še ni prejel, je skromno rekel, da gredo zasluge za njegov zares velik prispevek k uspehom v košarki najprej staršem, ki so mu podelili gene, nato pa še trenerjem in soigralcem. Šele na koncu je rekel, da je sam trdo delal in da brez trdega dela kajpak ni uspeha.

V kapitalizmu je udomačena krilatica, da lahko vsakdo uspe, če se malo potrudi, če ima pravo idejo in če se poveže s pravimi ljudmi. Norost krilatice je očitna, zato ne potrebuje nadaljnjega komentarja.

Izjavljanje o lastni vrednosti, kakršnega premore gospod Mišič, je očitno v ostrem nasprotju s tem, kar smo slišali iz ust gospoda Daneua. A kdo bi porekel, da tako pač je, da smo ljudje različni, da so današnji časi drugačni.

In imel bi prav, le da tako razmišljanje ni v nobeni resni zvezi z ocenjevanjem samega sebe in s hvalo, s katero skuša gospod Mišič narediti vtis. Izjavlja namreč, da je najbolj primeren človek za vrh gospodarskega velikana, kakršen je Luka Koper. Njegova izjava bi še bila na mestu, če bi položil na mizo mednarodne reference, ki bi dokazovale njegovo uspešno vodenje kakega drugega velikana, a jih ni.

Prav zaradi premajhne veljavnosti lastnega ocenjevanja se navadno zanašamo na zunanje kriterije, na objektivna merila in na empirične reference, ki dokazujejo, kaj je kdo storil in kako uspešen je bil pri tem.

Gospod Daneu tako ne hvali samega sebe, ga pa upravičeno hvalimo drugi. Njegove reference so dosegljive vsakomur, vsakdo se lahko prepriča, ali je bil res dober košarkar ali pa se samo hvali, da je bil. Ni se mu treba hvaliti, ker je bil res dober. Torej njegovi rezultati govorijo sami zase, kot se reče.

Pri gospodu Mišiču je precej drugače. Še do predvčerajšnjim v tej državi tako rekoč nihče ni vedel zanj. Na medmrežju je na primer zapis o njem iz proste enciklopedije ena sama škrbina, navedena ni niti ena sama referenca, zato izvemo zgolj to, da je inženir navtike in član neke politične stranke. Referenc torej ni, je pa hvala. Ta visi v praznem prostoru, zato deluje nasprotno, kot gospod bržčas pričakuje. Ali rečeno drugače: gospodu Mišiču se že sedaj smejijo vrane na drevesu, ker je preprosto preveč samozavesten, taka samozavest pa sploh ni več samozavest, saj je narcisoidno, torej patološko zatrjevanje nečesa, kar ne obstaja.

Zakaj potem gospod trdi, da je najbolj primeren človek za mesto predsednika uprave Luke Koper? Trdi lahko zato, ker je dovolj narcisoiden, da ne opazi, kako smešne so njegove trditve, ali pa zato, ker je povsem preračunljiv, kar pomeni, da sicer ve, kako smešno je njegovo izjavljanje, vendar obenem ve tudi to, da so ljudje večinoma zadržani in da ne bodo niti opazili, kako se bo počasi vendarle povzpel natanko tja, kamor se hoče povzpeti. Ve tudi, da je podobnih primerov v Sloveniji kot listja in trave.

Morda razmišlja takole. Slovenci so v glavnem depresivne reve, ki ne upajo izstopati. Čas je, da jim pokažem, kako se stvarem streže. Spoznali bodo, da sem zares najbolj primeren človek za vodenje koprskega podjetja, zato me bodo primerno nagradili. Če ne bodo spoznali, kako dober sem, bodo pač pozabili name in na moje izjave, saj čas vedno prinese pozabo, jaz pa bom lahko v miru grmadil denar, nepremičnine in druge dokaze kapitalističnega uspeha.

A čisto mogoče je, da so podobno razmišljali tudi Bavčar, Šrot in Zidar, pa Hilda in vsi drugi, ki so sedaj na hladnem za rešetkami. Vsi so se motili in zadev so se lotili na napačnem koncu in z napačnimi orodji.

Gospod Mišič je zaradi napačnega pristopa že sedaj zgodovina.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži