Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsako leto praznujemo 23. avgusta dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov 20. stoletja: nacizma, fašizma in komunizma. Prav je tako. Spominjanje je zares pomembno za vse nas, kajti totalitarizmi ne spadajo le v preteklost, saj se lahko pojavijo kadarkoli – zlasti če pozabimo na to, kaj jih konstituira.

Vsekakor je nujno detajlno razpravljati o zgodovini in družbenih procesih, ki so pred desetletji omogočili totalitarizme ter sprožili dogodke, ki jih nikakor ni mogoče opravičevati. Po isti logiki moramo danes razpravljati o trenutnih političnih n ekonomskih koordinatah svojih življenj, kajti kapitalizem očitno ni dober za vse ljudi. Razprave so še toliko pomembnejše, ker obstaja nenavadna, čudna kombinacija elementov, ki se kaže zlasti ob različnih proslavah, slovesnostih in mašah. Govorim o povezovanju vere, razuma, religije in političnih usmeritev.

Tole vprašanje je zato lahko zelo produktivno: Je res nujno, da desni politiki vsak dan odidejo v cerkev, molijo k Bogu in opozarjajo na žrtve totalitarnih režimov?

Seveda ne! Vsak razumen človek bo branil žrtve totalitarnih režimov; to sploh ne bi smelo biti povezano s politično ali religiozno usmerjenostjo ljudi. Vsak razumen človek bi se tudi moral konstituirati kot upornik zoper vsak poskus totalitarnosti, ne le zoper nekatere.

Vsakdanji vtis pa je ravno nasproten: zdi se, da so desni politiki že po naravi najbolj primerni in razumni ljudje, da nastopajo zoper totalitarizme ter branijo oziroma zagovarjajo vero in religijo. Zagotovo ni povsem naključno, da ima SDS v Sloveniji največ zvestih pristašev.

Dodati moramo, da razumni ljudje ravno ne verjamejo v Boga in ne molijo k njemu, saj ta ne obstaja; še nihče ni dokazal njegovega obstoja, dokazan pa je obstoj narave, o čemer je pred skoraj štirimi stoletji govoril Spinoza. Razumni ljudje tako ne potrebujejo religije, hierarhičnih institucij ali vodij, da bi jim sledili.

Razumni ljudje ne sledijo nikomur, saj jim zadošča, da sledijo umu in temu, kar je umno.

Zakaj je JJ v Sloveniji tako popularen, čeprav ne sledi vselej temu, kar je umno?

Mimogrede: Je bil Jezus Kristus enkrat samkrat pri maši? Ni bil. Je Marija Magdalena, njegov najljubši učenec, hodila v cerkev? Seveda ne. Pa Jezusova, v nebo vzeta mati? Nope.

V Sloveniji je stanje, vezano na orisani sklop idej, na žalost skrajno neproduktivno.

Vsi dobro vemo, da je Janez Janša desni politik. S tem ni nič narobe – obstajajo levi politiki pa desni, vmes je še morje drugih. Problem je, ker JJ trmasto skuša prepričevati Slovence in Slovenke, da so le desni (right wing) politiki tudi resnično in avtentično na strani žrtev nekdanjega totalitarnega komunističnega režima. Njegovo sporočilo je vselej, tudi današnje je tako, jasno in brezsramno neposredno: Jaz sem edini resnični politični vodja na desni/pravi (right) strani, obenem pa sem tudi zadnji branitelj morale, poštenja in pokončnosti.

JJ-jeva politična pozicija je spretno prepletena s pomenom besede righ. Ni le na desni (right) strani, temveč je njegova drža tudi moralno in etično pravilna (right), kar pomeni, da je na njegovi strani celo resnica sveta.

Janez Janša je vselej na pravi strani. Ali pa se vsaj zdi, da je tako. Seveda se ne zdi vsem, a še vedno jih je dovolj, da se sem in tja znajde na oblasti.

Na oblasti se znajde zaradi delovanja množične psihologije. Očitno je še vedno veliko Slovencev in Slovenk, ki potrebujejo ljubljenega voditelja ter iluzijo Doma, Domovine, Vere in Zemlje.

In natanko to je problem. Človeško bitje namreč ne more biti vselej na pravi strani. Lahko je desni politik, seveda, ne more pa imeti vselej prav (right); človek se včasih preprosto moti. Moralno in etično je, da to tudi prizna in sprejme.

Vsekakor je bilo etično in moralno narobe pobijati nedolžne ljudi po drugi svetovni vojni, ker so bili na napačni politični strani, toda prav tako je bilo moralno in etično napačno sodelovati s Hitlerjem med vojno, se povezovati z nacisti ali fašisti in pod njihovim okriljem domnevno braniti domovino. Kdor je takrat verjel, da kot domobranec brani dom oziroma domovino, je bil v resnici na napačni strani, saj je branil okupatorja domovine.

V tistih časih je obstajala ena sama pravilna drža, ki jo je tako dobro ponazoril Winston Churchill, ko je dejal, da se Britanci ne bodo nikoli predali in da raje umrejo vsi do zadnjega, kot da bi se pogajali s Hitlerjem. Takrat je moral vsakdo opustiti lastne fantazme in se dvigniti nadnje; kdor tega ni naredil, je preprosto zgodovinsko in objektivno kriv.

Ko torej razpravljajo o morali in etiki, obstaja ena sama prava drža, ki je obenem tudi univerzalna – drža preprosto ne more postati privatna lastnina te ali one politične partije ali usmeritve. Morala tako ni objekt mnenja ali politične pripadnosti. V temelju je povezana s pogumom – to je zelo preprosto. V življenju vsakega človeka vselej nujno napoči čas, ko se mora pravilno odločiti o zadevah, ki so resnično pomembne v življenju. In sem prav gotovo ne sodi odločanje med rjavimi ali črnimi čevlji.

Danes je pravilno odločanje enako pomembno, kot je bilo nekoč, ko je bil Hitler močan in vpliven. Pomembno je, ker kapitalizem očitno ni dober za večino ljudi na tem planetu. Na zapleten način, ki ga ni lahko razumeti, je totalitaren.

Prav zato ga ne bi smeli reševati. Razumni ljudje namreč ne rešujejo totalitarnih režimov, pač pa skušajo braniti njihove žrtve. In vsi mi (99 %) smo žrtve kapitalističnega totalitarizma. Kdo se nas bo nekoč v prihodnosti spominjal?

Maša in slovesnost ob obletnici domobranstva sta v luči povedanega resen poskus popolnega relativiziranja sveta, v katerem je povsem vseeno, ali zastopaš zlo ali dobro.

Vera v Jezusa Kristusa torej ni v nikakršni zvezi z domobranstvom, zato je slovesna maša v Rovtah tudi neposredno zanikanje JK-ja.

Reči, da so domobranci branili krščansko izročilo, pomeni posmehovati se temu, kar je zastopal Jezus Kristus, brez katerega krščanstva sploh ne bi bilo. Takole je namreč govoril: Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni! (Mr 13, 34-37)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži