Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kaj imata skupnega JJ in G. G. Mišič? Na prvi pogled ničesar, toda prvi pogled je premalo, kar ve zlasti vsak dober iluzionist. V tej luči, mimogrede, priporočam v ogled sijajni film Now You See Me (2013). Sicer pa se je gospod Mišič elegantno in z eno samo potezo, a brez referenc, povzpel na vrh Luke Koper. Vesoljnemu občinstvu bo seveda pripovedoval, da so ga izvolili z večino. Ta je bila sicer majhna, toda še vedno je večina. In JJ?

Poziva na boj zoper sovraga. Ta se še vedno imenuje komunizem. Vsakdo naj se bojuje po svojih močeh, pravi prvak stranke. Ko bomo izkoreninili plevel, ki se imenuje komunizem, bomo na zeleni veji, kar pomeni, da bomo srečni v kapitalizmu. JJ niti z eno samo besedo še ni pozval k boju zoper kapitalistično izkoriščanje mož in žena, delavcev in potrošnikov.

Sklepati smemo, da mu kapitalistično izkoriščanje ni mar, zato pa se veselo ubada s preteklostjo. Komunizma že davno ni več, a JJ ga vidi povsod. Ne vidi jasno, zato so strici vselej v ozadju, kjer se pač slabo vidi. Ali pa vidi jasno, a noče, da bi vsi drugi videli enako dobro, zato zanje ustvarja ozadja. Sklepati smemo, da morajo za JJ-ja vselej obstajati ozadja z nejasnimi obrisi, ki jih vedno znova lahko obtožiš hudodelstva. A obrisi so največkrat zgolj prividi, napačne zaznave, iluzije. Zanimivo pa je tudi to, da se ti domnevni strici nikoli ne oglasijo in ne branijo pred JJ-jevimi obtožbami. Zoper bi lahko sklepali, da je na mestu preprost in logičen odgovor: strici se ne oglašajo, ker sploh ne obstajajo. Neobstoječe stvari se namreč težko oglašajo ali pa se sploh ne. Še en dober film: The Conjuring (2013).

Mišič bo odslej dobro plačani kapitalist. Trenutno se lahko smeje vesoljni Sloveniji, ker ji je dokazal, da lahko doseže, kar hoče. Saj je rekel, da si vselej da petico ali pa celo plus pet. Obenem sporoča Sloveniji, da sama še vedno živi nekje v zabačenih rovtah, kjer se lahko zgodi karkoli, če se ta ali oni samooklicani veljak tako odloči.

Slovenija je torej res rovtarska. Njeni prebivalci naj bi se spopadali z neobstoječimi komunisti, z duhovi iz preteklosti, z zombiji in drugimi paraziti, medtem ko se resnični kapitalistični paraziti iz krvi in mesa sprehajajo po deželi in kopičijo milijone.

Milijonov ni težko kopičiti, če nikjer ne naletiš na odpor, če vedno znova trčiš na to, kar je Freud imenoval patološka nevtralnost ljudi. Ljudje so namreč vzgojeni v duhu, ki ga je danes zlahka prepoznati: otroci so majhni narcisoidni paraziti, ki jim morajo starši v vsem ustreči. Zdi se, da je taka vzgoja najboljša, obenem pa je tudi nevtralna. Otroci si nečesa zaželijo, starši ugotovijo, da je željo mogoče izpolniti, dodajo k temu, da jo je tudi dobro izpolniti, ker bo otrok zaradi tega razvijal kognitivne, socialne, čustvene ali intelektualne sposobnosti, nato pa kupijo, kar je treba. Zadeva je povsem preprosta.

Pa vendar ni. V resnici je zlobna. Zakaj? Ker starši zgolj opazujejo, kako se otrok počasi integrira v družbeno polje in v kulturo, za katero se jim že tako ali tako zdi, da je najboljša od vseh možnih kultur, saj jim vsak dan ponuja nove in nove vsebine, spektakle in vse drugo. Pri vsem tem sodelujejo tudi sami, zato se jim ne zdi sporno, če se otroci integrirajo v kulturo, katere del so.

Človekov odnos do sveta je danes zato v glavnem parazitski: iz kapitalistične sklede je treba zgolj vzeti, kar želiš. Uporništvo je že všteto, kritična misel tudi.

Gospod Mišič se ravna natanko po tem načelu: če se mu zdi, da mu pripada mesto predsednika uprave v Luki, si ga pač privošči. Po njegovem tu ni kaj razpravljati. In če se JJ-ju zazdi, da se je treba bojevati zoper rdečega sovraga, pač pozove na boj zoper njega.

Sedaj pa sledi ključno in nekoliko zahtevnejše vprašanje. Za koga, za kateri pogled JJ in gospod Mišič uprizarjata svoje nastope?

Odgovor na vprašanje je, da jih uprizarjata natanko za kastriranega, nemočnega, pohabljenega Drugega. Sporočata mu, da jima preprosto ne more do živega, da ne more storiti ničesar, da bi se stanje duha v tej državi spremenilo. Ali po domače rečeno: večina ljudi zgolj nevtralno opazuje dogajanja na odru in si misli svoje, zato lahko Mišič in JJ delata, kar pač hočeta.

Tisti, ki vodijo igro, si seveda tudi mislijo svoje. Le da imajo od tega milijone, večina pa drobtinice in zategovanje pasu. A še vedno jim gre dovolj dobro, da so nevtralni in mirni. Ljudje so bili vselej vzgajani, da bi bili mirni in nevtralni, toda danes, ko niso več vzgajani, temveč so neposredno integrirani v kulturo, je stanje veliko slabše.

Stanje je natanko tako, kakršnega vidimo v Matrici. Filmski svet bolje ponazarja stanje duha kot nevtralni pogled integriranih ljudi.

Prav logika integriranih ljudi pojasni, kaj počneta JJ in Mišič. Uprizarjata namreč sceno, prizorišče za pogled Drugega. Ta naj bi bil zadovoljen s tem, kar vidi. Če je zadovoljen, se JJ in Mišič dobro počutita. Ljudstvo ima v tej igri posebno vlogo. Sodeluje naj pri pogledu na prizorišče. V resnici sodeluje, ker so ljudje podrejeni istemu mehanizmu: radi bi bili del prizorišča za Drugega, ki naj zadovolji njegov pogled.

Tako kot si otroci želijo biti objekt želje staršev. Nimajo svoje želje, zato pa želijo biti objekt želje. Ali drugače: njihova želja končno postane želja, da bi bili objekt želje drugih. Razlika je velika. Rezultat je popolna pasivnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži