Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kaj je morda najbolj naivno in obenem najbolj radikalno vprašanje, ki ga lahko zastavimo navadnim ljudem danes? Vprašanje je tole: Ste pripravljeni na ljubezen, želite resnično ljubiti življenje?

Vprašanje je zanimivo zlasti v teh dneh, ko GG jasno sporoča vesoljnemu slovenskemu občestvu, da je življenje a roller coaster, ki ti omogoča, da si danes tu, jutri pa nekje čisto drugje, če se le spraviš nanj. Logika te naprave je namreč nadvse preprosta: kdor je na njej, se mora le čvrsto držati, ker je hitrost njenega gibanja zares vrtoglava. Vse drugo se zgodi dobesedno samo od sebe.

Paradoks divjega gibanja po taki napravi je, da v resnici nikamor ne prideš, saj se vse skupaj le vrti, zato si na koncu tam, kjer is začel. Človeku se vmes lahko tudi zrola v glavi, toda to niti ni pomembno. Pomembno je, da lahko prav zato pristane kjerkoli, kar pomeni, da je lahko danes menedžer, jutri je predsednik uprave, nato bankir, pa minister, poslanec, direktor … Kdorkoli je lahko karkoli. Pogoj je le, da je na napravi in da v pravem trenutku izstopi – ne na pravi postaji, temveč kjerkoli.

Ljudstvo, ki ne more na napravo, mora biti kajpak naivno. Verjeti mora, da so na napravi najbolj pametni, najbolj inteligentni, najbolj modri, najbolj sposobni, najbolj kreativin ljudje, ki najbolje vedo, kaj narediti, kako reševati probleme, ljudje, ki imajo najboljše gene in ideje glede prihodnosti za vse – torej tudi zanje.

Naivnost ljudstva mora biti neskončna oziroma brezmejna. Ljudje morajo namreč tudi verjeti, da ti super ljudje, ki so na napravi, ne delajo le zase. Ne, verjeti morajo, da delajo za ljudstvo, da se tako rekoč žrtvujejo zanj, saj delajo noč in dan in garajo kot črna živina.

Primer. Oni gospod iz Banke Slovenije zato ni mogel porabiti niti vsega dopusta in so mu morali navsezadnje dati denar, ker je ves čas garal in si ni privoščil niti oddiha. Ljudstvo je na koncu celo izvedelo, da gospod ni le garač, temveč je tudi kot osebnost tako dober po srcu, da je nekaj dopusta kar poklonil.

Živimo v svetu, ki ne stoji na nogah, ampak lebdi v vakuumu. Ta svet je nasičen z iluzijami in blagom, zato ljudje nimajo dovolj časa, da bi pokupili vse, kar je pokupiti mogoče. In v takem svetu je ljubezen revolucionarna.

Revolucionarnost ljubezni se kaže tako, da se človek, ki ljubi, končno strezni in si razbistri glavo. Torej ravno ne gre za to, kar pravi ljudska modrost, češ da takrat, v ljubezni, človek izgubi glavo. Ne, takrat jo šele postavi na pravo mesto, tja, kamor sicer sodi.

Ljubezen je zato zelo racionalna zadeva. Ni le čustvo, kot misli zdrava pamet, ampak je čista racionalnost. Je strast kot utelešena racionalnost.

Človek, ki strastno ljubi, je racionalen na način, ki ga ni mogoče preseči. In najlepše pri tem je, da ni več naiven. Strastna ljubezen pomeni jemati življenje zares. Pomeni vztrajati pri resnici, pomeni brezkompromisno hoteti resnico življenja oziroma eksistence.

Današnji svet je povsem prepreden z razmišljanjem, da mora biti človek kul, da mora zgolj slediti svojim sanjam. Tudi v tem prepoznavamo dvojnost življenja. Slediti sanjam danes sploh ne pomeni slediti svojim sanjam. Daleč od tega. Ljudje, ki trdijo, da sledijo svojim sanjam, največkrat sledijo simuliranim, vnaprej izdelanim sanjam, ki so tudi najbolj profitabilne.

To so sanje po uspehu, ki je v celoti določen. V kapitalističnem svetu je do potankosti določeno, kaj sploh je uspeh, kaj so sanje in kaj pomeni uspeti. Nobena stvar zato ni prepuščena naključju. Sanje se uresničuje po vnaprej predvideni poti in na vnaprej predvidene načine.

Na delu je prevara, trik. Že mlade ljudje speljejo s prave poti. Ponudijo jim uganko: če uganeš, kaj je uspeh v življenju, ti bomo pomagali uspeti. Če ne uganeš, si kajpak bolj ali manj izgubljen že vnaprej. Trik je tale: če deklice sanjajo, da bodo princeske, to niso prazne utopične sanje. Prav nasprotno je res. Ko deklice sanjajo, da bodo princese, so sanje tako rekoč že uresničene – če so na roller coasterju, seveda. Enako velja za vsakega drugega človeka. Če nisi na napravi, je zato povsem nepomembno, kaj sanjaš, o čem sanjaš in kaj bi rad, kdo si in kaj bi rad postal. Dobil boš zgolj drobtinice ali pa še teh ne.

GG vse to zelo dobro ve, zato lahko simulira tudi samozavest. Ko si na napravi, se ti namreč ne more zgoditi nič hudega, dokler se trdno držiš. Dobiš lahko čisto vse, kajti only the sky is the limit. Ker se vse samo vrti, seveda sploh ni nobene meje. Vse, kar se vrti, se lahko vrti neskončno dolgo.

Ali pa se v trenutku ustavi. Včasih so na primer delavci v tovarni rekli: fantje, sedmo dol. In potem se je roller coaster ustavil, spektakla je bilo konec, zavese so padle, na plan je prišla vsa beda izkoriščanja delavcev in vsakdanjega življenja, napolnjenega z blaznimi iluzijami.

Prihaja čas, ko se bo to vnovič zgodilo. In ljubezen, strastna ljubezen do življenja bo ponovno deležna spoštovanja, ki ji gre že od nekdaj.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži