Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenski politiki in strokovnjaki mirno in brez očitne slabe vesti pripovedujejo ljudstvu pravljice, sprenevedajoč se, da gre za znanstvene izsledke in najvišja strokovna spoznanja. Lahko jih imenujemo ljudske pravljice ali miti. To so zgodbe, ki uspavajo, nimajo pa nobene znanstvene vrednosti ali pa je ta minimalna. Uspavanemu ljudstvu pripovedujejo pravljice in mite, da bi bilo še bolj pohlevno, še bolj pridno, pokorno in brez samozavesti. In tudi je. Zadeva torej deluje.

Novica, ki to sploh ni, je, da se BDP v Sloveniji še naprej zmanjšuje. Logično je, da se zmanjšuje, in še se bo, saj krčenje vsega še nikoli ni ničesar rešilo, še nikoli ni spodbujalo ljudi k delu, h kreativnosti, k uživanju v življenju, k sodelovanju. Krčenje in jemanje lahko spodbujata le nezadovoljstvo, jezo, morda še konformizem, gotovo pa tudi depresivnost in samomorilne misli. Slabše gre zato le še Cipru, pravijo. Tudi to je logično in pričakovano. Je torej poleg pravljic in mitov sploh kaj novega pod slovenskim soncem?

Pravzaprav je, kajti SLS predlaga še tehnično vlado. Razmišljal sem že, kdo je zmešan v Sloveniji. Tehnične vlade ni treba predlagati, ker jo že imamo. V njej so tehnokrati, ki ne vedo, kako rešiti državo, zato delajo, kar je najbolj preprosto, jemljejo torej, tako imenovani strokovnjaki pa jim prišepetavajo, da bi morali rezati še veliko bolj. Saj bomo, ko bo prišla trojka.

Poleg teh nezanimivih, a tragičnih stvari, se dogajajo še nekatere, ki so vsaj za silo zanimive in vredne tehtnega razmisleka. Zadnji dogodki, povezani z gospodom Mišičem in njegovim samozavestnim javnim nastopanjem, so nenavadno pomembni za aktualno dogajanje v Sloveniji, ki pa ga le redki zaznajo in še redkejši tudi razumejo. GG namreč ni dogodek v pristnem pomenu besede. To je zelo pomembno. Zgodil se je v lokalnem okolju, je samozavesten in obljublja radikalne spremembe, vendar kljub temu ni dogodek, ki ga sicer nujno potrebujemo. Kaj potem je?

Dogodka ne moremo deducirati iz logike sveta, v katerem živimo, poudarja Alain Badiou. To preprosto pomeni, da GG ni dogodek, ker govori natanko o tem, o čemer govorijo ljudje že zelo dolgo; glasnejše ponavljanje istega, mitov in pravljic torej, ničesar ne spremeni, saj le utrjuje že utrjeno. GG pomeni zgolj še več istega, zato je nezanimiv.

Tudi politiki in strokovnjaki v glavnem že leta dolgo ponavljajo isto: reševanje bank, gospodarska rast, zategovanje pasu, sprostitev posojilnega krča, nova delovna mesta. Bla, bla, bla. Politiki so nezanimivi, zato bi jih veljalo zamenjati.

Najbolj grozno namreč ni ponavljanje istega; zares grozno je, da ne ponavljajo kar v tri dni. Dobro namreč vedo, da je ponavljanje istega nadvse koristno, saj počasi otopi ljudi, s katerimi je zato laže manipulirati. In natanko to se tudi dogaja. Ljudje so na primer danes veliko mirnejši kot pred pol leta, čeprav je gospodarska in politična situacija v deželi bistveno slabša, BDP nenehno pada, ljudje vse manj trošijo, zdravstvo je le še kup ruševin, pozitivnih projektov ni nikjer, pravljic in mitov pa je vse več.

Ljudje so pričakovano mirni, ker so uspavani. Uspava jih ponavljanje. GG ni drugačen od drugih, saj zgolj glasno govori isto. In drugi niso nič boljši od njega, saj že dolgo govorijo isto. Gre zgolj za prerivanje za položaje.

Skrb zbujajoče je zato šele dejstvo, da ljudstvo spi in naivno verjame v veliki zakon sveta, ki je – ponavljanje. Ponavljanje ustvarja iluzije, svet kot iluzije in ne more zagotoviti nobenega napredka že po definiciji. Ljudje zaradi njih ne vidijo tega, kar je skrito in prikrito. Strmijo v svet – a ne vidijo. Vidijo le tisto, kar morajo videti, kar manipulatorji hočejo, da vidijo. Ljudje vedno znova vidijo natanko to, kar morajo videti, zato se tudi v glavnem vedejo, kot je predvideno. Takega nenasilnega poenotenja ljudi svet še ni videl.

Ko se tako ponavlja, kar se mora ponavljati, ko se širijo pravljice in se bohotijo miti, ljudje ne opazijo, kako zelo so razdeljeni, kako velikanski je prepad med svetom navadnih ljudi, delavcev, in svetom elite, v kateri želi biti tudi GG. Ne vidijo, da nobeno reševanje bank, zategovanje pasu in zaganjanje gospodarstva ne bo zmanjšalo tega prepada, saj ga bo le še utrdilo in poglobilo – če bo do obojega sploh kdaj prišlo.

Kaj se bo torej dogajalo v bližnji prihodnosti? Predvsem se bo ponavljalo isto. Vse bo zamujalo, miti se bodo utrjevali, kritične misli ne bo, Bruselj bo žugal, nezaposlenost se ne bo zmanjšala, BDP bo še naprej padal, prišla bo trojka, rezi bodo strašni, ljudje bodo trpeli, podnebje ne bo milostno. Ljudstvo bo še naprej spalo, zategovalo pas in naivno verjelo v lepšo prihodnost.

A dogodek kljub vsemu bo. Bo, ker je v njegovi naravi, da vselej je. Ni ga mogoče preprečiti, ne bo ga mogoče ustaviti. Prekinil bo spanec, ustavil bo ponavljanje, onemogočil ga bo. Takrat se bo med ljudmi širilo razsvetljenstvo, širila se bo znanost, mitov ne bo več, pravljice bodo utonile v pozabo, ljudje bodo začeli kritično misliti, zato bo napočil tudi čas za vnovični razmislek o komunizmu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži