Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Lepo se sliši in milo zveni, ko kdo reče pred televizijskimi kamerami, da je vse mogoče, če človek zaupa vase. Toda kritični razmislek o taki izjavi nam pokaže, da življenje vendarle ni tako preprosto; izjava je tako močno poenostavljena, da je sumljiva že zaradi tega. Pojdimo kar po vrsti.

GG na primer nikakor ni reva. Zaupa vase. Po lastnih besedah je borec, samorastnik, izstopil je iz povprečja, sivine. Je tudi osamljeni jezdec, ki zase trdi, da bo razkril vse nečednosti okoli Luke Koper. Na njegovi strani naj bi bili tudi delavci, kar je v teh zlasti za delavce težkih časih prav gotovo zelo pomembno.

Toda tu je že prvi problem. Samo zaupati vase namreč očitno ni dovolj. Na tvoji strani mora biti vsaj še nekaj drugih ljudi. Osamljeni jezdeci navadno tudi ostanejo osamljeni, na koncu pa jih povozi čas in utonejo v pozabo. In kdor je osamljen, ne more spreminjati sveta. Še sebe težko spreminja. Ko torej različni ljudje psihologizirajo in vzbujajo lažne upe, da človek lahko doseže to in ono, če se le pravilno odloči, če ima voljo, cilj pred seboj in sanje, spregledajo empirične okoliščine. Noben človek namreč ne živi v abstraktnem prostoru.

In kako je v empiričnem svetu? V Sloveniji ne prav rožnato. To je namreč svet, v katerem delavci garajo iz dneva v dan za borno mezdo, odvisni in neodvisni strokovnjaki pa jim od strani za denar ali zastonj delijo nasvete, kaj vse naj bi še naredili, da bodo uspeli, da bodo dobro vzgojili otroke, jim privzgojili čut za odgovornost, disciplino, trdo delo in vse drugo, razvili pristne medsebojne odnose, vgradili prave vrednote še v svoja življenja, če jih slučajno še niso, se odpovedali pretiranemu lenobnemu gledanju televizije in neproduktivnemu posedanju pred računalniki, ki jih morda sploh nimajo, saj nimajo niti za kruh, poleg tega pa še delali na sebi, karkoli že to pomeni, osebnostno rasli in se razvijali, dizajnirali in redizajnirali svoj self, se podili po zelenih livadah za boljše zdravje in kar tako, spremenili jedilnik in začeli zdravi jesti ekološko pridelano in ne preveč gensko spremenjeno hrano, se čustveno razvijali in stopnjevali čustveni količnik, za katerega še psihologi ne vedo, kaj sploh je, ter počeli še vse drugo, kar je domnevno treba početi na tem svetu, da bi človek postal, kar mora postati.

Obstajati pa dve skrajno problematični koordinati takega sveta, ki se ju ne zavedajo niti strokovnjaki.

Prva koordinata. Ubogajte! Danes ljudje neprimerno bolj ubogajo, kot so njihovi predniki ubogali dostojanstvenike v srednjem veku. Ubogajo strokovnjake, ki jim, tako kot dostojanstveniki v srednjem veku, kajpak hočejo samo dobro, ubogajo pa tudi nosilce in zastopnike propagande, ki hočejo še več zdravja, rasti, spektaklov, blaznosti, dinamike in hitrosti.

Drugič. Hoteti morate vse! Kapitalizem lahko naredi vse in vi morate hoteti vse. Biti morate absolutni potrošniki, ničesar ne smete zamuditi.

Živimo torej v empiričnem svetu. Ne živimo v praznem prostoru, ne živimo v konstrukcijah, ki so všeč strokovnjakom in ideologom. In v tem empiričnem svetu življenje ni enostavno. Pravzaprav je naporno in zahtevno živeti. Vlada jemlje in bo jemala še naprej. Denarja je vse manj, zato tudi trošimo vse manj.

Kje naj vzamem denar za organski paradajz, ki je trikrat dražji od onega iz Španije? Seveda je brez okusa in barve in hranilnih vrednosti, toda denarja za pravi paradajz preprosto nimam. Kako naj osebnostno rastem, če pa se moram nenehno prilagajati dinamiki kapitalističnega sveta in se obenem bati, da ne bom ostal zadaj, da me ne bodo pozabili, da ne bom sam, da me ne bodo imeli za zastarelega, neučinkovitega in nepomembnega? Kaj jim torej ni jasno?

Poleg tega človek ne sme izstopati in misliti s svojo glavo. Lahko izgubi službo. Ali pa ga vsaj potisnejo v kot. Lahko ga tudi stisnejo za goltanec. Najbolje ja biti tiho in skrbeti zase, se prilagoditi, upogniti hrbet, skloniti glavo.

Pravijo, da imamo opravilno nesposobno vlado. Morda je res nesposobna, toda alternative ne pozna nihče, ker so ljudje preveč prilagojeni. Potem dodajajo, da smo vredni samospoštovanja. Res? Kje pa se kaže spoštovanje do ljudi? Ko je gospod Pahor oni dan pred televizijskimi kamerami moledoval za eno samo minuto, je bilo vesoljni javnosti povsem jasno, da je minister pomembnejši od njega, čeprav je bil ves večer namenjen gospoda Pahorju, ne politiku. Toliko o spoštovanju.

Dovolj je preteklosti, je slišati te dni. Ne bo pomagalo, kajti brskanje po preteklosti je zanimivejše kakor razmišljanje o prihodnosti oziroma bodočnosti, kar dobro ve vsak nevrotik, ko leže na kavč. Tako neskončno zanimivo je brskati po preteklosti in si izmišljati sofistike, s katerimi bi nekako upravičili domobrance in njihovo sodelovanje z okupatorjem in smrtnim sovražnikom. Neverjetno veliko užitka je v večnem igranju vloge žrtve in pritoževanju čez druge, ki nam domnevno hočejo nekaj hudega.

S psihologijo, pedagogiko ali psihoterapijo torej ne bomo spreminjali sveta. Ne bomo ga spreminjali z nasveti za zdravo in dolgo življenje. Ne bomo ga spreminjali z igranjem žrtve, s stokanjem in z žuganjem drugim. Spreminjali ga bomo šele s kritično mislijo.

Ta nam pove, da je okoli nas še vse preveč sprenevedanja in napačnih prepričanj, da je realnost taka, kot bi radi. Ljudje zato premalo vedo o lastni naravi in imajo v glavnem naivne ter zelo poenostavljene ideje, kaj sploh je človeška narava. Enako velja za njihova mnenja o družbenem ustroju in o možnosti družbenih sprememb. Moda še najmanj vedo o zakonitostih gospodarstva.

Danes je zato ponovno čas za resen razmislek o vseh treh koordinatah naših eksistenc. Adam Smith je eden izmed avtorjev, ki se mu moramo posvetiti. Pri tem ni pomembno, da je vse življenje živel s svojo mamo, in ni pomembno, kakšen je bil njun medsebojni odnos, saj je pomembno, kar je napisal.

Predvsem je mislil natančno, počasi, sistematično in kritično. O ekonomiji in o vedenju oziroma delovanju ljudi. Ni govoril kar na pamet. Izjemno močno ga je zanimala tudi estetika, nameraval je napisati knjigo o njej, zlasti pa ga je zanimala filozofija. Mimogrede: danes boste težko naleteli na ekonomista, ki bi ga zanimala filozofija. To morda ni pomembno, morda pa tudi je.

Smithovo zanimanje za filozofijo je neposredno povezano z zanimanjem za razumevanje načel, principov človeške narave. Razmišljanje o družbenem življenju, gospodarstvu in politiki je zato nujno prepleteno s filozofijo in razmišljanjem o principih človeške narave.

Za konec tega zapisa zato velja ponoviti za Smithom in vnovič opozoriti na en sam njegov stavek: koristoljubje ali človekov interes za samega sebe (self-interest) je del človeške narave, obenem pa je tudi temelj napredka in družbenega bogastva; toda do bogastva ne moremo, če ne sodelujemo med seboj, če nismo zmožni za sočutje (compassion), ki pa se ga moramo naučiti.

John Maynard Keynes, o katerem spregovorim naslednjič, je storil korak dlje, saj je bil prepričan, da je kapitalizem sicer nujen, vedel pa je tudi, da ni benigen. Torej bi morali nekaj narediti z njim; ne s posamezniki, temveč s celotnim sistemom.

A tako razmišljanje je za večino tukajšnjih strokovnjakov že prezahtevno in preveč kompleksno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži