Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Adam Smith torej verjame v zmožnost ljudi, da sami krojijo svoje usode, kar je v tistih časih, začetek XVIII. stoletja, že uveljavljena ideja, vendar je še vedno zanimiva. Verjame pa tudi v solidarnost, sočutje in prijateljstvo, razvoj in kopičenje bogastva, saj ve, da noben človek ne more preživeti v izolaciji. Tri stoletja pozneje je očitno, da je zadeva kompleksnejša, kot je mislil Smith.

John Maynard Keynes je vedel, da kapitalizem ni naklonjen ljudem in ni dober za vse ljudi, saj je stvar, mašina, stroj,ki mu je za ljudi vseeno. Pravzaprav je v njem vse postavljeno na glavo. Poštenje na primer ni vrednota, saj ni dovolj koristna. Znanje na določeni točki človeku začne škoditi, saj delodajalci od njega pričakujejo zgolj uporabno znanje. Moralno vedenje in etično delovanje je sporno že vnaprej, saj nasprotnikom na sicer svobodnem trgu ne smeš pokazati, kdo si v resnici in kakšni so tvoji pravi nameni, kajti z njimi tekmuješ in jih skušal prehiteti ali prelisičiti. Vse je preračunano.

Ni čudno, da se ekonomisti zanašajo na matematiko – in se o vsem motijo. Človek z zdravim razumom namreč ve, da self-interest ter maksimiziranje koristi in tekmovanje s sotrpini preprosto niso nekaj, kar bi ga nujno zanimalo in niso bistvo življenja, niso njegov smoter, cilj, niso njegovo poslanstvo. Preprosto niso. Človekova narava je bistveno drugačna.

Ljudje niso egoistični posamezniki, ampak so člani občestev, kar je čisto nekaj drugega, Železna lady je sicer rekla, da občestva ne obstajajo, vendar se je motila. V občestvih pa imajo ljudje tudi dolžnosti. Na primer medsebojno spoštovanje.

Toda kljub temu ljudje v glavnem še vedno preveč – prav kot egoistični posamezniki – naivno verjamejo v kapitalizem in zaupajo njegovim oglaševalcem, ki pravijo, da bo imel zdaj zdaj prijazen obraz za vse. Namesto da bi bili prijazni drug do drugega, čakajo, kdaj bo kapitalizem kot Veliki Drugi prijazen do njih. Obnašajo se predvidljivo. Čeprav niso egoisti, se obnašajo, kot da so, čeprav se zavedajo, da so odvisni od drugih ljudi, se obnašajo, kot da niso.

Njihova glavna iluzija je prepričanje, da je kapitalizem stabilen sistem, namenjen prav njim, njihovim potrebam in željam. Pa ni tako. Pravzaprav je bistveno drugače. Danes živimo v narobe svetu in veliko ljudi se narobe obnaša.

O tem nam precej pove že bežen pogled v zgodovino. Kapitalizem je star nekaj stoletij, nič več. In nikoli ni bil stabilen. Zakaj ni bil tak? Ker je nestabilnost v njegovi naravi, tako kot je v naravi vode, da je tekočina. Torej nikoli ne bo stabilen, saj tak kratko malo ne more biti, tako kot tri krat tri ne more biti osem.

Kapitalizem je nestabilen sistem, ne moremo ga stabilizirati, pa če bi ga še tako radi. Nujno generira krize, čeprav je Keynes verjel, da se jim je mogoče izogniti. A zgodba ima nadaljevanje, ki je še veliko zanimivejše.

Sistem dolgoročno namreč sploh ne more preživeti. Ne more se stabilizirati in ne more preživeti zaradi svoje narave, ki je destruktivna. Vedno bolj destruktiven je, saj hoče več in več in ve, obenem pa nima nobenega občutka za mejo, moralo ali etiko. Njegova destruktivnost traja že dolgo časa, posledice pa so velike.

Na primer. Današnja kriza se ni začela leta 2008, kot poslušamo vsak dan in o čemer nenehno govorijo politiki oziroma strokovnjaki. Ne, današnja kriza kapitalizma se je pričela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes zato ni vprašanje, kako naj ga popravimo, da ga bomo še naprej imeli; pravo vprašanje je, s čim ga bomo zamenjali, saj ni dober za večino ljudi.

Zanimivo je spremljati odgovore ljudi na vprašanje, ali so za bolj demokratičen in egalitaren svet. Ni namreč nujno, da se vsi ljudje strinjajo, da želijo tak svet. Zadeva je zelo zapletena, poleg tega nikakor ni enoznačna.

O tem bo treba še veliko govoriti. Za kapitalizem je namreč značilno koncentriranje kapitala, zato so na primer monopoli nujni. Ne moremo govoriti o kapitalizmu, če ne govorimo o koncentriranju kapitala v rokah peščice ljudi. Globalizacija je zato najprej in bistveno globaliziranje koncentriranega kapitala; v tem za večino ljudi ni ničesar prijaznega.

Immanuel Wallerstein je zato že pred koncem dvajsetega stoletja napisal knjigo o kapitalizmu s pomenljivim naslovom: The End of the World As We Know It. Svet danes niti približno ni tak, kot je bil še pred nekaj desetletji, a v marsičem se je spremenil na slabše, ne na bolje.

Postaja vse bolj liquid, kot bi rekel Zygmunt Bauman, kar pomeni, da je tako rekoč že povsem nepredvidljiv. Ideja o stabilnem in varnem svetu je očitno še slabša kot iluzija.

V Sloveniji se zato dogajajo že prav tragikomične stvari. Politiki kar naprej govorijo, da bodo k nam prišli tudi vlagatelji in vlagali denar v vse mogoče projekte, da se nam bosta čez čas cedila med in mleko; zveni kot pravljica. Govorijo, kot da nimajo pojma o stanju sodobnega kapitalizma in o njegovi naravi. Če si danes kapitalist, namreč zelo težko vlagaš, ker tudi za tebe velja, da je svet nepredvidljiv; za vpogled v to zadošča zdrav razum.

Posledice so za ljudi grozljive. Dejstvo je, da je danes nemogoče napovedati, kaj se bo na svetu dogajalo čez nekaj mesecev. Ljudje, ki potrebujemo varnost in predvidljivost v življenju, smo zato v nemogočem položaju, saj preprosto ne moremo vedeti, kako se vesti, kaj načrtovati, kako živeti. Vse se namreč lahko kadarkoli radikalno spremeni in nam je v škodo.

Danes nikakor ne živimo ob koncu krize, kot nas skušajo pomiriti politiki in ekonomisti, uporabljajoč tisto smešno metaforo o luči in tunelu. Prav nasprotno je res: smo na začetku še veliko hujše krize, ki jo morda najbolje ponazarja zlom kaotičnih sistemov. Položaj je zares strašljiv. Po eni strani se zdi, da imajo ljudje neskončno veliko možnosti, priložnosti in izbir, saj je blaga in ponudb, kolikor hočete. V resnici pa je to zgolj strašna iluzija, kajti ljudje nimajo tako rekoč nobene izbire. Njihova življenja so bodisi pod popolnim nadzorom kapitala ali pa so tako nepredvidljiva, da odločitve sploh niso možne.

Pomembno pa je še nekaj. Kapitalizem je prav zaradi nestabilnosti in strukturnih mehanizmov, ki ga določajo, včasih v stanju, v katerem ni treba veliko napora, da pride do bistvenih strukturnih sprememb. Lahko jih imenujemo revolucionarne ali pa tudi ne, pomembno je, da je kapitalizem prav zdaj v takem izjemno ranljivem stanju.

To je stanje, v katerem je vse bolj očitno tudi zdravemu razumu, da je delo velikanskega števila ljudi bodisi povsem razvrednoteno bodisi ni več potrebno. Nastaja nov razred prekernih delavcev - prekeriat.

Prav na tem mestu se moramo ustaviti, kajti tukaj se psihologija vsakdanjega življenja prepleta s sistemskimi, strukturni mehanizmi, ki so vgrajeni v sam kapitalizem.

Prekerni delavci bolj kot večina drugih ljudi čutijo na svoji koži, kaj pomenijo tesnoba, občutek negotovosti, odtujenosti ali alienacije in anemičnosti. Čutijo, kaj pomeni pomanjkanje empatije, sočustvovanja, medsebojne naklonjenosti, solidarnosti, vedo, kaj pomeni, da vsakdo živi zase in se skuša prebijati skozi življenje v strahu, da ne bo že jutri nepotreben in nepomemben.

In prav tako ne želijo živeti. Ali pač?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži