Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kardinal Rode je pred časom z eno samo izjavo, zapisano v naslovu tega razmisleka, elegantno ponazoril paradoks, katerega nosilec in zastopnik je. Paradoks je tale.

Če bi bila katoliška korporacija res tako brez denarja, kot pravi kardinal, se on in njegovi ne bi vozili naokrog v audijih, saj taki avtomobili stanejo veliko denarja. Zlasti se ne bi vozili zato, ker se je njihov vzornik, na katerega se sicer radi sklicujejo, premikal naokoli peš ali na oslici.

Moč korporacije je kaže tudi v tem, da samo na severovzhodu Slovenije z lahkoto zapravi malo manj kot milijardo in se nato obnaša, kot da se ni zgodilo čisto nič. Milijarda je zanjo dobesedno kaplja v ocean. Pa vendar ne bo plačevala davkov, ki jih morajo sicer plačevati vsi lastniki nepremičnin, ker ji vlada pač ne upa ugovarjati.

Ali si lahko kdo predstavlja, da bi človek, ki dejansko ne more plačevati davka na nepremičnine, rekel ministrici, naj je jemlje, kjer ni ničesar? Seveda si ne more. Kaj takega lahko izrečejo le dostojanstveniki, ki zastopajo eno najmočnejših korporacij na svetu. Torej ne gre le za denar, temveč gre predvsem za moč, privilegije in vpliv.

Sodobni kapitalizem bolj kot v preteklosti omogoča redkim posameznikom koncentriranje kapitala, privilegijev in vpliva, ki si ga navadni smrtniki ne moremo niti predstavljati. Veliko manj kot odstotek ljudi ima v rokah toliko milijard, bilijonov in trilijonov, da nima nihče resne predstave, koliko to sploh je. Vsi drugi ljudje ne živimo na margini, kot pravi zdrava pamet, temveč v drugem vesolju. Tako smo danes razdeljeni ljudje: pripadniki elit, zvezde, bogataši in nekateri intelektualci živijo v enem svetu, v katerem imajo na voljo vse, kar hočejo. Vsi drugi živimo v drugem svetu, v katerem se trudimo preživeti z drobtinicami, pa še te nam jemljejo, češ da smo preveč zapravljali. Pravijo, da moramo varčevati, ker je denarja premalo, čeprav ga je neskončno veliko. Imajo nas za bedake, mi pa jim še verjamemo; torej smo bedaki.

Paradoks je potemtakem očiten: kardinal pravi, naj država ne jemlje denarja, kjer ga ni, čeprav ga je prav tam še največ. Velikanske cerkve se zato kopljejo v zlatu in kiču, njihovi zastopniki pa pridigajo vrednote, skromnost in odrekanje materialnim dobrinam. Prisegajo na duhovnost, a za vsak primer se oklepajo že tuzemskih dobrin, saj človek nikoli ne ve. Pravijo, da materializem kvari duše ljudi, a med njimi je ogromno pedofilov, ki imajo pokvarjene duše, kvarijo pa še duše otrok. Vzklikajo, da primanjkuje vrednot, a so vojaško organizirani. Poslušni, kot morajo biti, trdijo, da je bil nekdanji jugoslovanski socializem totalitaren. Verjeti morajo v dogme, pravijo pa, da so razsvetljeni in poklicani od samega boga, da rešujejo duše navadnih ljudi. Prišli naj bi v nebesa, toda nebesa živijo že tu, kot bi ne verjeli, da obstajajo tudi tam. Pridobivali naj bi navadne ljudi in jih spreminjali v vernike, a ti so zaradi njihovega ravnanja vse bolj jezni nanje, saj ne živijo tega, o čemer pridigajo.

Natanko v tej perspektivi razumemo tudi štiri A-je, o katerih govorijo danes sociologi. Prvič. Ljudje so v sodobnem svetu vse bolj anksiozni ali tesnobni. Živijo v nepredvidljivem svetu, v katerem je veliko negotovosti. Drugič. Življenje ljudi vse bolj zaznamuje anemičnost. Ljudje čutijo, da so nemočni pred velikanskimi korporacijami in konglomerati, katerih zastopniki cinično trdijo, da delajo v njihovo dobro. Tretjič. Alienacija ali odtujenost ljudi, ki niso odtujeni le drug od drugega, temveč tudi od lastnih produktov dela, je vse večja. Četrtič. Vse večja je tudi jeza (anger).

Pripadniki elit si namreč res privoščijo čisto vse. Družbenih gibanj za boljši in pravičnejši svet je zato vse več in še več jih bo. Dostojanstveniki bodo morali krepko premisliti, če bodo sploh hoteli biti med njimi. Odtujili so se namreč od ljudi, nič več niso na poti, ki jo je izkrčil JK.

Prav v sveti knjigi beremo: Bogataš se muči, ko vlači vkup bogastvo, med počitkom uživa svoje razkošje. Revež se muči za skromno življenje, če pa počiva, se že znajde v pomanjkanju. (Sir 31, 3-4) Ljudi zato priganjajo k delu, ki je pogosto utrujajoče, nezanimivo in celo nesmiselno. Proizvajajo dobrine, med katerimi so tudi čudaške, neumne in nevarne. Vse to morajo delati zaradi narave kapitalizma, ki izkorišča ljudi na vseh koncih in krajih.

Eni zato delajo, medtem ko drugi počivajo in ne vedo, kaj bi delali. Duhovnost je vse bolj materialna, otipljiva, materialnost sveta je vse bolj poduhovljena, da ljudje ne bi posumili, kaj se skriva pod površjem. Zadevali naj bi se z dobrinami, tehnološkimi čudesi in brez odmora komunicirali, da se ne bi bilo treba pogovarjati. Zastopali naj bi pamet, ki jim jo ponujajo kar pred digitalnih naprav, ničesar pa nočejo vedeti o kritični misli, modrosti in preverjenih izkušnjah starih.

Sveta knjiga nam je zato zopet v pomoč. Beremo: Kdor se zanaša na svojo pamet, je norec, kdor pa hodi z modrostjo, bo rešen. (Prg 28,26)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži