Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Hermann Göring leta 1934: ljubimo Hitlerja in verjamemo, da nam ga je poslal Bog, da reši nemški narod. Naša volja je, da država, v kateri živimo, traja tisoče let, dodaja Hitler. Prihodnost v celoti pripada nam, še podčrta na koncu enega izmed svojih številnih govorov.

Hitler je leta 1934 prerok ne le za nemške ljudi, temveč tudi za svetovne politike in zunanje opazovalce dogajanja v Nemčiji. Videti je, da celotno družbeno dogajanje uravnava dobrohotna nevidna roka, ki ni roka kapitalističnega trga, temveč je kar božja roka.

Cerkev seveda nima enostavne naloge pri opredeljevanju do Hitlerja, kar je sicer čudno, če upoštevamo, kako goreče njeni predstavniki poudarjajo pomen vrednot. Naj ga torej zavrne ali ne? Nekateri znotraj korporacije ga zavrnejo, drugi pač ne. Hitler je navsezadnje morda res utelešenje božje volje. Tako razmišljajo tisti, ki ga podpirajo. Torej ni res, da so se vsi katoličani odvrnili od njega. Daleč od tega; navsezadnje so zgolj ljudje.

Hitler je tudi človek, ki bo ljudi zaščitil. Na primer pred marksizmom, boljševizmom in komunizmom. Torej bo tudi rešil kapitalizem pred morebitnim zlomom, ki je sicer grozil leta 1929. Ljudje, ki so za Hitlerja, bodo zato živeli. V duhu, v narodovem spominu, v rajhu, ki bo trajal in trajal.

Veliki Drugi je torej tisti, ki mu pripisujemo vednost. Navadni ljudje zato razmišljajo na preprost način: če bi Hitler vedel, kaj se dogaja, bi gotovo udaril po mizi in v hipu naredil red. Ta svet vedno znova potrebuje nekoga, ki udari po mizi.

Empirično pa so zadeve bistveno drugačne. Tostran iluzij na primer Eva Braun dvakrat skuša storiti samomor. Najbrž ne zaradi Hitlerjevega ljubečega odnosa do nje. Psihološko je bil namreč Hitler nesposoben ljubiti kogarkoli.

Čas je zato, da spregovorimo še o nečem. Ni pomembno zgolj to, kar so takrat verjeli navadni ljudje. Pomembno je tudi, kaj je verjel sam Vodja. Temu sicer pripisujejo vednost, vendar je njihovo pripisovanje vednosti strukturno nujno. V resnici je izjemno težko biti vodja.

Hitler verjame, da mora poskrbeti za nemški narod in mu zagotoviti več prostora na svetu. In če bi to pomenilo vojno, jo bo pač sprožil. V tem je nekaj neizogibnega, je nekaj, kar čutijo tudi ljudje, vdani ljubljenemu.

Vsak človek zato hoč biti blizu Drugega, tj. blizu ljubljenega Voditelja. Freud je pokazal, zakaj ljudje to želijo.

Želijo, ker preprosto ne morejo živeti brez Drugega. Človeško bitje se ne more niti roditi brez odnosa do Njega. To je še en dokaz, zakaj se povsem motijo tisti, ki verjamejo, da je psihoanaliza zastarela. Trditi kaj takega je isto kot trditi, da so zakoni gravitacije, kot jih je matematično pojasnil Newton, zastareli, ker je veliki fizik živel v XVII. in XVIII. stoletju, ne pa v XXI.

Človek se torej lahko rodi le v polju Drugega, v odnosu do njega. V tem polju dobi občutek o lastni identiteti, o sebi kot človeku. Za ta občutek skrbi vse življenje, čeprav lahko tudi preneha skrbeti zanj. In spontano, po naravi verjame, da Drugi ve.

Človek ve, da ne ve, verjame pa, da Drugi ve.

Za vsakega človeka pa je pomembno še nekaj. NI pomembno le, da verjame v vednost Drugega, pomembno je tudi, kaj Drugi naredi. Lahko naredi kak čudež ali pa kaj bolj pritlehnega.

Hitler naredi veliko, zelo veliko. Nemški državljani so navdušeni ne le nad njegovo vednostjo, temveč tudi nad njegovim delovanjem. Drugi jim ne govori le tega, kako velik narod so, temveč tudi poskrbi, da si je opomoglo gospodarstvo (zažene torej gospodarsko rast), poskrbi, da se število nezaposlenih drastično zmanjša, da se država obnavlja, posodablja, razvija, poskrbi za obete lepših časov.

Toda Drugi imel pred seboj še zadnjo, veliko, zares veliko nalogo. Kako prepričati, da bodo šli ljudje v vojno, ki je ne želijo, o kateri niti ne razmišljajo?

Ali lahko en sam norec povleče milijone v vojno in brezno? Norec že ne, Veliki Drugi pač. Prav kot Drugi je Hitler prepričan, da ima vselej prav. In ker ima vselej prav, ne potrebuje nasvetov drugih ljudi. Kar je logično; nihče ne more svetovati človeku, ki ima vselej prav. Torej Hitler za nasvete niti ne prosi.

Na Hitlerjeve misli preprosto ni mogoče vplivati. Ima vselej prav, zato on vpliva na misli drugih ljudi, ne pa obratno.

Ko se odloči za pripojitev Avstrije nemškemu imperiju, so generali zaskrbljeni. Nihče si ne želi vojne. Pa vendar je do nje prišlo. In nekateri generali so čez noč preprosto izginili. Še prej pa Avstrija z rožami pozdravi nemške vojake. Hitler je vzhičen, saj gre vse po načrtu. Izkušnja je skoraj neverjetna, nadzemska.

Velikanske množice ljudi so navdušene nad Hitlerjem. Sedaj je junak, je Eden in edini, je Drugi, prerok, božanstvo, kar hočete. Ljudem vliva upanje, veliko upanja, kaže jim je smer, določa poslanstvo, zaradi katerega se ljudje počutijo dobro, saj verjamejo, da so varni, da je pot v prihodnost trdna in enoznačno določena. A vsi skupaj se bridko motijo.

Obstaja čas, ko se skoraj vsi motijo in ima peščica prav.

Niso namreč vsi zaljubljeni v Voditelja; vselej so ljudje, ki ga ne potrebujejo. Nekateri zato ohranjajo trezno glavo. Mnogo od njih jo tudi izgubijo; tako je to na tem svetu. In hrbtna stran ljubezni do Vodje je sovraštvo do vaših. Ti so zato izključeni ali uničeni, vsi drugi, 99,7 % Avstrijcev na referendumu glasuje za združitev Avstrije s Tretjim rajhom, so naši.

Le redki so takrat opozarjali na možnost svetovne vojne. Še redkejši so jih poslušali.

Ljudem moramo ponuditi novo idejo, vzklika Hitler, skozi katero bomo zgradili novega človeka. Začeti moramo pri najmlajših, ki se morajo vzgojiti v vitke, samozavestne, trdne, vztrajne, disciplinirane in delovne ljudi. Ti ljudje bodo zaživeli povsem novo življenje.

Bistvo prihodnosti je torej v vzgoji za novo življenje novega človeka. Hitler nikakor ni nor. Še oktobra leta 1939, ko že divja druga svetovna vojna, govori o miru v Evropi in o sreči Evropejcev, o lepših časih, o svetli prihodnosti.

Pobijanje ljudi se nato le še stopnjuje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži