Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dogaja se nam tudi brezbrižnost, ki se širi. Resnične ljubezni je malo; prevladuje imaginarna. Wagnerjeva glasbena drama Tristan in Izolda je izvrsten uvod v razumevanje ljubezni, ki pokaže na vso perverznost povezovanja Hitlerja in Wagnerja, sesuje v sočni prah navadne, klišejske predstave o ljubezni, obenem pa tlakuje pot k resničnemu razumevanju ljubezni, saj se začne kot nelagodje in nam sporoča: ljubezen je problem, ne rešitev. Rešitev je šele v ustreznem razumevanju ljubezni in vseh njenih razsežnosti.

Zgodba o Hitlerju ima zanimivo duhovno razsežnost, ki je nikakor ne gre prezreti. Razsežnost imenujemo univerzalnost. Hitler verjame, da ve, kaj je univerzalno na tem svetu. Tudi ljudje verjamejo, da ve, kaj je univerzalno in da se je zanj treba bojevati.

Je ljubezen do naroda univerzalno?

V današnjih časih, ko ima navaden človek vtis, da je vse relativno, je ideja o univerzalnem povsem pozabljena, in nima nobene vrednosti več. Tudi Karl Marx je zato zastarel; enako pravijo za Freuda. V takem svetu ljubezni ni več, saj poleg brezbrižnosti prevladujejo še preračunljivost in funkcionalni medsebojni stiki.

A natanko v takem odnosu do obeh avtorjev je zanimiv problem. Oba sta namreč zagovarjala univerzalno in trdila, da je v vsakem občestvu ljudi mogoče odkriti iste univerzalne principe življenja. Ne enakih, temveč iste.

Ko govorimo o univerzalnem, ni danes nič drugače, kot je bilo nekoč.

Zgodbo lahko začnemo pripovedovati na začetku. Zgodovina nas uči, da so ljudje v vseh obdobjih in na vseh koncih sveta verjeli v Velikega Drugega. Tudi Descartes je ob zori modernega sveta skušal dokazati, da ne moremo misliti človeških bitij brez Velikega Drugega. Ko obstaja človek, nujno obstaja tudi Drugi in je nujen človekov odnos do njega.

Kaj to konkretno pomeni za današnji čas? Pomeni natanko tole.

Veliki Drugi ne obstaja kot Nekdo ali Nekaj tam zunaj, Veliki Drugi ni bitje. Na žalost pa se dogaja prav to: globalni kapitalizem se vse bolj konstituira kot empirični Drugi, ki obstaja tukaj in sedaj. Nekoč so ljudje spontano verjeli, da je odnos do Drugega religiozne narave. Domnevali so, da človek verjame v Boga, ki je vselej neznan in ga ubogo človeško bitje ne more niti misliti, ker je neskončen, večen in preprosto nedosegljiv.

Danes je obratno. Neoliberalizem se je že pred desetletji naučil, kako integrirati v lastno delovanje psihologijo in celotno humanistično misel s filozofijo vred. Ne smemo misliti, da je kritična misel nekako izvzeta iz kapitalističnega vesolja. Potegnjena je vanj, predelana je, zapakirana je in vsak dan se ponuja ljudem kot najnovejši parfum – danes se celo v šolah učijo kritično misliti. In vse to se dogaja natanko zato, da kapitalistični stroj nemoteno teče. Toliko o kritičnosti.

Veliki Drugi je torej že tukaj. Vsepovsod je – Kapitalizem je Veliki Drugi. Religija je zato danes še bolj integralni del sveta, kot je bila nekoč v srednjem veku. JK je le še prazna ikona, zato imajo križ na zlati verižici tudi menedžerji, bankirji, veleposestniki in tajkuni. K maši ne hodi le ameriški predsednik, ampak hodijo tja tudi bogataši, filmske zvezde in kritični misleci. Vse je poduhovljeno, sveti duh je dobesedno povsod, prirejen je za vsakdanje potrebe.

Prav zaradi njega se mora danes vsak človek nenehno izumljati, dizajnirati, preoblikovati, ves čas mora delati na sebi, zlasti pa se mora uveljavljati kot duhovno bitje. Nadjazovski imperativ je danes bistveno drugačen kot v Freudovih časih, toda še vedno govorimo o nadjazu in še vedno govorimo o imperativu, ki ga ljudje v glavnem brez besed ubogajo. Kateri imperativ torej ubogajo danes? Tega: Spremeniti moraš svoje življenje. Ni naključje, da je tak tudi naslov zadnje knjige, ki jo je spisal Peter Sloterdijk.

Nenehno je torej treba vse spreminjati. Človek se mora spreminjati, svet se spreminja, kapitalizem kot naravna sila preoblikuje planet, da ne bo nikoli več tak, kakršen je bil. Sklicevanje na naravo je zato patetično – kapitalizem je del narave.

Toda človeška bitja vendarle niso zgolj lego kocke, ki jih je mogoče prestavljati tja, kjer so najbolj potrebne, ali pa se prestavljajo kar same. Človek je prav v odnosu do Velikega Drugega, ki ni kapitalizem, zmožen za univerzalno; zanj je zmožen kot subjekt.

Danes je lahko radikalna drža, če človek ravno ne uboga opisanega imperativa, če torej vztraja, da ne bo spremenil svojega življenja, da bi teklo čim bolj naravno. Težko je vztrajati v taki drži, ker je imperativ obenem tudi kapitalističen, kar pomeni, da tudi kapitalizem nenehno spreminja svoje življenje, svoj način obstoja, svojo naravo. Zato imajo ljudje vtis, da je vse relativno, čeprav ni.

V filmu Jekleni mož (Man of Steel, Zack Snyder, 2013) spremljamo usodo mladeniča, ki mora ugotoviti, kakšno je njegovo poslanstvo na Zemlji, zakaj je prišel na planet, od kod je prišel, kako naj živi. Ko išče odgovore na vprašanja, tudi gledalci spoznavamo, kako razumeti Jezusove izjave, da je prinesel meč in da je prišel med ljudi zato, da razdeli, ne združuje.

Njegove besede so danes vnovič pomembne, kot so bile pred dvema tisočletjema. Kapitalizem se namreč spreminja v Drugega, da bi kapitalistično življenje nemoteno teklo po ustaljenih tirih, da bi se ves svet spremenil v eno samo harmonično naravno celoto srečnih ljudi, ki nenehno dizajnirajo in redizajnirajo vse.

Jezusove besede so pomembne, ker je harmonična celota srečnih ljudi v Kapitalizmu zgolj dobičkonosna simulacija. V resnici taka celota ne obstaja in ne more obstajati, kar pomeni, da je dozdevek. Prav zato je potreben Jezus, ki prinese meč in pokaže, da je sveti duh čisto nekaj drugega kot simulirano naravno poduhovljeno življenje v Kapitalizmu, ki za svoj obstoj potrebuje izkoriščanje delavcev.

Sveti duh je namreč po definiciji emancipatoričen in egalitaren. To ni svet vojaške hierarhične korporativne organiziranosti à la Vatikan (ne smemo pozabiti, da krščanstvo v antičnem Rimu razglasi za državno religijo general), vrhovnih in nedotakljivih avtoritet, dogem, velikanskih razlik med 1 % in 99 % vseh drugih, to ni svet izkoriščanja, odtujenosti in podrejenosti ljudi drugim ljudem. V svetem duhu je vsak človek podrejen eni sami instanci, ki je – sveti duh. Ta je edina prava oblika Velikega Drugega.

To preprosto pomeni, da je vsak človek, ki deluje v imenu egalitarnega in emancipatoričnega svetega duha, na strani napredka in na poti v resnično lepši in boljši svet, ki ga imenujem komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži