Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospa Alenka Bratušek je te dni za hip pomislila, da bi bilo zelo dobro, če bi slovensko vlado Slovenci in Slovenke podpirali, kot trenutno podpirajo slovensko košarkarsko reprezentanco. Gospejina želja je sicer razumljiva, saj jo porajata stiska in obup, vendar ni le naivna, temveč je kar iz sveta znanstvene fantastike. Ta slovenska vlada namreč ne bo deležna podpore, kot jo uživajo košarkarji, niti v tisoč letih. Zakaj ne?

Odgovor na vprašanje je pravzaprav zelo preprost. Prvič. Slovenski košarkarji vedo, kako se igra košarka. Slovenska vlada preprosto ne ve, kako se izviti iz kapitalistične krize. Drugič. Košarkarji svoje znanje kažejo na igrišču pred milijonom ljudi, njihove znanje pa se neposredno preliva v otipljive učinke oziroma rezultat, ki se sproti izpisuje na zaslonu. Slovenska vlada v pol leta ni dosegla niti enega koša. Tretjič. Košarkarska reprezentanca je izjemno uigrana, složna in nastopa kot celota. Vlada deluje kot povsem razglašen stroj, za katerega noben Slovence ne ve, kako sploh deluje in v katero smer naj bi potiskal Slovenijo. Četrtič. Slovenski navijači imajo od košarkarjev zelo veliko: emocije, občutke veselja, zadovoljstva, ponosa, samozavesti. Slovenci in Slovenke od slovenske vlade nimajo prav dosti, saj jim ta nenehno jemlje. Torej imajo v rokah vse manj, če odštejemo nekaj pripadnikov elit, ki pa so tako ali tako z drugega planeta.

Slovenija je zaradi povedanega v resnih težavah.

Izjava ni nova, je pa kljub temu pomembna. Taka je, ker bodo v naslednjih mesecih državljani in državljanke te dežele priča poplavi besed o napredku, o tem, da smo se sami izvili iz zagat, da smo prebrodili krizo, rešili težave, odpravili krče in zagnali gospodarstvo. Nič od tega se ne bo zgodilo, to bodo samo besede, katerih funkcija je tolaženje državljanov in ohranjanje iluzije, da smo na poti v lepšo prihodnost.

Resnični ljudje iz krvi in mesa, državljani, ki živijo na ozemlju Slovenije, bodo prizadeti. Abstraktno in všečno govorjenje jih ne bo zaščitilo pred tem, kar sledi. Govorjenje je namreč učinek sprenevedanja, oziroma je sprenevedanje. To je lepa slovenska beseda, ki pove, da človek zelo dobro ve, kaj se v resnici dogaja, vendar se obnaša, kot da tega ne ve, kot da je vse v najlepšem redu. Podoben pomen ima beseda okolišenje. Kdor okoliši, ne govori neposredno, direktno, temveč hodi naokoli in ustvarja vtis, da je to, kar pripoveduje, tudi vse, kar je mogoče povedati. Dodali bi lahko pozerstvo, ki pomeni nekaj nepristnega, ponarejenega.

Slovenski jezik torej premore dovolj besed za opis tega, kar se zares dogaja okoli nas, vendar takih besed v glavnem ne boste zasledili v medijih. O slovenskih politikih, ki so v glavnem pozerji in se sprenevedajo, o resnici njihovega delovanja na primer ne boste slišali prav dosti, čeprav jih hodi okoli kot listja in trave.

Ljudje bodo torej prizadeti, pozerji pa bodo še naprej okolišili. To preprosto pomeni, da se ne bodo dotaknili glavnega, bistvenega, jedrnega problema ekonomije in kapitalističnega življenja, ki ga živimo. Namesto tega bodo sadili rožice in pripovedovali pravljice ter želeli, da bi jih ljudje podpirali.

Kaj je bistveni problem kapitalističnega življenja?

Bistveni problem je tale: deterioracija. Kaj je deterioracija?

Deterioracija pomeni to, kar je rekel že Karl Marx: moderni delavec se z razvojem družbe ne vzpenja, temveč se pogreza globlje in globlje, zato mu mora država nenehno pomagati preživeti, namesto da bi bilo obratno.

Kapitalizem torej ne more obstajati, če delavci med seboj ne tekmujejo za delovna mesta in so pripravljeni delati za manj in manj denarja, za določen čas, kar pomeni, da nujno narašča število tistih, ki tvorijo novi družbeni razred – prekeriat.

Ker je trenutno dovolj Kitajcev, ki so pripravljeni delati za nekaj centov na uro, se proizvodnja vali k njim, kar je povsem logično in pričakovano. Drugje po svetu ostajajo delavci brez dela, ker je Kitajcev več kot milijarda. In če jim prištejemo še milijardo Indijcev, je slika povsem jasna: milijoni delavcev so nujno brez dela, milijoni se morajo zadovoljiti z negotovim prekernim delom.

Vidimo torej, da kapitalizem preprosto ni sistem, ki bi dolgoročno omogočal ljudem napredek, razvoj, bogastvo. Še več: kapitalizem je danes kot naravna sila že resna grožnja ne le napredovanju človeštva, temveč kar samemu planetu. Res je, da imajo bogati vedno več in da je revnih tudi vedno več, da je prepad med enimi in drugimi gigantski in se poglablja, toda to ni nič v primerjavi z grožnjo, o kateri govorim.

V tej perspektivi je jasno tudi to, da slovenska vlada sanja, fantazira in naivno verjame, da bo jemanje ljudem čudežno rešilo temeljne probleme kapitalizma. Vsakomur bi moralo biti jasno, da jih ne bo.

Če imate problem, kako potegniti vijak iz stene, ga rešite tako, da vzamete v roke izvijač in ga potegnete ven. Vijaka iz stene ne vlečete z zobmi. Slovenska vlada natanko tako rešuje kapitalistične probleme.

Zato tudi ni nobenega učinka in ljudje niso navdušeni. Meseci minevajo, ne da bi se zganil en sam listek na veji, ne da bi se rodila ena sama dobra in produktivna ideja, kako potegniti vijak iz stene, čeprav je rešitev ves čas na dlani. Kaj je narobe z ljudmi v vladi, da je nočejo videti?

Z njimi je narobe to, da so zaverovani sami vase, namesto da bi se zgledovali po košarkarjih. Če že Alenka Bratušek sanja o podpori Slovencev in Slovenk, bi morali vsi drugi sanjati, kako postati kakor košarkarji. Če bi se to zgodilo, bi zlahka spoznali, da je rešitev iz krize samo ena: delavsko samoupravljanje in postopno razvijanje komunizma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži