Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

NSi je precej nepomembna desna politična stranka v Sloveniji. Hoče biti pomembna. In njena predsednica, Ljudmila Novak, pravi, da je bilo dovolj jemanja zdravil. Torej se ne strinja s tem, kar je pred dnevi izjavil Lionel Barber. Gospa ne bi več zdravila, saj je prepričana, da zdravilo, ki ga goltajo Slovenci in Slovenke, ne pa tudi gospa, aspirin namreč, ne zadošča več za zdravljenje bolezni, saj je preblag in premalo močan. Po njenem mnenju je čas za radikalnejši korak, za skalpe in za operacijo. Poglejmo.

Ozrimo se najprej malo po svetu, zlasti pa ZDA. Ni treba imeti doktorata iz ekonomije, da bi vsakdo zlahka ugotovil tole: po letih finančne krize in radikalnem reševanju kapitalizma so najbogatejši še bogatejši, kot so bili kadarkoli.

Toliko o reševanju kapitalizma, ki nikoli ni bilo namenjeno ljudem, delavcem, temveč najbogatejšim. Se bo slovenska vlada iz tega česa naučila? Seveda ne.

Poglejmo še malo v preteklost.

Ne smemo zanemariti dejstva, da je bil Adolf Hitler krščen in vzgojen kot katolik. Ni bil psihopat od rojstva, ni bil manijak, ni bil norec, barbar, neciviliziran divjak iz gozda. Ne, bil je priden otrok, ki je oboževal mater. Očeta ni preveč maral, ker je bil surov, grob človek s težko roko, navajen na trdo delo, red, disciplino in druge vrednote. Adolf ni bil zanemarjen otrok. Daleč od tega. Obiskoval je katoliško šolo in bil zelo priden učenec. Kasneje je hotel postati umetnik ali arhitekt. NI mu uspelo priti na dunajsko akademijo, neuspeh pa ga je potrl, kar je razumljivo.

V prvi svetovni moriji, ki je divjala med letoma 1914 in 1918, ni bil zgolj navaden vojak. Ne, bil je zelo srčen, pogumen in zagrizen bojevnik. Še več: šestkrat je bil odlikovan za pogumna dejanja. Dejstvo je, da ni veliko vojakov, ki bi bili odlikovani tolikokrat. Adolf Hitler zares ni bil zguba.

In zakaj ni napredoval? Vprašanje je dobro in se zastavlja kar samo od sebe. A odgovor nanj je še boljši: ker so bili njegovi nadrejeni prepričani, da nima pravih lastnosti za vodenje in poveljevanje! V vojski moraš pač biti odločen, samozavesten, celo brutalen, surov in agresiven, kadar je treba. Vse to je zelo logično in vojaki so na tako vedenje nadrejenih navajeni. Vojska res ni za mehkužne ljudi, ki ne prenesejo reda, trdega dela in ostre discipline.

Toda ljudje okoli Adolfa Hitlerja so ugotavljali, da ravno tak ni, zato mu niso zaupali poveljevanja nad drugimi vojaki. Zdelo se je, da je Adolf požel še en neuspeh, čeprav se je zelo trudil. A v življenju se zadeve lahko tudi bliskovito spremenijo.

Leta 1921 je že vodja majhne nacionalsocialistične delavske stranke. To je nepomembna stranka, v kateri deluje peščica zagrizenih ljudi, nezadovoljna s stanjem v državi, ki pa hoče postati močna. In za to je zelo malo časa, kajti v istem času je samo v Nemčiji šest milijonov komunistov, kar pomeni, da obstaja resna nevarnost, da prevzamejo oblast v državi in uvedejo komunizem.

Adolf Hitler nikakor ne mara komunistov. Pravzaprav jih sovraži, kot sovraži tudi Jude. Krivi jih za vse mogoče zadeve. In nekateri ga poslušajo. Pravzaprav ga poslušajo z odprtimi usti in srci. Njegove besede zato padajo na rodovitna tla. Komuniste je vsekakor treba ustaviti, pa Jude tudi – tako so prepričani številni. Nikakor se ne bi smelo zgoditi, da bi imeli več moči in celo oblast. Treba je narediti nekaj konkretnega, samo besede ne zadoščajo, potrebne so korenite akcije.

Adolf zato pohiti, preide od besed k dejanjem. To preprosto pomeni, da skuša na silo opozoriti nase in na svojo stranko oziroma njeno moč. Zaradi poskusa državnega udara je obsojen na pet let zapora, vendar ga izpustijo že po dobrem letu dni; morda zaradi vzornega vedenja. Potem ne poskuša več s silo – nekaj naredi na sebi in poskuša osvojiti srca nemških ljudi, nemškega naroda.

In jih osvoji. Osvaja jih počasi, vztrajno, premišljeno, taktično. Vendar ne smemo misliti, da je pokvarjen in preračunljiv. Ne, kajti iskreno verjame, da lahko osvoji srca ljudi in stori nekaj velikega za lastni narod. Številni politiki tega sveta razmišljajo natanko tako. In vsakdo izmed njih dobro ve, da je treba v spopadu za oblast potegniti tudi kako potezo, ki morda ni najbolj všečna in moralno neoporečna, kajti boj je silovit in na trenutke surov, kar tudi pomeni, da politični spopad ni za nežne duše. Treba je biti discipliniran, trd, preračunljiv, tudi surov in brutalen. Nič novega torej. V vsakem primeru pa je treba osvajati srca ljudi, kajti brez njihovih glasov ne moreš na oblast.

V času hude gospodarske krize postane Adolf v kratkem času edini up za milijone ljudi. Ne za nekaj sto ali tisoč ljudi, temveč za nekaj deset milijonov ljudi.

Morda je najboljša metafora za opis odnosa med Hitlerjem in navadnimi ljudmi – srce. Hitler ne odpira svojega srca pred ljudmi, saj so njegovi govori strastni in polni najbolj intimnih občutkov, ki jih ljudje z lahkoto prepoznavajo, temveč dobesedno postaja srce. In ljudje norijo. Tako oboževanega in ljubljenega voditelja svet morda še ni videl.

Ko pride na oblast, leta 1933, je stanje v državi katastrofalno. Hitler zato zaviha rokave. Zaviha jih ne le zase in za svojo stranko, temveč predvsem za ljudstvo. Ves čas deluje zanj in samo zanj – tega ne smemo pozabiti. Hitler bi za ljudstvo naredil vse.

Na prednostni listi so postavke: polna zaposlenost ljudi, kakovostno zdravstveno varstvo, finančna pomoč ljudem v stiski, zmanjšanje kriminala, povečanje varnosti v mestih, finančna pomoč delavcem, stanovanja in hiše za delavce, avtoceste, javna dela.

Gospodarstvo ne raste, ampak dobesedno divja navzgor. Ljudje po vsem svetu so osupli, dogaja se gospodarski čudež, ki ga ni mogoče racionalno pojasniti. Dežela se izvleče iz krize hitreje, kot rečeš dober dan. Ljudje so obenem prepričani, da jim Hitler daje enake pravice in vrača Nemčiji ponos. Zdi se, da so vsi Eno in da je prihodnost lahko zgolj lepa, svetla in idilična.

In so Eno, če odštejemo komuniste, Jude, hendikepirane. Še pred olimpijskimi igrami leta 1936 nastajajo taborišča za vse ljudi, ki pa ne morejo biti del Enega ljudstva. Ali se zaradi tega kdo vznemirja? Niti ne.

Hitler postane ljubljeni voditelj, izkoristi pa tudi svoj slikarski potencial in sam oblikuje zastavo: črna svastika v belem krogu, vse skupaj v rdečem pravokotniku. Preprosto in tako, kot je treba. Nastane zlahka prepoznaven simbol, ki je nenadoma povsod.

Potem se začnejo operacije.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži