Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež Frančišek je v razgovoru za jezuitski mesečnik Civilta Cattolica dejal, da se zavzema za globljo teologijo žensk. Pravzaprav moramo biti natančni: ni rekel, da se zavzema, saj je dejal, da bi se bilo treba truditi za globljo teologijo žensk. Razloček je pomemben, saj je njegova izjava prazna kot vakuum. In kaj je teologija žensk?

Teologija žensk je neposredovano razmišljanje o odnosih med bogom in ženskami. A pomembno je tole. Morda obstajajo razlike v odnosih, ki jih imajo med seboj moški, in odnosih, ki jih imajo ženske, toda v odnosih med bogom in moškimi oziroma ženskami ni nobene. Bog ne dela razlik med moškimi in ženskami – dovolj je, da so moški nekoliko drugačni od žensk in obratno. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo ne enih ne drugih. Torej ni treba delati razlik tam, kjer ne morejo nastati.

In poglobljena teologija žensk je del psihoanalize kot znanosti o resnici tega, kar imamo ljudje, moški in ženske, med seboj. Sklepati smem, da papež po dolgih desetletjih sovražnega odnosa Vatikana do Freuda vnaša spremembe tudi na tem področju, kar je vsekakor pohvalno.

Psihoanaliza se rodi z ženskami, zaradi žensk in zaradi moža, ki je bil sposoben poglobljenega odnosa do žensk. In vedno bo veljalo: ni psihoanalize brez žensk. Torej je poglobljeno razumevanje žensk v naravi psihoanalize.

Ko govorimo o poglobljeni teologiji žensk, se lotevamo nečesa izjemnega, nečesa, kar je zapisano v zgodovini in čaka na razmislek. Mislim natanko na trenutek, ko se srečata Marija Magdalena in JK, čigar telesa ni v grobnici, kjer naj bi bilo.

Brez natančnega razumevanja tega trenutka ne moremo resno govoriti o poglobljeni teologiji žensk. Kaj se torej zgodi?

Še preden začnemo trositi okoli sebe cvetke v slogu Dana Browna, moramo natančno premisliti odnos med obema. Marija Magdalena je namreč najljubši Jezusov učenec, kot lahko preberemo v starih zapisih, učenec pa je po definiciji vsakdo, ki se uči od nekoga drugega. Nobeno naključje zato ni, da je pogosto upodobljena s knjigo v roki.

To je ključna podoba, ki jo moramo imeti pred očmi, ko govorimo o teologiji žensk: Marija Magdalena s knjigo v roki.

Knjiga, ki jo ima v roki, je lahko tudi njen evangelij, kar pomeni, da so v njem zapisi o tem, kar je nastalo med njo in Jezusom, ki je vsekakor moški, toda ko je upodobljena pri branju knjige, to ni njen evangelij, saj nima nobene potrebe, da bere lastno knjigo.

Kaj zapiše Marija Magdalena v svoj evangelij? Morda je ključni odgovor na vprašanje tale: Marija Magdalena ne piše o sodelovanju z Jezusom. Ta je njen učitelj, ona je njegov učenec. Ko ji reče, naj se ga ne dotika in naj odide k drugim učencem z novico, da se je vrnil, da je vstal od mrtvih, ji reče nekaj, kar ima poseben pomen.

Ko Jezus umira na križu, ni ob njem niti enega moškega učenca. To je bistvo. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. (Jn 19,25) In ko je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo truplo v grob, je odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. (Mt 27, 61)

Učencev v teh ključnih trenutkih torej ni blizu. Marija Magdalena je ves čas tam. Poleg tega je tudi prva oseba, ki vidi prazen grob. Tam sta še učenca, vendar odideta domov. Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. (Jn 20,11)

Marija Magdalena je torej ob Jezusu tudi tedaj, ko ni na spregled nikogar od njegovih učencev. Zakaj je tako?

Na mestu je vzporednica z dogodki, ki pomenijo rojevanje psihoanalize. Ko Anna O. spregovori z Breuerjem o njunem otroku, zdravnik dobesedno pobegne. Ne zdrži pritiska in se umakne.

Sedaj imamo na voljo dovolj elementov, da pokažemo na razliko med sodelovanjem in solidarnostjo. Slednja je tak odnos do drugega človeka, ki zajema tudi njegovo trpljenje, medtem ko sodelovanje tega ne zajema. Z drugim človekom lahko sodelujem, ne da bi me zanimalo njegovo trpljenje; ko sem solidaren, me trpljenje drugega nujno zanima.

In natanko trpljenje je ključna koordinata ne le Jezusovega življenja, temveč tudi zgodnjega krščanstva, poslanstva ljudi, apostolov, ki so ostali po Jezusovi smrti.

Jezus je vsekakor pridigar, prerok, je mož, ki zbere okoli sebe skupinico ljudi s samega družbenega dna, odpadnike, za katere se nihče ne zmeni, ljudi, ki veljajo v takratnem svetu toliko kot nič. Številne ženske so sestavni del skupine, saj so v takratnem svetu na družbenem dnu že zaradi svojega spola.

Zakaj JK zbere ravno te ljudi, zakaj ne skuša razsvetljevati pripadnikov elite? In zakaj ne zavrne žensk, saj je takrat veljalo, da se lahko učijo in izobražujejo le moški?

Jezus je zainteresiran za druženje z ljudmi z družbenega dna. In še nekaj je res: zanj so vsi enaki, zato ne dela razlik med njimi. To kajpak pomeni, da absolutno ni pomembno, ali je bila Marija Magdalena prostitutka ali ne. Tudi če je bila, to za JK-ja preprosto ni pomembno.

Česa bi se hotela učiti Marija Magdalena od Jezusa? Odgovor: učiti bi se hotela o ljubezni do egalitarnega svetega duha. JK namreč zastopa svetega duha na način, ki je redek med ljudmi. Torej se je od njega mogoče naučiti več kot od večine drugih ljudi.

Učenje v svetem duhu in od njega je posebno. To je učenje o preseganju samega sebe, je učenje, kako biti v svetem duhu, ne da bi bil obenem narcisoiden, egocentričen ali paranoiden. Človek, ki tako preseže samega sebe, postane čisto utelešenje svetega duha brez primesi, ki se jih nauči v tem življenju. Lahko torej rečemo, da je končni cilj učenja tudi ta, da se ravno otrese tega, česar se je naučil.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži