Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Košarkarskega prvenstva je konec, rezultati so znani. Ostali bodo spomini. Na september leta 2013. Bili so porazi in bile so zmage. Bili so večeri, bilo je bedenje do poznih nočnih ur. Bile so solze in bilo je veselje. Bila je radost in bila je žalost. A ves čas, čisto do konca, smo bili ljudje naklonjeni. Verjeli smo in zaupali smo. Držali smo pesti in navijali smo. Vzklikali smo za naše, za Slovenijo, zase. Enkrat se nam je zdelo, da smo uspešni, drugič se nam je zdelo, da nismo. Tako je tudi življenje: enkrat zmagaš, drugič si poražen. A vselej je mogoča vera, je možno verjetje, da skupaj res lahko dosežemo veliko, zelo veliko. Posameznik ne more doseči veliko brez duha, ki je med ljudmi. O tem govorim že dolgo časa. Narcizem in egoizem pač nista koordinati skupnega uspeha, skupnih dosežkov. Bankirji res zaslužijo veliko, toda zanje nihče ne navija.

Lahko bi osvojili zlato, je rekel eden od bratov Dragić, a ga nismo, zato pa imamo zlate navijače. Torej imamo sebe. A morda je najpomembnejše vprašanje. Tisto o spretnostih, veščinah in zmožnostih mladih fantov, ki so dosegli tako veliko.

Ko smo stiskali pesti za naše, smo navijali za nekaj posebnega, za nekaj, o čemer bi rad spregovoril na tem kraju.

Navijali smo za delavce. Fantje so na parketu garali in mi smo jih gledali pri delu; bili so delavci. Nihče od njih ni niti enkrat rekel, da ne zna, da ne more, da ga boli glava, da se bo jutri bolj potrudil – vsakdo se je trudil tukaj in sedaj. Navijali smo torej za spoštovanje do dela, do delavcev, ki nikakor niso leni in ne trošijo preveč. Navijali smo tudi zase, saj smo vsi delavci.

Nekdo je nekoč rekel, da je idealni državljan obrtnik (craftsman), človek, ki razvija spretnosti in veščine, je discipliniran, trdo dela in napreduje iz dneva v dan.

V kapitalizmu se od večine delavcev ne pričakuje, da bodo razvijali spretnosti in veščine, da bodo napredovali. Marx je že davno tega pokazal, da kapitalizem krči ljudi na mašine, delovno silo, zmožnost za delo, ki ga v glavnem narekujejo stroji, avtomati, tudi roboti in računalniki, zato nastaja prepad med tem, kar bi delavci lahko dosegli, in tem, kar se od njih pričakuje.

Pomembno vprašanje je zato tole: Kaj bi lahko dosegli? Odgovor: notranjo moč, samozavest, prepričanje vase. Vse to je učinek razvijanja spretnosti in veščin, ki terja – čas. Človek postane spreten, vešč, zmožen šele po dolgem času. Pojavilo se je celo pravilo, da je za to potrebnih deset tisoč ur dela, kar pomeni več kot sedem let dela, če si človek vzame čisto vsak dan tri do štiri ure.

Natanko to so naredili naši košarkarji, zato so dobri. Sedaj je jasno, za kaj smo navijali: navijali smo za možnost, da bi bilo v tej družbi zaželeno, da bi bila vrednota, da vsak posameznik počasi, disciplinirano, dolgo razvija spretnosti in veščine, da bi postal dober delavec, koristen državljan, ki bi s svojim delom prispeval k obče dobremu.

Nihče ne more postati dober takoj ali jutri. Nihče se ne rodi kot dober delavec. Nihče ne more uspeti čez noč in ne bi bilo prav, da uspe. Nadarjenost ne pomeni ničesar brez deset tisoč ur dela. Geni so neuporabni, če si ne vzamemo vsak dan treh do štirih ur in ponavljamo, ponavljamo in ponavljamo, da bi postali zares dobri. Kako stvar je namreč treba ponoviti tisočkrat ali še večkrat, kar pomeni, da postane disciplina del telesa in duha, del vsakdanje rutine, ki jo preprosto ponavljamo.

A samo ponavljanje niti slučajno ne zadošča. Delavec za tekočim trakom ali trgovka v gigamarketu ponavljata iste gibe vsak dan osem ur, toda zaradi tega sta zvečer zgolj izčrpana. Za napredovanje nimata ne priložnosti ne volje, saj vesta, da bo jutri vse povsem enako, kot je danes, ali pa bo še slabše, saj vlada nenehno terja zategovanje pasu in druge norosti, človek pa lahko tudi zelo hitro izgubi službo.

Namesto takega odnosa do dela se v ospredje potiska manipuliranje z denarjem, gonjo za hitrimi zaslužki v marketingu, povprečnost in konformizem, blefiranje, prodajanje megle, šarlatanstvo.

Na igriščih smo te dni lahko spremljali še nekaj čudovitega, nekaj izjemno redkega, nekaj, česar bi se morali učiti mladi ljudje v šolah, pa se v glavnem ne. Šole namreč temeljijo na posebnem načinu dela, ki je zelo problematičen: učitelji terjajo od učencev pravilne odgovore na vprašanja. Mladi ljudje tako rekoč nimajo možnosti, da bi se učili, kot se učijo košarkarji.

Pomemben del učenja je namreč raziskovanje napačnih odgovorov, učenje iz napak. Tako učenje lahko pomaga učencu, da zares razume, zakaj je nekaj narobe in zakaj je določen odgovor na vprašanje dober.

Naši košarkarji niso izgubili s Francozi, ker so slabši od njih, temveč zato, ker na tisti tekmi niso našli dobrih odgovorov na vprašanja, ki so jim jih zastavljali nasprotniki. A že čez dobrih dvanajst ur so bili Srbi v enakem položaju, v katerem niso našli odgovorov na vprašanja, ki smo jim jih zastavljali mi.

Pomembno je torej učenje, pomembna je radovednost, pomembno je raziskovanje boljših odgovorov in boljših vprašanj. V zadnjem času dva milijona Slovencev in Slovenk na žalost opazuje dogajanje, ki vodi ravno v nasprotno smer. Večina naj bi se namreč zadovoljila z definicijami problemov in vprašanj glede kapitalizma in krize, zadovoljila naj bi se z odgovori na tako zastavljena vprašanja, češ da so najboljši, ker jih ponujajo pripadniki elit. Vse je kot v šoli: če učitelj reče, da je tri krat tri deset, morajo biti učenci tiho, saj so se naučili, da morajo biti tiho celo takrat, ko dobro vedo, da se učitelj moti. Tako je z vzgojo večine ljudi, ki se počasi navadijo, da je bolje biti tiho celo takrat, ko veš, da imaš prav.

In potem se čudijo, od kod stereotip o pridnih in delovnih Slovencih, ki so svetovni rekorderji po številu samomorov, alkoholikov, spolni zavrtosti in premajhnem spoštovanju sebe.

Slovenski košarkarji gredo zaradi dela, ki so ga opravili, naprej, na svetovno prvenstvo, ki bo drugo leto v Španiji. Kam pa gredo vsi drugi Slovenci?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži