Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Alenka Bratušek je te dni samozavestno izjavila, da je prepričana. Človek bi takoj pomirjeno rekel, da je to zelo dobro, kajti bitje, ki ni prepričano, je lahko omahljivec ali nekdo, ki cinca, kar pa včasih ni zelo dobro in ni učinkovito. V določenem trenutku mora biti človek odločen, prepričan vase in samozavesten, kot je samozavestna Alenka Bratušek, toda obenem se vendarle tudi zastavlja vprašanje, v kaj je gospa prepričana, saj je vsebina njene prepričanosti zaradi njenega položaja v občestvu pomembna za ves narod. V kaj je torej prepričana in zakaj je njena prepričanost pomembna za vse nas?

Prepričana je, take so njene besede, da bo uspela prepričati finančne trge. Torej smemo sklepati, da trgi še niso prepričani, kajti čemu bi jih prepričevala, če bi bili že prepričani. Prepričanega človeka zelo težko prepričaš v kaj drugega, kot je to, v kar je že prepričan, saj je v človeški naravi, da ljudje dolgo časa vztrajajo pri tem, v kar so prepričani, kar pomeni, da se močno, celo trmasto nečesa oklepajo in ne popustijo zlepa, včasih pa ne popustijo niti, če jih cvrejo v olju ali obračajo na ražnju. Prepričanih torej ne prepričujemo v nasprotno od tega, v kar so prepričani, saj s takim prepričevanjem v glavnem zgolj izgubljamo energijo in čas.

Zastavlja pa se še eno vprašanje. Zakaj finančni trgi še niso prepričani, če je sploh res, da niso? Kako je mogoče, da niso prepričani, če pa ves čas delajo na tem, da se prepričajo, saj brez take prepričanosti ne morejo vedeti, kam vlagati denar, to pa je natanko njihov posel, od katerega živijo, denar pa tudi ljubijo bolj kakor sebe?

Čisto mogoče je, da se Alenka Bratušek moti in so finančni trgi že prepričani. A če so prepričani, jih najverjetneje ni mogoče prepričati v kaj drugega. Prepričanih trgov torej ne prepričuješ, neprepričani pa so slabi že po definiciji, kar pomeni, da je vseeno, ali jih prepričuješ v to, v kar jih hočeš prepričati, ali ne.

Gospa, mimogrede, ne govori, da je prepričana, da bo prepričala Slovence in Slovenke, kar je pomenljivo. Morda je tako prepričevanje niti ne zanima, morda pa ji je že vnaprej jasno, da njenemu morebitnemu prepričevanju ljudje ne bi verjeli, saj so že prepričani, da je slovenska vlada na napačni poti, ki ne vodi nikamor, in bo prišla trojka. Laže je torej prepričevati tujce, saj lahko naivno verjameš, da ne poznajo dobro zadeve, o kateri govoriš, da še niso prepričani in da se bodo pustili prepričati. Taka naivnost je včasih koristna, največkrat pa ni, saj tujci navadno niso neumni. Očitno je torej, da gospe Slovenci in Slovenke ne zanimajo, zanimajo pa jo neosebni tuji finančni trgi, za katere verjame, da morajo biti prepričani, verjame pa tudi, da je zelo pomembno, da so prepričani in da verjamejo, čeprav je najverjetneje res, da so že prepričani in da že verjamejo v nekaj drugega, kot je to, v kar verjame Alenka Bratušek. Trgi bi torej po Alenki morali biti prepričani v kaj in bi morali verjeti kaj?

Finančni trgi bi morali biti prepričani in bi morali verjeti, da je Slovenija stabilna kapitalistična država, ki se bo sama izvlekla iz težav, v katerih se je znašla, da torej ne potrebuje trojke. Če bodo prepričani in če bodo verjeli, da je to res, kar pa je skoraj nemogoče, saj vendarle niso padli z Lune in so že prepričani, da Sloveniji ni rešitve, bo slovenska vlada lahko sodelovala z njimi. A že sam stavek zveni srhljivo: vlada bo sodelovala s finančnimi trgi. Kot da ljudi sploh ni (sic).

Tako je v kapitalizmu: ljudje niso pomembni, saj so pomembni trgi, pomembne so finančne institucije, pomembni so vlagatelji, pomemben je sam kapitalizem, v katerem je treba nenehno tekmovati in proizvajati blago zaradi same proizvodnje blaga, obenem tiho računati na profite, ki pa jih vedno pobere peščica.

In obstaja pomembna razlika med sodelovanjem in solidarnostjo. Alenka Bratušek ne govori o solidarnosti, saj govori zgolj o sodelovanju. In kaj je solidarnost?

Solidarnost je zmožnost človeškega bitja, da živi skupaj in celo sodeluje z ljudmi, ki jih ne razume in jih celo ne mara, kot je zapisal Richard Sennett v knjigi z naslovom Skupaj (Together, 2013). Ko smo ljudje solidarni drug z drugim, razvijamo kompleksno množico socialnih veščin in spretnosti, ki daleč presegajo sodelovanje s finančnimi trgi, ki jih tako ali tako zanimajo zgolj lastni profiti, ne pa profiti tistega, ki mu posojajo denar, ali tistega, v katerega vlagajo, kot se reče v žargonu. Vlagateljem je namreč preprosto vseeno za ljudi – z njimi sodelujejo le toliko časa, dokler jim zagotavljajo profite ali odplačujejo obresti na posojeni denar, potem pa nič več. Sorry, it's just business. Kot da je tudi življenje biznis.

A življenje ni biznis. Kratko malo ni. Slovenska vlada, ki jo vodi Alenka Bratušek, ne sodeluje z lastnim narodom, saj očitno verjame, da življenje je biznis ter da je treba sodelovati z biznismeni in jih prepričevati, da je dovolj dobra, da bodo vlagali vanjo. Vlada zaradi odtujenosti od naroda le-tega zgolj obvešča, katere davke bo še uvedla, kje bo vzela in kdo bo še moral prispevati k neskončnemu reševanju bank in vsega drugega. Res neverjetno je, da ljudje prenašajo tako aroganco, napadalnost in brezbrižnost.

Alenka Bratušek s svojo prepričanostjo zastopa kapitalizem v njegovi najbolj brutalni razsežnosti, ki je tekmovalnost. Ta ne prenese solidarnosti, prenese pa sodelovanje, ki je možno le toliko časa, dokler imajo nekateri profite in dokler drugi, ki jih nimajo, tiho upajo, da jih bodo nekoč vendarle dobili.

Torej lahko rečemo, da je slovenska vlada prepričana, da deluje v kapitalizmu in tako, kot terja sam kapitalizem, obenem pa naivno verjame, da kapitalizem tega še ne ve in da ga je v to šele treba prepričati. A zakaj bi potem prepričevala njegove zastopnike, da dela, kar je v kapitalizmu pač treba delati? Če namreč ne dela, kar terja kapitalizem, le-tega ne more prepričati v nasprotno, če pa dela, kar je treba, je prepričevanje preprosto odveč, saj kapitalizem vse ve.

Očitno je res, da slovenska vlada še ne dela, kar terja kapitalizem, in zgolj prodaja meglo, zato bo prišla trojka in uvedla vse, kar je treba. Šele potem bomo kapitalistična država, kot je treba, ljudje, zlasti javni sektor, pa bodo plačali visoko ceno, ki jo je oni dan že preroško napovedala gospa Novakova z razmišljanjem o aspirinih, tapravih rezih in operacijah, zaradi katerih bo tekla kri, saj ko skalpel zareže, vedno teče. In takrat ne bo treba nikogar v nič prepričevati, saj bodo končno prepričani vsi, kajti prepričali se bodo na lastne oči, če to sploh kaj pomeni.

Za konec pa še tole.

Richard Wolff je na septembrskem predavanju opozoril na umetniško inštalacijo v New Yorku, ki na zelo preprost način omogoča ljudem, da odgovorijo na enostavno vprašanje: Ali kapitalizem dela meni v prid? Kdor pride mimo inštalacije, ki je vidna že od daleč (gre za velikanski napis KAPITALIZEM), preprosto pritisne na enega od dveh gumbov: DA/NE. Inštalacijo bodo v oktobru in pozneje prestavili še v druga ameriška mesta. Rezultati bodo zelo zanimivi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži