Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravijo, da bo predlog proračuna za leto 2014 gladko sprejet; torej so zelo samozavestni in prepričani. To obenem pomeni, da bodo izbranci ljudstva ljudem poleg vsega, kar so že vzeli, vzeli še pol milijarde ali petsto milijonov evrov. Se kdo ob tem vznemirja? Niti ne. A saj ne bi pomagalo, če bi se. Politiki se zato upravičeno hvalijo, da je koalicija trdna in da si premierka utrjuje položaj. S čim že? Še nekaj mesecev nazaj je dajala vtis resnične borke za ljudi in za njihovo dobrobit. Kako hitro se lahko človek spremeni, ko okusi slast oblasti!

Kakšno je torej socialno, družbeno, politično in etično stanje v Sloveniji? Odgovor na vprašanje je tesno prepleten z zamislijo, ki je na prvi ogled religiozna, vendar v resnici niti ni. Zamisel je namreč tale: ljudje trpijo. Dokaz ni vezan na znanstvene raziskave, ki bi ga lahko dokazale ali ovrgle, saj zadošča izkušnja trpljenja in preprosta zavest o njej. Znanost morda celo ne more doseči trpljenja ljudi, saj je preveč oddaljena v naivni drži, za katero so znanstveniki prepričani, da je objektivna. Objektivnost seveda ne obstaja na način, kot bi radi.

Objektivna znanost ne more misliti človeka kot bitja onkraj pozitivističnih in merljivih dejstev. To pomeni, da lahko dokaže, da je človek organski stroj, genetsko določena nevronalna mašina ali kaj podobnega, toda obstaja meja, ki je znanost preprosto ne more misliti, ker ni pozitivno določljiva in merljiva. Iz psihoanalize in filozofije vemo, da se človek kot subjekt pravzaprav rojeva šele na tej meji. To sočasno pomeni, da ga ne moremo skrčiti na pozitivno določljive elemente tostran meje. Elementarna človekova izkušnja je zato natanko tale: sem nedoločljiv, ne vem natančno, kaj sem, toda obenem sem trdno prepričan, da sem, da obstajam. Trpljenje pa je vselej zelo konkretno in realno, kar pomeni, da ni nikoli zlagano in da nikoli ne laže.

Obstajam lahko na različne načine; taka je osnovna izkušnja vsakega človeka. Trpljenje pa je kljub različnim pojavnim oblikam vselej isto – in natanko to nas povezuje bolj, kot si mislimo, in tudi zato je komunizem možen.

Obstajajo celo skrajni načini obstoja oziroma eksistence, za katere pravijo, da so popolnoma osvobojeni od empiričnih tuzemskih okoliščin. Natanko ti načini obstoja dokazujejo, kako kratka je empirična znanost, saj takih stanj preprosto ne more misliti, saj zanjo dobesedno ne obstajajo, ker niso taki, da bi jih lahko skrčili na empirična stanja.

Obstajajo tudi radikalna duhovna stanja, zaradi katerih se človek znotraj nespremenjenih empiričnih okoliščin bistveno spremeni. V prihodnosti bodo vse pomembnejša in vse bolj aktualna, saj bo XXI. stoletje obdobje nove in povsem drugačne duhovnosti. Trenutno pa je najbolj aktualno nekaj drugega.

Trpljenje torej. Trpljenje, ki se zrcali na obrazih ljudi, trpljenje, ki je utelešeno, vidno, zelo očitno, otipljivo in oprijemljivo, kar lahko vidimo na primer na lesenih kipih Janeza Krstnika in Marije Magdalene, ki ju je ustvaril Donatello sredi petnajstega stoletja, na samem začetku renesanse. Danes je takega trpljenja v Sloveniji zelo veliko.

In še veliko več ga bo. Renesanse še ni na obzorju.

Podatek zato ni zanemarljiv. Renesansa je nov začetek, novo rojstvo, je pomlad. Donatello je pred pol tisočletja ustvaril nekaj neverjetnega: trpljenje, ki ga utelešata Janez Krstnik in Marija Magdalena, ni samo nujno osebno trpljenje, temveč je kolektivno, občestveno in celo univerzalno. Torej bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kar je ustvaril.

Egalitarni sveti duh je namreč kar najtesneje povezan z logiko trpljenja, ki ga utelešata najožja Jezusova sotrpina.

Bi moral torej sodobni človek znova iskati znotraj sebe moralno resnico, kot je nekoč, v drugi polovici XIV. stoletja, razmišljal Petrarca, ali pa bi se morali ozreti na to, kar je kasneje v življenju storil Giovanni Pico della Mirandola? Ali pa bi se morali bolj posvetiti poetiki portretov, na katerih se zrcali trpljenje sodobnega človeka.

Vse to bi nujno morali storiti, temu bi morali posvetiti veliko časa. Zakaj bi se jim morali posvetiti?

Posvetiti bi se jim morali natanko zato, ker je portret po definiciji podoba drugega človeka, zlasti njegov obraz. Ko gledamo obraz drugega človeka, bi se morali zavedati, da ga vidimo samo zato, ker nečesa drugega ne vidimo; nekaj, česar ne vidimo, je vselej pogoj tega, kar vidimo. Poetika pogleda je zato tudi njegova etika, ki terja od gledalca, da se vpraša, česa nujno ne vidi, da bi lahko videl.

Ko torej gledamo portrete drugih ljudi, gledamo pa jih vsak dan, bi se morali zavedati še poetike pogleda in njegove etike. Zaradi nje bi se lahko premaknili, da bi videli, česar sicer ne vidimo – trpljenje. Za tak premik niso potrebne spremembe v empiričnem svetu, v katerem živim. Spremenim se namreč jaz sam, in ker sem del empiričnega sveta, se z menoj seveda čisto malo spremeni tudi ta.

Položaj ljudi se bo v Sloveniji spremenil šele, ko bo dovolj ljudi zares razumelo naravo lastnega trpljenja, ko bodo končno doumeli, kako jih kapitalizem izžema in potiska v brezno, ko bodo pogledali tja, kamor nikakor ne želijo pogledati.

A vse to se bo premaknilo, če bodo ljudje zares doumeli, kako pomembno vlogo ima v življenju trpljenje, ne pa simulacije neskončne lepote, večnega zdravja, velikanske telesne moči, brezmejne sreče in nespremenljivega zadovoljstva, ki ga kapitalizem napihuje čez vse meje, da bi onemogočil pogled na zelo konkretno trpljenje ljudi.

Do premikov ne more priti, če ljudje ne bodo na nov način premislili lastnega nezadovoljstva, ki je v resnici veliko. Že sedaj podatki dokazujejo, da vlado gospe Bratušek, ki ljudem nenehno jemlje in jih potiska v bedo, podpira komaj četrtina vprašanih. Ljudem bo vzela še pol milijarde, kar pomeni, da bo trpljenja še veliko več.

Koliko časa mislijo ljudje še prenašati, da jim nenehno jemljejo in izvajajo oblast nad njimi?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži