Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Končno se je oglasil tudi JJ. Povedal ni ničesar.

Odpustil bi 40 000 delavcev v javnem sektorju. A to bi tako ali tako storil vsak dober neoliberalec. Če bi prišel na oblast, seveda.

Gospa Alenka Bratušek obenem izjavlja, da njena vlada ohranja socialno državo, prav v času, ko ta dokončno in morda za vedno izginja. ?????????

Iz zgodovine smo se vsaj nekateri naučili, da dolgovi niso dobri, ko imajo prste vmes banke in bankirji. Tisočletja so ljudje živeli brez njih in ni jim bilo hudega. Ko pa so nastajale banke, ki so ustvarjale denar in ga posojale vladam, ko so začeli naraščati dolgovi in je bilo treba vsako leto odplačevati še obresti, je zadeva postala zelo resna. Benjamin Franklin je bil na primer eden redkih, ki so se v njegovem času zavedali resnosti problema, zato je zagovarjal zamisel, da bi britanske kolonije na ameriški celini ustvarjale svoj denar, kar bi pomenilo, da ne bi bile dolžne nikomur plačevati obresti. Britanska vlada seveda ni popuščala in sledila je katastrofa, o kateri je pisal tudi Franklin.

Zakaj je orisana zgodba pomembna? Pomembna je natanko zaradi ključnega dejstva, ki se ga večina ljudi ne zaveda dovolj, zaradi odgovora na vprašanje, kdo nadzoruje količino denarja v obtoku. Če jo nadzorujejo vlade, ki so pod nadzorom parlamentov, je optimizem na mestu, če jo nadzorujejo zasebne banke, je katastrofa blizu. Vlade si namreč sposojajo denar od njih, kar dobesedno pomeni, da je denar isto kot dolg, ki ga je kajpak treba vselej vrniti z obrestmi. Vračajo ga seveda državljani.

Ni čudno, da je Thomas Jefferson razmišljal, da bi bilo treba vladi preprečiti tako sposojanje denarja. Nadzor nad količino denarja bi moral imeti kongres, je pisal. Malo pozneje je Britanija napadla Ameriko. Kongres je leta 1816 pooblastil bankirje, da še naprej delajo, kar so delali že pred tem. Leta 1832 je ameriški predsednik Jackson zapisal, da je nadzor nad denarjem, ki je v rokah peščice neodgovornih posameznikov, močnejše orodje za nadzor nad ljudmi kot vojaška sila. Malo pozneje so ga skušali ustreliti.

Pravijo tudi, da je psihoanaliza zastarela in da ne more pojasnjevati zapletenega človeškega vedenja oziroma delovanja. Ali je res? Poglejmo prvi primer iz vašega vsakdanjega življenja, ki potrjujejo osnovni princip manipuliranja z denarjem, predstavljen uvodoma.

Soimenjak mi je oni dan povedal tole. Po telefonu ga pokliče bančnica in mu ponudi kredit. Dobesedno mu reče, da lahko takoj dobi ugoden kredit, če zgolj dahne da. Kaj se je zgodilo?

Nekdo iz banke pokliče državljana, ki nima nobene potrebe po jemanju kredita in je povsem zadovoljen s tem, kar ima, in mu reče, da se lahko vse (ali skoraj vse) njegove želje uresničijo dobesedno v hipu. Reči mora da, dobil bo kup denarja, kupil, kar želi, potem pa odplačeval dolg. In plačeval obresti, seveda. Na primer vse življenje. Ali pa mu bo prej zmanjkalo denarja, če bo na primer izgubil službo, in bo končal brez vsega, ker mu bo banka pač vse pobrala.

Državljan se je komaj ubranil bančnice, ki zlepa ni hotela verjeti, da ne potrebuje nobenega ugodnega kredita in da je povsem zadovoljen s svojim življenjem. A vsi se v takih trenutkih ne ubranijo, ker so ponudbe zapeljive, kar v banki seveda dobro vedo, čeprav niso psihologi, ljudje pa smo po naravi nagnjeni k zapeljevanju in k temu, da smo zapeljani; natanko to je Freud preučeval vse življenje. Torej se vedno znova pustimo zapeljati, kar je psihološko logično, ni pa nam vselej v korist. Zakaj potem to delamo? Freud je ponudil dober odgovor, vgrajen pa je v načelo ugodja. Na kratko. Ljudje s sposojenim denarjem skrbijo za svoje ugodje. In bankirji to vedo, čeprav ne berejo Freuda. Ali pa ravno ga!

Sodobna ideologija je v celoti prepredena z načelom ugodja. Ljudje živijo ideološke prakse in ugodje, ki ga zagotavljajo. Ali ni Freud že davno tega rekel, da ljubijo svoje iluzije celo bolj kakor sebe? Če hočete, da se bo kdo znebil iluzij in vanje vgrajenega ugodja, ga morate z macolo po glavi, pa še ne bo pomagalo.

Zgodba se nadaljuje. Ljudje uživajo v ideologiji, udobju, ugodju in iluzijah, potem pa nenadoma od nekod pridejo politiki in drugi ter rečejo, da državljani preveč zapravljajo, da so se pustili zapeljati in da so zato krivi. Pridejo torej kot nadjaz, ki ga je natanko opisal prav Freud, nadjaz torej, ki seveda očita in vzbuja občutke krivde.

Najprej očita, nato jemlje. K odrekanju sili ljudi, ki se zaradi krivde že tako ali tako počutijo slabo; vsak normalen človek se zaradi krivde počuti slabo. Če hočete ljudi nadzorovati in držati v šahu, jim torej vzbudite močne občutke krivde, vse ostalo so namreč zgolj detajli. Čista psihoanaliza. Vse je natanko tako, kot je rekel Freud.

Govorim o dolgu, o zadolževanju in o zadolženosti, govorim o krivdi. Z ljudmi je najlaže upravljati, če so zadolženi, če imajo občutke krivde. Potem se namreč trudijo, da bi dolgove nekako poplačali. Sklep je logičen: najbolje je, da so ljudje večno zadolženi, saj bodo zaradi tega vedo pridni in ubogljivi.

Natanko to se tudi ves čas dogaja. Poteka igra, v kateri sistematično in načrtno zapeljujejo ljudi v dolgove in občutke krivde. Psihologija krivde in zadolženosti posameznikov je organski del sodobnega kapitalističnega delovanja, zlasti pa je del delovanja bank.

Ključni mehanizem, s katerim danes vladajo svetu in vsem nam, se imenuje upravljanje z dolgovi (debt management). Logika je izjemno preprosta: posameznik ima želje, mi, bankirji, imamo denar, zato jim ga posojamo, da ga bomo imeli kasneje še več, saj nam ga bodo morali vrniti in primakniti še obresti.

Normalno je, da imamo ljudje želje. Dobro je, da varčujemo. V redu je, da si sposojamo in vračamo dolgove. Ni pa normalno, da smo kot celota zadolženi tako, da dolgov preprosto ne moremo več vrniti.

Kaj dobimo, če za hip privzamemo, da bankirji natanko to tudi hočejo?

Kdor zna upravljati z dolgovi, ve, da so se zadnjih štirideset let po vsem svetu izjemno povečali. Posamezniki, gospodinjstva, korporacije in države so se tako močno zadolževali, da si ni mogoče predstavljati trilijonov dolarjev, kolikor znašajo danes vsi dolgovi. Toda obstaja tudi hrbtna stran zgodbe.

Bogati ljudje so namreč ves čas, skozi celotno 20. stoletje, postajali vse bogatejši. Danes so tako neznansko bogati, da že zaradi lastnega bogastva ne morejo izstopiti iz igre, tudi če bi želeli. Za kakšno igro torej gre?

Gre za oblast in za nadzor. Za kaznovanje in nadzorovanje, kot bi rekel Michel Foucault. Za delitev in za vladanje. Očitno je, da jim absolutno uspeva. In najverjetneje jim bo uspevalo še naprej, ker se ljudje očitno ne mislijo upreti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži