Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ bi torej gladko odpustil 40 000 delavcev. Kdo je, da sploh lahko tako razmišlja?

Do odgovora na zapisano vprašanje lahko pridemo tako, da si zastavimo še eno vprašanje. V kakšnem svetu živimo? Tako se je zadnjič vprašal tudi ameriški predsednik Obama, ko je razmišljal o uporabi sile zoper Sirijo, ki je očitno uporabila kemično orožje zoper lastne prebivalce in jih pobila več kot tisoč, med njimi je bilo veliko otrok. Odgovor na vprašanje je sorazmerno preprost: živimo v kapitalističnem svetu, v katerem prevladujejo dvojna merila. JJ živi v takem svetu in ga zastopa. Poglejmo še nekaj primerov.

Eden ključnih principov, ki vladajo kapitalističnemu svetu, je princip mafijskega vladanja, poudarja Chomsky. To je način delovanja, s katerim posameznik (boter) povsem obvladuje določeno dejavnost, ljudi, področje, kjer delujejo. Ker je takih botrov več, poteka med njimi vojna za prevlado.

Toda botri so le kmetje na šahovski plošči, kjer poteka kapitalistična igra. Te niso iznašli sami in njenih pravil si niso izmislili. Torej delajo, kar mislijo, da morajo delati, v resnici pa delajo, kar je predvideno.

JJ se obnaša po predvidevanjih.

Ko se tako politiki in bogataši sprašujejo, v kakšnem svetu živimo, je zelo pomembno odgovoriti še na tole vprašanje: Česa pri tem ne povedo? To je zelo pomembno vprašanje, kajti povedo le tisto, kar potrjuje njihova stališča in mnenja, vsega drugega pa seveda ne. V demokratičnem svetu za to drugo poskrbijo sami državljani, če verjamejo v demokracijo.

Brez državljanov poteka igra nemoteno po pravilih, ki so pač vgrajena vanjo in so njen organski del. Z državljani pa je tako: lahko pristanejo na igro še sami ali pa se ji upirajo. Če se ji upirajo, so lahko kakor virus – na primer virus HIV.

Ko se je zgodil prvi 9/11, bilo je leta 1973 v Čilu, so ameriški oblastniki odkrito govorili, da je demokratično izvoljeni predsednik Salvador Allende virus, ki bi se lahko razširil po svetu. Da je torej grožnja, ki jo je treba odstraniti. In so jo. Po kratkem postopku.

Igra ima jasna merila: viruse je treba sproti odstranjevati. Ima pa tudi dvojna merila.

Ko na primer danes govorijo o uporabi kemičnega orožja v Siriji, ne povedo, da še vedno živijo ljudje, ki jih je prizadela atomska bomba, za katero dobro vemo, kdo jo je odvrgel na Japonsko in kdaj. Enako velja za ljudi, ki so živeli v Vietnamu, na primer v vaseh, ki so jih ameriški bombniki sistematično zasipavali z napalmom. Podobno lahko rečemo za napade na Irak. In še: kemično orožje ima tudi Izrael, ne le Sirija, pa nihče ne omeni niti z besedo, da bi ga moral uničiti, ker predstavlja resno nevarnost.

Dvojna merila nam povedo, da si na tem svetu nekateri lahko privoščijo dobesedno karkoli. Lahko na primer odpustijo 40 000 delavcev, ne da bi se jim to zdelo vsaj sporno, če že ne povsem noro. V kapitalizmu je seveda odpuščanje delavcev nekaj najbolj normalnega in pričakovanega. A zakaj bi se potem zavzemali zanj in ga še ljubili, saj je očitno blazen in uperjen zoper večino ljudi?

Obstaja standardna zgodba, kot velikokrat reče Noam Chomsky, ki je del sistematičnega zavajanja ljudi in njihovega zaslepljevanja za resnico tega sveta. Živimo torej v svetu, v katerem vplivni, bogati in močni celo namerno lažejo in zavajajo ljudi, da bi laže vladali nad njimi in jih izkoriščali, vsi drugi pa so bodisi konformisti bodisi virusi. Slednji so edino upanje, da bo svet kdaj boljši.

Povsem ista logika zaslepljevanja je na delu tudi takrat, ko nam pridigajo o tržni demokraciji.

Tržna demokracija namreč ne obstaja in je leseno železo, kajti trgi v kapitalizmu nikoli niso prenesli demokracije. Država je imela zato vselej veliko vlogo. A ta je zelo specifična: nenehno rešuje banke, korporacije in ves kapitalizem, bogate ljudi in mafijo, medtem ko revne sistematično potiska v še večjo revščino. Finančne institucije tako nadzorujejo afriške države, medtem ko bogate države sistematično napadajo svobodne trge. Varujejo svoje trge in bogati ljudje vselej vedo, kam vlagati denar, ki ga imajo na voljo. Kapital je vedno na voljo bogatim, ne pa tudi revnim. Ti morajo biti odgovorni, medtem ko so bogati zavarovani, saj so preveliki, da bi padli, kar pomeni, da jih bo vselej varovala in reševala država z denarjem revnih oziroma z denarjem davkoplačevalcev. Tako je na tem čudnem svetu.

Bogati in močni si lahko privoščijo karkoli, medtem ko morajo biti revni odgovorni, pridni, ubogljivi, marljivi, delavni, disciplinirani in vse drugo. Bolj so pridni, manj prepoznavajo fašizem.

Chris Hedges je pred časom priobčil knjigo z naslovom Ameriški fašisti (American Fascists, 2008). Njegova knjiga je pomembna tudi za nas, ne le za Američane, saj prinaša svež razmislek o povezavah med krščanstvom, odprto družbo, kapitalistično krizo, družbeno nestabilnostjo in fašizmom. Pomembna je za vse, ki ne vedo, kako v resnici deluje ta svet, kakšna je hladna realnost sveta. Vprašanje, pomembno za vse, se namreč ponuja kar samo: Koliko ljudi bi v Sloveniji salutiralo, če bi prišli na oblast nacisti oziroma fašisti?

Prvi bi bili na udaru homoseksualci, lezbijke in geji. Takoj za njimi bi bili intelektualci, levičarji, umetniki in družbeni aktivisti, marksisti in drugi, ki nikoli ne pokleknejo pred zastopniki oblasti – vsi virusi torej. Te bi hoteli odstraniti ali vsaj onemogočiti, da bi se družba konstituirala kot organska celota.

Zaman se sprašujemo, zakaj ljudje tako radi salutirajo in zakaj se tako redko upirajo, saj je Freud že davno tega podal najboljši odgovor: zaradi načela ugodja. In sodobno ideološko življenje je eno samo neskončno uživanje, zato je malo verjetno, da se bodo ljudje množično upirali.

A če še verjamemo v demokracijo, potem lahko enako kot JJ razmišljamo tudi sami: odpustimo JJ-ja in Alenko Bratušek, preden bo prepozno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži