Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če je res, kar trdijo nekateri, da so namreč pred dvema letoma spravili Jankovića v politiko samo zato, da na volitvah ne bi zmagal Janez Janša, je to sramotna, nagnusna preračunljivost najnižje vrste, vredna vsega prezira. A pomembnejše je, da je na volitvah Janković zmagal, kar pomeni, da mu je zaupalo zelo veliko ljudi, ki bržčas tudi niso hoteli, da bi zmagal JJ, in so hoteli nekaj novega. Kdo je torej Zoran Janković?

Vanj so iskreno verjeli vsaj nekateri posamezniki, ki so ga nagovarjali, naj vstopi v politiko. Verjeli so mu volivci. Lahko so mu iskreno verjeli ali pa so bili zgolj preračunljivi. A zadeva nikakor ni enostavna. Kdor ni želel, da zmaga JJ, je bil morda preračunljiv in licemeren, toda Jankovićeva gladka in nekoliko presenetljiva zmaga na volitvah je bila kljub temu otipljiva in čista kot solza. Uresničilo se je, kar so verjeli, pa če so bili pri tem iskreni ali ne.

Torej so bili objektivno zavezani zmagi na volitvah in so morali svoja pričakovanja prilagoditi novim razmeram. Morda so jih prilagodili, morda pa jih preprosto niso hoteli prilagoditi. V vsakem primeru jih Janković sedaj lahko drži za besedo. In jih.

Zoran Janković je torej bodisi kmet na šahovskem polju, kjer vodijo igro preračunljivi strici iz ozadja, zloglasni Veliki Drugi, v katerega verjame JJ, bodisi osamljeni jezdec, poslednji Mohikanec, ki se pogumno bori za to, v kar verjame, v določenem trenutku pa so mu tako ali drugače verjeli tudi številni Slovenci. Prva možnost ni vredna piškavega oreha, zato o njej nima smisla razmišljati, druga možnost pa je vredna resnega razmisleka.

Če je torej Janković orodje v rokah drugih, bi se moral nemudoma povsem umakniti iz politike, saj je že plačal visoko ceno za svoje delo. V nasprotnem primeru mora trmasto vztrajati do konca in postati zgled dobrega politika.

Ta hip je Janković vsekakor zastopnik nečesa, kar ga močno presega. Ne gre zgolj zanj in za mesto predsednika vlade, temveč gre za idejo, za politično idejo, ki jo Slovenija že dolgo pogreša, saj ima egocentričnih, nadutih in nesposobnih politikov povsem dovolj.

Slovenija je namreč politično mrtva. Politiki so vdani kapitalizmu in Bruslju, vseslovenska vstaja še mrtva črka na papirju ni več, množica pa zgolj vdano čaka na prihodnost. Jasno je, da potrebuje novo idejo, v katero bi ljudje lahko verjeli. Njeni nosilci ne bodo niti bankirji niti politiki, kakršen je na primer Erjavec. Prišli bodo novi ljudje, ljudje, ki jih Slovenija zelo potrebuje in nestrpno čaka.

V tem trenutku pa je Zoran Janković zagozda, zaradi katere so vase zagledani politiki, navajeni na lagodno življenje, v resnih škripcih. Nekaj se je seveda moralo zgoditi, to smo vedeli že precej časa, zato je tudi Jankovićeva napoved kandidature za predsednika stranke dobra odskočna deska za produktivno razmišljanje o izhodu iz mrtvega teka, v katerem smo se znašli.

Včerajšnja oddaja Tarča je žalosten in celo tragičen dokaz zapisanega, saj so lahko vsi gledalci spoznali, kako ničesar ne znajo povedati ministri in drugi politiki, ko jim gostitelj, odlični Slavko Bobovnik, zastavi kako preprosto in konkretno vprašanje o trenutnem dogajanju v državi.

Bistvena je torej natanko nova ideja. Znotraj obstoječega kapitalizma Slovenija ne more storiti tako rekoč ničesar, zato je njena usoda že nekaj časa povsem zapečatena. Plačati bo treba izjemno visoko ceno, toda obenem je treba razmišljati za prihodnost oziroma bodočnost. Na nov način.

Nov način je zvest Marxovemu spoznanju, da je v kapitalizmu vsak človek ujet v igro, zaradi katere se vede na dva zelo različna načina.

Prvi je psihološki. Vsakdo razume, kaj pomeni imeti voljo, željo, interese, motivacijo in vse drugo iz psihološkega arzenala. Ljudje zato drug drugega presojajo kot amaterski psihologi: ocenjujejo značaj, temperament, osebnost, čustveno inteligenco, ugibajo o resničnih podzavestnih motivih in podobno.

Drugi način pa je zanimivejši. Ko je človek del kapitalistične igre, se namreč ne more vesti kot psihološki človek. Morda je dober po srcu ali pa je pohlepen in pokvarjen, toda ne glede na to se mora vesti, kot terja sama kapitalistična mašinerija.

Vedenja in delovanja kapitalistov zato ne smemo presojati kot psihologi. Presojati jih moramo kot marksisti. Kapitalisti so seveda še vedno ljudje iz kosti in mesa, vendar morajo pridno ubogati kapitalistične mehanizme, zato se spreminjajo kot osebnosti in se prilagajajo od sebe neodvisnim mehanizmom, saj drugače ne morejo niti preživeti.

Ljudje se največkrat zmotijo, ko pojasnjujejo vedenje in delovanje kapitalistov oziroma politikov, saj zmotno verjamejo, da delujejo kot psihološke osebnosti, zato jim očitajo to ali ono, včasih pa jih tudi hvalijo. Njihovo laično razmišljanje povsem zgreši tarčo.

Ni torej pomembno, kakšne osebnosti so kapitalisti ali politiki, kajti družbeni prostor, v katerem delujejo, ima lastne zakonitosti, ki se jim morajo podrejati. Skušati moramo ugotoviti, katere so te zakonitosti, šele potem bomo razumeli, zakaj se vedejo tako, kot se.

Zoran Janković je zato človek, ki se v tem trenutku vede izjemno zanimivo. Kot individualna oseba, kot osebnost zelo dobro ve, da je njegovo vedenje odvisno od tega, kak razume instanco, ki jo sicer v psihoanalizi imenujemo Veliki Drugi. To je ključno.

Večina slovenskih politikov se namreč prilagaja, udinja Bruslju in duhu časa, znotraj katerega ponavljajo fraze o reševanju kapitalizma, zlasti bank, o zaganjanju gospodarstva in o gospodarski rasti, o premagovanju recesije in luči na koncu tunela. V resnici pa ne vedo, kaj govorijo. Njihovo delovanje je magično: verjamejo v pravljice in verjamejo, da se bodo nekako uresničile, če bodo dovolj dolgo ponavljali iste fraze.

Janković razmišlja povsem drugače. Ne verjame, da zadaj kdo vleče nitke, da obstaja Avtoriteta, ki jo je treba ubogati, kar obenem pomeni, da je sam avtonomen in da lahko potegne kako potezo, ki bo odprla povsem nov prostor.

Zoran Janković je v tem trenutku tujec, ki se obnaša nekoliko paradoksno: nastopa kot posameznik, vendar je obenem avtonomen, in sicer natanko v odnosu do Drugega. Ni pomembno, kako intimno razmišlja in kakšen je kot osebnost – to sploh ne šteje. Pomembno je, da deluje kot tujec, čigar potez ni mogoče zlahka razumeti, zato je treba o njih intenzivno razmišljati.

Nadaljevanje je zato bodisi zaton tega, kar imenuje Kant javna raba uma, ali komunizem. Nikakor namreč ne bi smeli spregledati, da se komunizem začne na nadvse preprost način, ki ga ta hip zastopa prav Janković: z javno rabo uma, z razmišljanjem, ki se ne podreja nikomur, temveč zgolj lastnim načelom, tj. univerzalnim načelom rabe uma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži