Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jezus Kristus je namerno in zavestno prijezdil v Jeruzalem, odšel v tempelj, razgnal krošnjarje in neposredno izzval oblast duhovnikov. Njegovi nasledniki so imeli pred seboj enako nalogo. Revolucionarno. Ta je globoka in radikalna, kot je rekla Hannah Arendt, medtem ko je zlo zgolj ekstremno.

Kaj danes še pomeni krščanstvo? Bore malo. Moja partija je moja cerkev, je nekoč rekel Joseph Goebbels. In verjamem, da služim Gospodu, je dodal. Najbolje mu služim tako, da osvobodim ljudi, pripadnike naroda, ki mu pripadam tudi sam, je sklenil. Tak je moj evangelij, je končno podčrtal.

Potrebujemo trdno roko. Prekiniti je treba s praznimi besedami in se lotiti resnega dela. Politika me ubija. Tudi to so Goebbelsove besede.

Od idej je treba preiti k dejanjem. Tako smemo sklepati. Vendar smemo tudi razmišljati. In šele potem sklepati. Na primer: od slabih idej lahko preidemo le k slabim dejanjem. Kdor je zaslepljen z idejami, tudi dobrih dejanj ne zmore.

V sijajnem filmu, pod katerega se je podpisal izvrstni španski režiser Guillem Morales, naslov filma je Julijine oči (Los ojos de Julia, 2008), spremljamo razvijanje fantastične ideje: Julija odkriva resnico o smrti svoje sestre, kar pomeni, da je vse bolj razsvetljena, obenem ji hitro peša vid, ima pa tudi srhljiv občutek, da je nekdo v njeni bližini in da jo opazuje. Več znanja zato pomeni tudi večjo nevarnost. Vzporednica s političnim dogajanjem v Sloveniji je naravnost osupljiva.

Ideja filma je tudi tole vprašanje. Kako najti človeka, ki ga nikoli ni nihče videl? Sedaj imamo dovolj elementov za resen razmislek o tem, kar se dogaja v Sloveniji te dni.

JJ je nezavedno precej blizu zapisanemu, saj je paranoidno prepričan, da obstajajo strici, ki v ozadju vlečejo niti. Nihče jih nikoli ne vidi, toda JJ je prepričan, da oni vse vidijo, saj drugače ne bi mogli vleči nitk. V psihotičnem svetu, ne v psihopatskem, je res tako. V realnem svetu je precej drugače.

Dialektika pogleda je zastrašujoča: ničesar ne vidim, obenem pa imam naraščajoč občutek, da nevidni drugi vidi mene. Ne morem se skriti, kajti drugi mi sledi s pogledom. Kaj naj storim?

Zadeva je kompleksna. Veliki Drugi sicer ne obstaja tako, kot je prepričan JJ, vendar kljub temu obstaja in lahko vse vidi.

Zadevo pa lahko še nekoliko obrnemo. Če me drugi opazuje in vidi, ve, kaj delam. To je logično. Kar delam, mi je lahko v čast, zato želim, da me drugi vidi, ali pa mi ni – v tem primeru ne želim, da me drugi vidi.

Ali ni natanko tako spoznanje zlagana paradigma tako imenovanega kapitalizma s človeškim obrazom? Ali ne govorijo politiki kar naprej, da morajo biti dogajanja v državi transparentna? Torej so vsi za to, da Veliki Drugi vse vidi, da ve, kaj kdo v resnici dela? Seveda ne. Niti približno.

Si je sploh mogoče predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi svet nenadoma postal transparenten? Če bi se to zgodilo, kapitalizma preprosto ne bi bilo več, saj dobesedno temelji na slepoti, netransparentnosti.

Zato potrebuje propagando. Delavci namreč nikoli ne smejo spregledati, kako jih kapitalizem izkorišča. Biti morajo slepi ali vsaj močno slabovidni, zato so tudi izumili propagando ali piarovstvo, kar je evfemizem za isto.

V javnosti se morajo zato ves čas ponavljati pravljice, miti, legende in druge štorije, da delavci slučajno ne bi spregledali. Politiki in strokovnjaki morajo nenehno vrteti iste fraze, da ne bi česa povedali jasno in razločno.

Govorijo torej o transparentnosti, delajo pa ravno nasprotno. Ne prenesejo transparentnosti, saj bi se lahko izkazalo, da zgolj blefirajo. Prav zato preganjajo vednost, ki je razsvetljenska po definiciji. Več vednosti namreč pomeni več razkritega blefiranja in sprenevedanja, pomeni razkritih več neumnosti in pomeni razkrito nevednost.

Kaj torej hočemo: več propagande, slepote in sprenevedanja ali več razsvetljenstva in javne rabe uma.

Ne obstaja razsvetljenstvo brez javne rabe uma. Javna raba uma je na primer to, kar sledi.

Zoran Janković napove, da bo skušal postati predsednik stranke, ki jo je ustanovil. Politiki okoli njega postanejo panični. Nekaj se dogaja, so prepričani, nastaja škoda. Pa vedo, o kakšno škodi govorijo? Seveda ne vedo.

O kakšni škodi torej govorijo? Govorijo o škodi, ki nastaja že dolgo časa, imenuje pa se razkroj države. Politiki so odgovorni zanj, vedo, da so res odgovorni, in se bojijo, da jih bo kdo končno razkrinkal. Radi bi se skrili, a ne vedo, kako naj to naredijo. Skušali bodo potunkati Zokija, a ta se jim ne bo pustil. Manipulirali bodo še naprej, toda čas ni na njihovi strani.

Čas je na strani teh, ki vedo, da obstaja preprost odgovor na preprosto vprašanje, ki je tole. Kako najdete resnico v temi, v kateri ne vidite ničesar? Odgovor je, kot rečeno, silno preprost: resnica najde vas.

Kaj je zgodi, ko vas najde resnica? Zgodi se to, kar poznamo iz Cesarjevih novih oblačil. Izkaže se, da je cesar nag. Gola resnica zato ni po naključju taka.

Sloveniji primanjkuje gole resnice, a ta nas bo našla že zelo kmalu. Razkrinkani bodo vsi bleferji, prevaranti, sleparji, manipulatorji, podajalci megle in preprodajalci orožja, politični in ekonomski nevedneži, analfabeti, tatovi, potuhnjenci, podkupljeni birokrati in zaslužkarji, prikriti prišepetovalci, neumni strokovnjaki, naivni pripadniki množic, skrivači, zahrbtneži, dogmatiki in vsi drugi.

Ko udari gola resnica, se vse lahko spremeni. Na bolje ali na slabše.

Ta narod bo pod vodstvom novih idej in svobodnih ljudi vnovič začel ustvarjati zgodovino. Učinki njihovega dela bodo novi politični pogoji življenja v Nemčiji. Ljudje bodo imeli samospoštovanje, delo in kruh. Tako je govoril Goebbels.

Nato je dodal: dobra vlada ne more več delovati brez dobre propagande in ta ne more delovati brez dobre vlade. Marksizmu je dokončno odklenkalo.

Prevladali so navdušenje, popolna predanost stvari in energija. Voditelji so govorili iz srca, ljudstvo se je odzivalo strastno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži